VDSS sodba Pdp 182/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek (1) za razveljavitev sklepa Republike Slovenije, Ministrstva za ..., št. ... z dne 23. 12. 2009 ter sklepa Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 19. 5. 2010, (2) da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delovno mesto vodja oddelka - računovodja VII/2-III (šifra delovnega mesta 26314) ter ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ki bi ji šle, če je tožena stranka ne bi premestila na drugo delovno mesto, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, in (3) plačati tožeči stranki znesek 28.265,68 EUR bruto in sicer na način, da tožena stranka od bruto zneska obračuna in plača akontacijo dohodnine in obvezne prispevke za socialno varnost, neto znesek pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov dalje do plačila, izplača na račun tožeče stranke v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.252,50 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži v plačilo stroške prvostopnega in pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja,

- da tožena stranka tožnice ni mogla premestiti na delovno mesto, za zasedbo katerega tožnica ni izpolnjevala vseh pogojev, saj bi bilo to v nasprotju z določbami ZJU, ne glede na to, da je tožnica pred sporno premestitvijo zasedala delovno mesto za zasedbo katerega pogojev ni izpolnjevala,

- da pogoj, naveden v drugem odstavku 158. člena ZJU, da bi morala biti tožnica premeščena na delovno mesto, ki je vrednoteno z najmanj enako osnovno plačo, za konkretni primer ne velja,

- da je izključno stvar delodajalca, na kakšen način bo izvedel reorganizacijo, kakšne metode bo pri tem uporabil, katere procese bo štel kot ključne oziroma podporne, zaradi česar samega postopka izvedbe projekta reorganizacije sodišče ne more, niti ne sme presojati. Edino kar lahko presoja pa je, ali je bil sam postopek reorganizacije dejansko izveden, kar pa v konkretnem primeru niti ni bilo sporno. Sodišče je štelo, da reorganizacija ni bila zgolj fiktivna, ker naj bi na to kazale številne priloge v spisu

- da zgolj zato, ker tožena stranka ciljev, navedenih v samem projektu reorganizacije (mogoče) ni dosegla v celoti oziroma, da sam postopek reorganizacije mogoče ni dal takšnih rezultatov, kot jih je tožena stranka pričakovala oziroma, da se s samo reorganizacijo ni povečala učinkovitost delovanja tožene stranke, ni mogoče reči, da je bil sam postopek premestitve nezakonit oziroma, da je bila reorganizacija na področju računovodstva fiktivna ter

- da je tožena stranka z izvedeno reorganizacijo popravila tudi anomalije, saj je ugotovila, da deleži zelo pomembnih in manj pomembnih nalog v dejansko porabljenem času pri nekaterih javnih uslužbencih ne ustrezajo vrednosti vseh nalog za izpolnitev neke določene funkcije naloge, kar je v izključni pristojnosti delodajalca.

Tožeča stranka meni, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita iz razlogov, kot jih navaja v nadaljevanju. ZJU v 156. členu govori, da lahko javnemu uslužbencu delovno razmerje preneha ali je premeščen na delovno mesto, ki ne ustreza njegovemu nazivu, zaradi zmanjšanja obsega javnih nalog, privatizacije javnih nalog, iz organizacijskih, strukturnih, javno-finančnih ali podobnih rezultatov (poslovni razlog). Podlaga za ugotovitev je za prenehanje delovnega razmerja oziroma premestitev iz poslovnega razloga sprememba akta, oziroma aktov o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Sodišče ni presojalo, ali so bile reorganizaciji predložene sestavine v smislu petega odstavka 156. člena ZJU. Smisel tega določila je, da se zagotovi, da je reorganizacija resnično izvedena in tudi utemeljena, da so popisani delovni procesi, kar pa v konkretnem primeru niso bili. Nadalje se pritožba sklicuje na določbo 147. člena ZJU, ki določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb brez soglasja ali s soglasjem na lastno željo. Premestitev je mogoča na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Ker gre po mnenju tožeče stranke v konkretnem primeru za premestitev iz t. im. poslovnih razlogov, je potrebno uporabiti tudi določbo 158. člena ZJU, ki pravi, da se strokovno - tehnični uslužbenec premesti na delovno mesto, ki je ovrednoteno z najmanj enako osnovno plačo in za katero izpolnjuje pogoje, ter je zanj ustrezno strokovno usposobljen, če je tako delovno mesto v organu prosto. Zmotno je torej stališče, da določilo 158. člena ZJU za konkretni primer ni uporabno, saj le to določilo ureja premestitev iz poslovnih razlogov (prva alineja prvega odstavka 139. člena ZJU). Zato je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Sodišče je zavzelo stališče, da glede na določbo sedmega odstavka 147. člena ZJU določila ZDR v zvezi z ustrezno zaposlitvijo niso uporabljiva, ter da posledično tožena stranka tožnice ni mogla premestiti na delovno mesto, za katerega le-ta ni izpolnjevala pogoja izobrazbe. S tem se tožnica ne strinja ter navaja, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso kot ustrezna zaposlitev šteje takšna zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Ni torej odločilna vrsta in stopnja izobrazbe, ki jo delavec ima, ampak vrsta in stopnja izobrazbe, ki se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu. Ker se je za prejšnje delovno mesto tožnice (vodja oddelka – računovodja VII/2-II) zahtevala visoka strokovna izobrazba, bi bila tožnica lahko premeščena le na delovno mesto, za katero se zahteva ista vrsta in stopnja izobrazbe, ne pa na delovno mesto računovodje V, za katero se zahteva le srednja strokovna izobrazba. S tem v zvezi tudi ni utemeljeno sklicevanje sodišča na 16. in 74. člen ZJU, saj za ta primer ni upoštevno. Upoštevati je treba ustrezno delovno mesto, tožena stranka pa mora dokazati, da je bila premestitev res potrebna. Ker sodba nima razlogov o tem, kakšne razloge je tožena stranka pri razporeditvi upoštevala, je sodba v tem delu nepopolna oziroma je ni mogoče preizkusiti, zato je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni sporno, da je bila reorganizacija izvedena, v konkretnem primeru pa je bilo ves čas sporno, ali je bila reorganizacija fiktivna, to je izvedena le z razlogom znižanja plač oziroma, ali je na začetku postopka reorganizacije obstajala možnost objektivne ocene predstojnika, da bo njena izvedba pripomogla k učinkovitejšemu in smotrnejšemu delu organa. Že v izpodbijanem sklepu Komisije za pritožbe je ugotovljeno, da je bilo pri pripravi reorganizacije bistveno, da je struktura nekaterih delovnih mest neustrezna, ter da so javni uslužbenci dejansko opravljali naloge, ki ne sodijo v opis nalog delovnega mesta oziroma sodijo v nižji tarifni razred. Torej je že takrat bilo problematično, da so nekateri javni uslužbenci, med njimi tudi tožnica, prejemali plačo za višjo vrednoteno delovno mesto. Tožena stranka ni uspela dokazati, da cilj reorganizacije ni bil le znižanje plač. Nasprotno, navedeno so potrdile vse, s strani tožeče stranke predlagane priče, npr. N.V. in T.T.. V zvezi s tem je tudi povsem neobrazložena odločitev sodišča, da je izpovedba D.P., zaradi naklonjenosti tožnici nerelevantna. Te naklonjenosti sodišče namreč z ničemer ne utemelji. Zaključki sodišča, da je relevantno le, ali je bila reorganizacija dejansko izvedena, so torej zmotni. Če naj bo premestitev zakonita, je treba ob izdaji sklepa vedeti, kakšne cilje zasleduje. Iz skope obrazložitve v izpodbijanem sklepu o premestitvi ni razvidno, da je premestitev potrebna zato, ker je delo organa zaradi tožničinega dela kot vodje oddelka za računovodstvo neučinkovito oziroma nesmotrna in tudi ne, da bo delo organa s tožničino premestitvijo bolj učinkovito ali smotrno. Tožena stranka tudi ni predlagala zaslišanja predstojnika, saj bi lahko le on pojasnil svojo oceno, da je s premestitvijo tožnice mogoče doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa in kaj ga je do te ocene privedlo. Dokazno breme, da je bila premestitev potrebna zaradi zagotovitve učinkovitega in smotrnega dela organa, je bila ob tožničinem zatrjevanju, da potrebe po tem ni bilo, na strani tožene stranke, ki svojemu dokaznemu bremenu ni uspela zadostiti. Tudi ni jasno, kako je prišlo sodišče do zaključkov, da je tožena stranka z izvedeno reorganizacijo popravila anomalije, ker je ugotovila, da deleži zelo pomembnih, pomembnih in manj pomembnih nalog v dejansko porabljenem času pri nekaterih javnih uslužbencih ne ustrezajo vrednosti vseh nalog za izpolnitev neke določene funkcije naloge, kar je v izključni pristojnosti delodajalca. Tudi v tem delu sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, ki jih uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o tem, kakšne razloge je tožena stranka pri razporeditvi upoštevala, da je bila reorganizacija izvedena zgolj z namenom znižanja plač in da ni obrazloženo, zakaj izpoved priče D.P. zaradi naklonjenosti tožnici ni nerelevantna. Prav tako naj ne bi iz sodbe izhajalo, kako je sodišče zaključilo, da je tožena stranka z izvedeno reorganizacijo popravila anomalije glede zahtevnosti nalog pri nekaterih javnih uslužbencih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sodbo utemeljilo s pravilnimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki ter jo je mogoče v celoti preizkusiti. Sodišče prve stopnje je glede spremembe akta o sistemizaciji zaključilo, da je za odločitev v obravnavani zadevi odločilno le, da je bil postopek reorganizacije dejansko izveden, zato se mu ni bilo treba, glede na takšno materialnopravno izhodišče, ukvarjati s tem, ali je šlo za fiktivno reorganizacijo ali ne, oziroma ali je tožena stranka izvedla reorganizacijo zgolj zaradi znižanja plač tistim delavcem, ki so pred reorganizacijo delali na delovnih mestih, za katera se je zahtevala višja stopnja strokovne izobrazbe od tiste, ki so jo ti delavci dejansko imeli. Zato je mogoče tovrstne pritožbene očitke razumeti kot nestrinjanje pritožbe z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, oziroma s pritožbenim razlogom zmotne uporabe materialnega prava, ki pa, kot je navedeno v nadaljevanju, ni podan. Ker se je izpoved priče D.P. nanašala na vprašanje, ali je bila reorganizacija fiktivna, kar za odločitev ni bistveno, sodišču prve stopnje ni bilo treba upoštevati njene izpovedbe, ki jo je pravilno označilo kot nerelevantno.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka na podlagi varčevalnih ukrepov Vlade RS (B2) ter sklepa Vlade RS z dne 24. 12. 2008 (B1) izvedla projekt racionalizacije delovnih mest v upravnem delu Ministrstva za … in v ... (B9). Na podlagi tega projekta je z Aktom o spremembah in dopolnitvah akta o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v ..., št. ... z dne 15. 10. 2009 (B6) ukinila Oddelek za računovodstvo in tudi tožničino strokovno - tehnično delovno mesto „vodja oddelka - računovodja VII/2-III“. Iz 6. alineje 1. odstavka 39. člena citiranega akta namreč tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča izhaja, da se v Sekretariatu Ministrstva za ... ukinejo organizacijske enote: Urad za finančne zadeve in javna naročila, Služba za računovodstvo in proračun, Oddelek za računovodstvo (v katerem je delala tožnica), ter se po 7. alineji 1. odstavka 39. člena citiranega akta v Sekretariatu oblikujejo nove organizacijske enote z notranjimi organizacijskimi enotami, med drugim tudi Služba za računovodstvo znotraj Urada za finančne zadeve in nabavo.

S sklepom Ministrstva za notranje zadeve, št. ... z dne 23. 12. 2009, v zvezi s sklepom Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 19. 5. 2010, je bila tožnica, ki je bila zaposlena na Ministrstvu za ..., Sekretariatu, Uradu za finančne zadeve in javna naročila, Službi za računovodstvo in proračun, Oddelku za računovodstvo, premeščena (brez soglasja) s strokovno - tehničnega delovnega mesta „vodja oddelka - računovodja VII/2-III“ (šifra delovnega mesta: 26314) na prosto strokovno - tehnično delovno mesto „računovodja V“ (šifra delovnega mesta: 26778), v Ministrstvo za ..., Sekretariatu, Uradu za finančne zadeve in nabavo, Službi za računovodstvo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožnica premeščena zaradi delovnih potreb, to je podanih poslovnih razlogov v skladu z določbo 149. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/2002, s spremembami in dopolnitvami; ZJU), saj izpodbijani sklep tožene stranke št. 100-362/2009/1 z dne 23. 12. 2009 v obrazložitvi navaja, da se javnega uslužbenca premesti na prosto delovno mesto tudi v primeru, če so podani poslovni razlogi in se trajno spremeni obseg dela ali racionalizirajo delovni postopki in javni uslužbenec nima več polne delovne obremenitve. Nadalje iz sklepa izhaja, da so poslovni razlogi opredeljeni v 156. členu ZJU, med drugim pa je naveden tudi organizacijski razlog.

ZJU v 1. odstavku 147. člena določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo. Po 2. odstavku je premestitev mogoča na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Nadalje 7. odstavek 147. člena ZJU določa, da se za javne uslužbence ne uporablja določba zakona o delovnih razmerjih, ki ureja odpoved s ponudbo nove pogodbe. Zaradi delovnih potreb se javni uslužbenec, v skladu s 1. odstavkom 149. člena ZJU, premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno-tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če (1) so podani podani poslovni razlogi; (2) je ugotovljeno, da je javni uslužbenec nesposoben za svoje delovno mesto; (3) predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa; (4) se trajno spremeni obseg dela ali racionalizirajo delovni postopki in javni uslužbenec nima več polne delovne obremenitve in (5) v drugih primerih, ki jih določa zakon.

Ker je bila tožnica premeščena iz razloga po 1. točki 1. odstavka 149. člena ZJU (poslovni razlogi), sklep pa navaja tudi razlog iz 4. točke 1. odstavka 149. člena ZJU (trajno spremenjen obseg dela), je za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka bistvena ugotovitev, da je tožena stranka s spremembo sistemizacije delovnih mest ukinila tožničino delovno mesto. Po določbi 3. odstavka 156. člena ZJU je podlaga za ugotovitev razloga za prenehanje delovnega razmerja oziroma premestitev iz poslovnega razloga sprememba akta oziroma aktov o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (reorganizacija). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, kar med strankama niti ni bilo sporno, da je tožena stranka v okviru reorganizacije ukinila oddelke (zadržala jih je le na nivoju dislociranih enot) ter posledično ukinila tožničino delovno mesto vodje oddelka. Takšna ugotovitev utemeljuje uporabo 1. točke 1. odstavka 149. člena ZDR za premestitev tožnice na drugo delovno mesto, oziroma pomeni podlago za zakonitost premestitve. Tožnica s tem v zvezi neutemeljeno poudarja, da bi morala tožena stranka z zaslišanjem tožničinega predstojnika dokazati, da je mogoče s premestitvijo doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa in kaj je predstojnika do te ocene privedlo, torej smiselno zatrjuje, da je bila premeščena iz razloga po 3. točki 1. odstavka 149. člena ZJU, kar pa ni izkazano. Če je namreč ukinjeno delovno mesto javnega uslužbenca, pojmovno ni mogoče utemeljevati njegove premestitve na drugo delovno mesto z bolj smotrnim delom organa, saj dela na ukinjenem delovnem mestu ne more več opravljati.

Glede pogoja za premestitev iz 2. odstavka 147. člena ZJU, da je premestitev mogoča na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima tožnica V. stopnjo izobrazbe (gimnazijski maturant), kot se zahteva za delovno mesto „računovodja V“ (šifra delovnega mesta: 26778) ter da ga je bila sposobna opravljati. S tem v zvezi je zmotno razlogovanje tožnice, da bi morala biti premeščena na takšno delovno mesto, ki je ovrednoteno z najmanj enako osnovno plačo in za katero izpolnjuje pogoje ter je zanj ustrezno strokovno usposobljena, v smislu določbe 2. odstavka 158. člena ZJU, saj se je za delovno mesto „vodja oddelka - računovodja VII/2-III“ (šifra delovnega mesta: 26314) zahtevala VII. stopnja izobrazbe. Tožnica namreč zmotno razloguje, da je mogoče kot ustrezno delovno mesto oziroma zaposlitev šteti le tisto zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imela sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, torej za VII. stopnjo izobrazbe, ob smiselni uporabi določbe 3. odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002; s spremembami; ZDR), ki ureja odpoved pogodbe s ponudbo nove. Po določbi 7. odstavka 147. člena ZJU se za javne uslužbence ne uporablja določba zakona o delovnih razmerjih, ki ureja odpoved s ponudbo nove pogodbe. Zato za takšno razlago pojma ustrezno delovno mesto oziroma zaposlitev, kot se zavzema tožnica, v ZJU ni pravne podlage.

V skladu s 5. odstavkom 156. člena ZJU mora biti k reorganizaciji priložena obrazložitev, ki vsebuje cilje reorganizacije, razloge za izvedbo reorganizacije, analizo delovnih opravil in delovnih postopkov ter število in strukturo delovnih mest in število javnih uslužbencev. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je v primeru, ko sistemizacija ni v skladu z zakonom in s kolektivnimi pogodbami, po določbi c). točke 1. odstavka 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodišču (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/04; ZDSS-1) predviden kolektivni delovni spor. Tudi če delodajalec oziroma tožena stranka k reorganizaciji ni priložila obrazložitve, ki bi vsebovala elemente iz 5. odstavka 156. člena ZJU, tožeča stranka v individualnem delovnem sporu ne more uveljavljati kršitev, ki bi jih lahko uveljavljal eventualno le upravičeni predlagatelj v kolektivnem delovnem sporu (prim. 47. člen ZDSS-1). Ker je bila sprememba sistemizacije delovnih mest sprejeta in velja, s tem pa je bilo ukinjeno tožničino delovno mesto, ne more tožnica v individualnem delovnem sporu uspešno uveljavljati eventualnih kršitev določb 5. odstavka 156. člena ZJU in doseči neupoštevanja novega akta o sistemizaciji delovnih mest. Zato je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da je vezano le na ugotovitev, da je bila reorganizacija izvedena oziroma je bila spremenjena sistemizacija delovnih mest, na podlagi katere je bilo ukinjeno tožničino delovno mesto „vodja oddelka – računovodja VII/2-III“. Zato so pravno nerelevantne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na domnevno fiktivnost reorganizacije, s katero naj bi tožena stranka zgolj želela znižati plače tistim delavcem, ki niso imeli ustrezne strokovne izobrazbe. V tem kontekstu torej tudi niso bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zasledovala cilje iz 16. in 74. člena ZJU oziroma da naj bi odpravila anomalije, ki je nastala, ker so delavci zasedali delovna mesta, za katera niso izpolnjevali pogoja strokovne izobrazbe.

Ker je bilo torej ugotovljeno, da tožnica izpolnjuje pogoje za premestitev na drugo ustrezno delo v smislu 2. odstavka 147. člena ZJU, premestitev pa je bila izvedena zaradi ugotovljenih poslovnih razlogov v skladu s 1. točko 1. odstavka 149. člena ZJU, je bila premestitev pravilna in zakonita ter tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti premestitve oziroma razveljavitev sklepov ter plačilo odškodnine zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu, utemeljeno zavrnjen.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.