VSL sklep II Cp 4133/2011

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi (II. in III. točka izreka) in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1.S sklepom je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe ustavilo postopek v delu, s katerim je tožnik zahteval, da sodišče toženki naloži sklenitev ustrezne pogodbe, s katero se bodo med pravdnima strankama uredila razmerja, povezana z javnim priobčevanjem fonogramov v dejavnosti toženke in da ji naloži plačilo zapadlih nadomestil za zakonito uporabo fonogramov v skupnem znesku 67,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka, ki je neizpodbijana). V II. točki izreka je sodišče prve stopnje toženki naložilo plačilo zapadlih nadomestil za zakonito uporabo fonogramov v skupnem znesku 1.224,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 672,70 EUR od 2. 12. 2009 do plačila in od zneska 551,61 EUR od 9. 7. 2010 do prenehanja obveznosti. V III. točki izreka je toženki naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožnika v višini 282,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2.Zoper II. in III. točko izreka (zoper sodbo) se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da tožnik temelja svojega zahtevka ni dokazal in da je bilo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno, saj nekaterih dokazov, ki jih je predlagala toženka – zaslišanje prič A. H. in E. V., kot tudi ogleda lokala, sodišče sploh ni izvedlo. Sodišče je svojo odločitev povsem nekritično in enostransko oprlo zgolj na izpoved zaslišane priče G. Š., ki ni bil nikoli v poslovnih prostorih toženke in s strani toženke izpolnjenega vprašalnika, izpoved K. K. pa je štelo za neprepričljivo. Glede vprašalnika navaja, da ga je sodišče prve stopnje povsem napačno interpretiralo. Toženka je pod točko 3.1 obkrožila, da glasbe ne predvaja in v točki 3.2, da tudi ne predvaja glasbe v ozadju. Čeprav je toženka obkrožila 3.4 točko, da glasbo predvaja, ostali dokazi kažejo nasprotno, do česar se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Pri izpolnjevanju vprašalnika je toženka imela v mislih, da radio v lokalu ima, ne pa tudi, da ga predvaja, saj v lokalu v kletnih prostorih sploh ni bilo signala, zato radio ni bil sposoben za uporabo. Torej je prišlo do pomote toženke pri izpolnjevanju vprašalnika. Da se toženka ne izmika plačilu nadomestila, kaže tudi dejstvo, da je takoj, ko je v lokal namestila juke box, ki za predvajanje ne potrebuje antene, s tožnikom podpisala pogodbo po določbah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP). Teh odločilnih dejstev sodišče ni upoštevalo in se do njih ni opredelilo. Sodišče bi se lahko z ogledom prepričalo, da kletni lokal toženke ne prejema radijskega signala, vendar je ta dokaz zavrnilo kot nepotreben, enako pa velja glede zaslišanja A. H. in E. V., zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Na koncu se toženka pritožuje še zoper višino ugodenega zahtevka. Nikoli ni ravnala nepošteno, nikoli ni bila neupravičeno obogatena, ker uporaba radia v kletnih prostorih iz objektivnih razlogov ni bila mogoča. Zato so tudi prisojene obresti neutemeljene in neobrazložene. Sklicevanje sodišča na drugo odločbo sodišča ni zadostno.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo toženke odgovarja na njene pritožbene navedbe in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne.

4.Zoper odločitev o stroških postopka (III. točka izreka) se pritožuje tožnik zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in III. točko izreka spremeni tako, da v celoti prizna stroške tožnika, podredno pa, da izpodbijano odločitev razveljavi ni zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, zakaj je sodišče tožeči stranki priznalo celo manj kot polovico njenih stroškov, prav tako pa takšni razlogi niso razvidni iz stroškovnika v spisu. Opozarja na povzročanje dodatnih stroškov stranki, ko se sodišče sklicuje na listine v spisu, iz katerih naj bi bili razvidni razlogi za posamezno odločitev. Tožniku ni jasno, zakaj je sodišče iz naslova kilometrin oziroma potnih stroškov priznalo le 17,20 EUR in ne 22,20 EUR in kako je prišlo do tega zneska. Ni jasno, zakaj sodišče tožniku ni priznalo stroškov sodnih taks v višini 93,00 EUR, saj ta znesek v izračunu na listovni št. 55 ni zajet. Sodišče očitno tožniku ni odmerilo DDV tudi od kilometrine, ki je izdatek, od katerega se v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi odmerja DDV. Prav tako je sodišče zmotno ravnalo, ko je tožniku priznalo le nagrado za en narok, čeprav se je udeležil naroka trikrat. Opozarja na gramatikalno razlago tar. št. 3102.

5.Pritožbi sta utemeljeni.

6.Tožnik s tožbo uveljavlja plačilo nadomestila za javno priobčevanje fonogramov, ki naj bi jih pri opravljanju svoje dejavnosti v gostinskem lokalu predvajala toženka v obdobju med 1. 1. 2006 in 30. 4. 2010. Toženka se je v postopku branila z ugovorom, da glasbe v spornem obdobju ni predvajala. Na podlagi dokazne ocene izpovedi G. Š. in vprašalnika z dne 6. 12. 2005, ki ga je izpolnila toženka, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka v svojem lokalu predvajala glasbo. Dokazni predlog z zaslišanjem prič H. A. in E. V., kot tudi ogled lokala, kar vse je predlaga toženka v dokaz trditev, da glasbe ni predvajala, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo, z obrazložitvijo, da je že na podlagi izvedenih dokazov ocenilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

7.Sodišče odloči o tem, kateri dokazi se bodo izvedli za ugotovitev pravno relevantnih dejstev (drugi odstavek 213. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)). Sodišče, upoštevajoč oceno katera so pravno relevantna dejstva ter uspeh že izvedenega dokaznega postopka, odloča, ali bo določeni dokaz izvedlo, ali ne. Pri tej presoji je sodišče omejeno z načelom kontradiktornosti (ki je neposreden izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku) in s tem s pravico stranke do izjave v postopku. Stranki mora biti dana možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke, v okviru dokaznega postopka pa se to načelo odraža v pravici stranke, da predlaga dokaze, se opredeli do dokaznih predlogov nasprotne stranke in da sodeluje pri izvajanju dokazov.(1) Pravica stranke, da predlaga dokaze, na drugi strani odseva načelno dolžnost sodišča, da te dokaze tudi izvede. Takšno stališče izhaja iz nekaterih odločb Ustavnega sodišča RS(2) in odločb Vrhovnega sodišča RS(3). Zavrnitev dokaznega predloga je tako dopustna le, če so podani upravičeni razlogi. Med upravičene razloge pa ne sodi ugotovitev nasprotnega dejstva na podlagi izvedbe in ocene drugih dokazov. Takšen razlog za zavrnitev dokaznega predloga nujno vsebuje vnaprejšnjo dokazno oceno, da kljub izvedbi predlaganega dokaza, dokazni zaključek ne bi mogel biti drugačen. Predstavlja torej vnaprejšnjo oceno, da dokaz, ki je sicer primeren za dokazovanje določenega pravno relevantnega dejstva, ne bo uspešen. S takšnim postopanjem sodišče stranki onemogoči dokazovanje zatrjevanega dejstva in jo v odnosu do nasprotne stranke postavlja v neenakopraven položaj, s čimer ji tudi jemlje pravico do izjave v postopku (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Ta procesna kršitev pa nadalje vodi do utemeljenosti pritožbenega očitka toženke, in sicer, da ni mogoč zaključek, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

8.Na nedopustno zavrnitev predlaganih dokazov je pravilno opozorila toženka v pritožbi, zato je pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje, da odpravi očitano procesno kršitev z ustrezno dopolnitvijo dokaznega postopka z zaslišanjem predlaganih prič (prvi odstavek 354. člena ZPP) in po potrebi z ogledom lokala.

9.Pritožbeno sodišče še dodaja, da je dokazno breme, da je toženka v lokalu predvajala glasbo, na tožniku, ki mora to dejstvo dokazati s stopnjo prepričanja, kar naj sodišče prve stopnje upošteva pri dokazni oceni.

10.Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje o glavnem zahtevku, je posledično moralo razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji in s tem ugoditi tudi pritožbi tožnika. Dodati je še, da tožnik pravilno opozarja na pomanjkljivo obrazložitev odločitve o stroških postopka, kar naj sodišče prav tako upošteva pri ponovnem odločanju.

11.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) A. Galič, Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 1. knjiga str. 55; Uradni list: GV Založba, 2005.

(2) Sklep US RS Up 121/00 z dne 18. 9. 2001, sklep US RS Up 420/00 z dne 21. 5. 2002.

(3) Sklep VS RS št. II Ips 438/99 z dne 24. 2. 2000, sodba VS RS št. VIII Ips 54/2009 z dne 25. 10. 2010, sodba VS RS št. II Ips 197/2007 z dne 19. 11. 2009.