VSK sklep Cp 415/2012

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o dedovanju zapustnikovega nepremičnega in premičnega premoženja, med katerega je štelo tudi hipotekarni kredit pri za obdobje deset let v znesku približno 37.550,00 EUR, zavarovan s hipoteko na stanovanjski stavbi P., od katerega so vrnjena že tri letna odplačevanja, in za zakonite dediče razglasilo vdovo S.K. ter sinova Z. in D.K., vsakega z deležem v višini do tretjine zapuščine, pri čemer je slednjo med dediče razdelilo skladno z dednimi deleži.

Zoper sklep se pravočasno pritožujeta dediča S.K. in Z.K. Z ločenima pritožbama zatrjujeta smiselno enako, in sicer, da je zapustnik z darilno pogodbo iz leta 1998 sinu D.K. z namenom ustanovitve sinovega gospodinjstva podaril mansardo v stanovanjski stavbi P., zaradi česar bi se vrednost darila morala vračunati v njegov dedni delež, na kar sta dediča na zapuščinski obravnavi tudi opozorila, vendar je sodišče to spregledalo. Opozarjata tudi, da je sodišče med zapustnikovo zapuščino neupravičeno štelo poroštvo za hipotekarni kredit in to obveznost enakovredno razdelilo med vse dediče, saj je kredit v višini 37.550,00 EUR s poroštvom zapustnika vzel D.K. za namen obnove in opreme z darilno pogodbo podeljene mansarde v stanovanjski stavbi P., ki kredit tudi redno odplačuje. Sodišče ni ugotovilo obstoja poroštvene pogodbe med kreditojemalcem D.K. in zapustnikom, saj je slednji porok po tej pogodbi in ne kreditojemalec po kreditni pogodbi. Ker poroštvo učinkuje subsidiarno, je sodišče zapustnikove dediče zmotno štelo kot kreditojemalce z dodeljeno hipotekarno obremenjeno nepremičnino.

Pritožbi sta utemeljeni.

Vračunanje daril v dedni delež je medsebojna pravica in dolžnost sodedičev in ga zato sodišče ne opravi po uradni dolžnosti, ampak le na zahtevo sodedičev (58. člen Zakona o dedovanju – v nadaljevanju ZD). Pritožnika šele v pritožbi določno zahtevata, da se v dedni delež sodediča D.K. vračuna darilo, ki ga je leta 1998 prejel od zapustnika, tj. lastninska pravica na nepremičnini v stanovanjski stavbi na naslovu P., ker pa je vprašanje prekluzije navajanja novih dejstev v zapuščinskem postopku, glede na ureditev iz 165. člena ZD, urejeno drugače, kot v pravdnem postopku, določbe katerega se smiselno uporabljajo tudi v zapuščinskem postopku, če zakon ne določa drugače (163. člen ZD), mora pritožbeno sodišče upoštevati novote v pritožbi, ki se nanašajo na uveljavljanje dedne pravice.

Ker gre pri zahtevi pritožnikov za določno in obrazloženo zahtevo za vračunanje darila v dedni delež sodediča, ki sta jo pritožnika podala pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, je pritožbeno sodišče utemeljenima pritožbama ugodilo in izpodbijani sklep o dedovanju razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 163. členom ZD). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje obravnavati zahtevo za vračunanje in odločiti skladno z določbami ZD, pri čemer naj upošteva, da je materialno procesno vodstvo v zapuščinskih postopkih glede na določbo 165. člena ZD še posebej poudarjeno. Upošteva naj tudi, da sodišče v sklepu o dedovanju ne ureja zapustnikovih dolgov in obveznosti, ampak ugotovi le, kdo so njegovi dediči, katero premoženje (premično in nepremično) sestavlja zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem in drugim osebam (214. člen ZD).