UPRS sodba I U 601/2011

Tožba se zavrne.

Agencija Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju ARSO) je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogi tožnice in A.A. za pridobitev vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za lastno oskrbo s pitno vodo iz tam navedenega izvira, z isto odločbo pa je izdala tudi delno vodno dovoljenje za neposredno rabo vode iz istega izvira za zalivanje vrta in fontano. V obrazložitvi zavrnilnega dela odločbe navaja, da gre pri načinih rabe vode, kot jih navaja tožnica, za lastno oskrbo s pitno vodo. Na območju G. obstaja javni vodovod, zato je po 1. točki prvega odstavka 125. člena v zvezi s 117. členom Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) in s prvim odstavkom 13. člena Pravilnika o oskrbi s pitno vodo (Uradni list RS, št. 35/2006 in 41/2008, v nadaljevanju Pravilnik) oskrba s pitno vodo iz javnega vodovoda obvezna, lastna oskrba s pitno vodo pa prepovedana.

Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper zavrnilni del izpodbijane odločbe. V obrazložitvi navaja, da Pravilnik v drugem odstavku 14. člena sicer predvideva možnost izjeme od obvezne priključitve stavbe na javni vodovod, če bi bila izvedba priključka povezana z nesorazmernimi stroški, vendar pa se mora na to izjemo vložnik sklicevati že v vlogi, saj je upravni organ ne ugotavlja po uradni dolžnosti. Tožnica v svoji vlogi za izdajo vodnega dovoljenja te izjeme ni uveljavljala, zato je bila odločitev ARSO pravilna. Drugostopenjski organ dodaja še, da je tožnica v pritožbi sicer navedla nesorazmerne stroške premontaže na javni vodovod, vendar pa gre pri tem za navajanje novih dejstev in dokazov v pritožbi, zato bi morala tožnica obrazložiti, zakaj jih ni navedla že v postopku na prvi stopnji. Tega ni storila, zato drugostopenjski upravni organ teh njenih navedb ni upošteval.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da bi z uporabo pitne vode iz javnega vodovoda prišlo do zelo visokih stroškov. Hiša je stara, vodovodna napeljava pa je prilagojena nizkemu pritisku iz lastnega vodovodnega zajetja. Pritisk v javnem vodovodu je višji, zato bi bilo treba zamenjati celotno napeljavo. Oskrba z vodo iz javnega vodovoda je nezanesljiva, voda pa je tudi bolj izpostavljena onesnaženju. Podatke o nesorazmernih stroških je navedla že v prejšnjih upravnih zadevah (ki jih tudi navaja), vodo iz zasebnega vodovoda pa uporabljajo tudi nekateri sosedje, ki so za to dobili vodno dovoljenje. Zasebni vodovod je na svoje stroške zgradil njen oče, zdaj pa sosedje odtujujejo vodo iz tega vodovoda. Izrecno navaja še, da izpodbija izključno zavrnilni del prvostopenjske odločbe in sodišču smiselno predlaga, naj jo v tem obsegu odpravi in vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek oziroma naj ji izda vodno dovoljenje v celotnem zahtevanem obsegu.

Tožba ni utemeljena.

Kot pravilno ugotavlja že toženka, je po 1. točki prvega odstavka 125. člena ZV-1 za lastno oskrbo s pitno vodo treba pridobiti vodno dovoljenje, torej vodno pravico (prvi odstavek 119. člena ZV-1). Iz prvega odstavka 117. člena ZV-1 izhaja, da je pridobitev vodne pravice za oskrbo lastnega gospodinjstva s pitno vodo predvidena le na območju, kjer ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo. Ta ureditev je dodatno konkretizirana v prvem odstavku 13. člena Pravilnika, po katerem na območju, kjer občina zagotavlja oskrbo s pitno vodo s storitvami javne službe, ni dovoljena oskrba s pitno vodo z lastno oskrbo, temveč je po prvem odstavku 14. člena Pravilnika obvezna priključitev stavbe na sekundarni vodovod. Izjeme od tega pravila določa drugi odstavek 14. člena, ki dovoljuje oskrbo s pitno vodo iz zasebnega vodovoda (tudi) v primeru, če je izvedba priključka stavbe na javni vodovod povezana z nesorazmernimi stroški.

Glede na povzeto pravno ureditev sta za odločitev v tej zadevi pomembni izključno dve okoliščini: ali je na območju, kjer stoji tožničin objekt, zagotovljena oskrba s pitno vodo s storitvami javne službe in ali je izvedba priključka tega objekta na javni vodovod povezana z nesorazmernimi stroški. Vse tožbene navedbe, ki se ne nanašajo na ti okoliščini, so zato pravno nepomembne.

Toženka ugotavlja, da je na območju, kjer stoji tožničin objekt, zagotovljena oskrba s pitno vodo s storitvami javne službe, tožnica pa temu ne ugovarja. Sodišče zato to okoliščino šteje za nesporno.

Tožnica tudi ne ugovarja ugotovitvi drugostopenjskega organa, da je nesorazmerno visoke stroške priključitve objekta na javni vodovod uveljavljala šele v pritožbi, in to ne da bi obrazložila, zakaj tega ni storila že prej. Po tretjem odstavku 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) lahko pritožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji, organ pa jih lahko upošteva kot pritožbeni razlog le, če jih stranka upravičeno ni mogla navesti prej. Tudi po presoji sodišča je zato pravilna odločitev drugostopenjskega organa, da tožničinih pritožbenih navedb o stroških priklopa na javni vodovod ne more upoštevati.

Na pravilnost te odločitve ne more v ničemer vplivati tožničina trditev, da se je na visoke stroške priklopa na javni vodovod sklicevala že v drugih upravnih zadevah. Če posamezne upravne zadeve niso združene (130. člen ZUP), namreč toženka nima nobene zakonske podlage ali celo obveznosti, da bi v katerikoli od njih upoštevala tožničine navedbe iz druge zadeve. Sodišče pripominja, da načeloma ni ovire, da bi tožnica na podlagi dejstev in okoliščin, ki niso bile upoštevane v tej zadevi, vložila novo zahtevo za izdajo vodnega dovoljenja.

Sodišče pa pripominja še, da drugi odstavek 14. člena Pravilnika govori izključno o stroških, povezanih z „izvedbo priključka stavbe (...) na javni vodovod“. Pojem izvedbe priključka stavbe pa po presoji sodišča ne zajema vodovodne napeljave znotraj stavbe, zato stroškov v zvezi s to napeljavo ni mogoče upoštevati kot nesorazmerne stroške v smislu navedene določbe Pravilnika. V obravnavani zadevi se tožnica sklicuje izključno na stroške v zvezi z napeljavo v objektu, stroškov v zvezi z morebitno izvedbo priključka stavbe na javni vodovod pa sploh ne omenja. Njene navedbe zato v nobenem primeru ne bi mogle vplivati na odločitev v zadevi.

Ker je sodišče iz navedenih razlogov ugotovilo, da je bila izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.