VSL sklep II Cp 150/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom o dedovanju z dne 24. 11. 2011 pod točko I izreka med drugim ugotovilo, da zapuščinsko premoženje pokojnega M. O. sestavljajo nepremičnine vpisane v k.o. X in denarna sredstva na računih pri S. banki ter banki N., vse podrobneje specificirano pod točko I/1 sklepa; da je zapustnik naredil lastnoročno oporoko, s katero je za dedinjo svojega premoženja določil hči A. G.; da sta se zapustnikova sinova J. O. in M. O. v sporazumu z zapustnikom odpovedala pravici uveljavljati nujni delež oziroma dopolnitev nujnega deleža in da je sin A. O. uveljavljal nujni delež. Pod točko II. izpodbijanega sklepa je za dediča razglasilo A. G. do ¾ in A. O. do ¼. Pod točko III. je odredilo ustrezen vpis v zemljiški knjigi ter S. ter N. naložilo ustrezno izplačilo denarnih sredstev obema dedičema.

2.Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo dedinja A. G. Navaja, da je bilo na zapuščinski obravnavi 24. 11. 2001 ugotovljeno, da bratu A. O. pripada nujni delež v višini 1/8. Pisni sklep o dedovanju se ne ujema z dogovorom, ki je bil podpisan na zapuščinski obravnavi, saj je v njem navedeno, da ji kot oporočni dedinji pripada le ¾ premoženja, bratu A. pa se je nujni delež podvojil. Predvideva, da je prišlo do pomote in predlaga, da se to preveri.

3.Ostali dediči na vloženo pritožbo niso odgovorili.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imel zapustnik štiri otroke. Sinova M. in J. O. sta se dedovanju na podlagi 137. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) odpovedala že za časa zapustnikovega življenja, pri čemer takšna njuna odpoved velja tudi za njune potomce. Zapustnikova hči A. G. je kot oporočna dedinja sprejela dediščino, zapustnikov sin A. O. pa je zahteval nujni dedni delež. Za pritožnico je sporna višina nujnega deleža, ki ga je določilo sodišče prve stopnje.

6.Del zapuščine, ki gre nujnemu dediču, je manjši kot pri dedovanju po zakonu. Nujni delež zapustnikovih potomcev, upoštevajoč drugi odstavek 26. člena ZD, znaša polovico deleža, ki bi jim šel po zakonitem dednem redu. Za določitev velikosti nujnega deleža posameznega dediča je zato potrebno najprej ugotoviti kolikšen del zapuščine bi ta konkretno dobil, če bi prišlo do zakonitega dedovanja, nato pa izračunati višino nujnega deleža.

7.V konkretnem primeru bi zakoniti dedni delež A. O. znašal ½, saj M. in J. O., ki sta se dedovanju odpovedala, ne spadata več v krog zakonitih dedičev. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, po zakonu zanju (in njune potomce), zaradi odpovedi dedovanju, veljajo enake posledice kot bi umrla pred zapustnikom (140. člen ZD)(1). Zapustnikovo premoženje, če ne bi naredil oporoke, bi torej vsak do 1/2 dedovala le pritožnica in A. O. Ker znaša nujni delež A. O. polovico njegovega zakonitega dednega deleža, to v konkretnem primeru pomeni ¼ kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

8.Iz zapisnika zapuščinske obravnave, ki je bila opravljena 24. 11. 2011, ne izhaja, da bi bil med pritožnico in nujnim dedičem morda sklenjen dogovor glede višine nujnega dednega deleža in so zato pritožbene trditve, da se sklep o dedovanju ne ujema z dogovorom, ki naj bi bil podpisan na zapuščinski obravnavi, zato neupoštevne.

9.Ker je pritožba glede na obrazloženo neutemeljena, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo niti kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), jo je bilo potrebno zavrniti in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD potrditi izpodbijani sklep.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1)Tako tudi dr. Karel Zupančič in dr. Viktorija Žnidaršič Skubic v knjigi „Dedno pravo“, tretja spremenjena in dopolnjena izdaja, UL 2009, stran 98 in pritožbeno sodišče v zadevi VSL II Cp 3825/2008