VSRS Sodba I Ips 9945/2009-71

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojencu se naloži plačilo sodne takse.

1Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Celju so bili L. P., U. R. in J. K. spoznani za krive, in sicer L. P. kaznivega dejanja napeljevanja k storitvi kaznivega dejanja ponareditve uradne listine po prvem odstavku 265. člena v zvezi s 26. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), U. R. in J. K. pa vsak storitve enega kaznivega dejanja ponareditve uradne listine po prvem odstavku 265. člena tega zakona. Izrečene so jim bile pogojne obsodbe v katerih je sodišče obsojenemu L. P. določilo kazen tri mesece zapora, obsojenima U. R. in J. K. pa vsakemu po dva meseca zapora, s preizkusno dobo enega leta. Pritožbe zagovornikov vseh treh obsojencev je kot neutemeljene zavrnilo Višje sodišče v Celju in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenega J. K. zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitve kazenskega postopka utemeljuje z enakimi razlogi, kot jih je neutemeljeno navajal že v pritožbi zoper sodbo prvostopenjskega sodišča. Vrhovna državna tožilka v celoti soglaša z razlogi tega sodišča tudi glede opredelitve lokacijske informacije kot uradne listine in bistvenih sestavin lokacijske informacije, kakor tudi o datumu, ki je bil naveden kot datum njene izdaje. Neutemeljene pa so tudi navedbe v zahtevi glede neobstoja naklepa za storitev kaznivega dejanja, saj imata obe sodbi o tem sprejemljive razloge.

4V odgovoru na odgovor vrhovne državne tožilke na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti pa zagovornik izraža svoje nestrinjanje z njeno argumentacijo in vztraja na navedbah zahteve.

5Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi vložnik v tem, da, kot navaja, sodba ni navedla nobenih razlogov o tem, ali se je obdolženec zavedal očitanega mu dejanja in ali ga je hotel storiti. Obravnavano kaznivo dejanje se namreč lahko stori le s krivdno obliko direktnega naklepa, o čemer pa kot rečeno sodba sodišča prve stopnje glede J. K. razen pavšalnega zaključka „vsi trije obdolženci so pri tem ravnali naklepno“ nima razlogov.

7Očitki zagovornika niso utemeljeni. Kot izhaja iz razlogov prvostopenjske sodbe (prvi odstavek na strani 10) sodišče ugotavlja, da ni nobenega dvoma, da je obdolženi K. podpisal sporno listino naklepoma, saj se je o problematiki voženj skozi S. veliko govorilo in so obravnavali to problematiko tako na Krajevni skupnosti R., z gradbenim inšpektorjem, na JP Komunala L., na MNZ ter Ministrstvu za promet, kot je o tem vedela povedati priča F. Sodišče nadalje poudarja še dejstvo, da je bil obsojeni K. tedaj tajnik občinske uprave Občine L. Slednjič pa je presodilo tudi, da je obdolženi K. vedel ne samo, da je bila izdana lokacijska informacija, ampak tudi kdaj je bila izdana (pri čemer se navezuje na dejstvo, da je obdolženec rekel Č., ko je ta iskal listine na Občini L., da ne potrebujejo njihovih soglasij, ko pa je bila izdana lokacijska informacija). Tem zaključkom pa je v celoti pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, pri čemer je sicer poudarilo, da gre pritožniku verjeti, da je obdolženi J. K. kot tajnik občinske uprave na Občini L. dnevno podpisal večje število podobnih dokumentov, vendar pa je sodišče prve stopnje logično in prepričljivo obrazložilo, zakaj je prepričano, da je obdolženi K. točno vedel, kaj podpisuje. Kot nadalje poudarja višje sodišče je potrebno opozoriti še na okoliščino, da je bil ta obdolženec osebno angažiran pri pridobivanju soglasij za izvajanje del, na kar kaže sklep Krajevne skupnosti R. o preklicu soglasja (listovna številka 260), v katerem je zapisano, da je bilo preklicano soglasje izdano „na podlagi zavajajočih in netočnih podatkov s strani PGD H. in tajnika občine L.“. Pri tem pa pritožbeno sodišče prav tako opozarja na izpovedbo priče J. Č., ki je navedel, da mu je obdolženec glede dovoljenosti prevozov skozi S. (v času po začetku del) zatrjeval, češ da je ustrezna lokacijska informacija izdana. S tem, ko je sodišče prve stopnje zaključilo, da je J. K. vedel, da s svojim podpisom potrjuje uradno listino z lažnim datumom, se pravi lažno vsebino, se je določno opredelilo tudi glede direktnega naklepa kot oblike krivde. Ko je obdolženec potrdil lažno vsebino uradne listine, je uresničil tudi voljno sestavino krivdnega odnosa, saj je s podpisom manifestiral, da hoče nastanek prepovedane posledice (stran 8 in 9 sodbe pritožbenega sodišča).

8Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da je v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi (tudi odločbi sodišča prve stopnje) subjektivni element tega kaznivega dejanja obrazložen. Ugotovljena so namreč za odločitev pomembna dejstva, to je, da je obsojenec s svojim podpisom potrdil uradno listino z lažnim datumom, se pravi lažno vsebino, da se je tega zavedal, na podlagi navedenega pa je možen edino le logičen sklep, da je dejanje storil naklepno, saj je malomarnost ob takšni ugotovitvi izključena (pri čemer sodišče druge stopnje tudi verjame, da so obsojenci svoje ravnanje sprejemali kot koristno, zaradi pravočasne izgradnje čistilne naprave, zaradi česar so zaradi neizpolnjevanja zakonskih pogojev za začetek gradnje, legalnost gradnje s ponareditvijo uradne listine pokrivali za nazaj). Sicer pa se je Vrhovno sodišče v svojih odločbah že opredelilo o obravnavanem vprašanju. Presodilo je, da odsotnost pravne opredelitve glede krivde ne pomeni postopkovne kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj predstavlja navedeno kršitev le odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih (I Ips 27115/2010). Ta pa so bila, kot rečeno, v obravnavani kazenski zadevi ugotovljena in obrazložena. Nestrinjanje s tako ugotovljenimi dejstvi pa prav tako ne pomeni uveljavljanja kršitve procesnega zakona, temveč izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa pravnomočnih sodnih odločb z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9Kršitev kazenskega zakona pa naj bi sodišče storilo s tem, ker lokacijska informacija ni uradna listina, saj ne gre za listino, ki bi bila pomembna za pravna razmerja. Pri presoji, da gre za uradno listino, se je sodišče oprlo na 80. člen Zakona o urejanju prostora (ZUreP), kjer je določeno, da ima informacijska lokacija značaj potrdila iz uradne evidence in se izda v skladu s predpisi o upravnem postopku proti plačilu takse. Lokacijsko informacijo je občinski upravni organ dolžan izdati vsakomur na njegovo zahtevo. Iz komentarja ZUreP kot nadalje ugotavlja sodišče izhaja, da lokacijska informacija ni odločba in zoper njo ni mogoče vložiti pritožbe, rok za njeno izdajo pa je 15 dni. Če občinski upravni organ v navedenem roku lokacijske informacije ne izda, se šteje, da je zahtevo zavrnil, zoper to pa je možna pritožba. Tako po presoji prvostopenjskega sodišča navedba obrambe, da gre za nepotrebno ali nepomembno listino, ni utemeljena, kakor tudi ne navedba, da datum izdaje le-te sploh ni bistven podatek o njeni vsebini. Slednjič dodaja še, da je bil na podlagi 80. člena ZUreP sprejet tudi Pravilnik o obliki lokacijske informacije ter načinu njene izdaje (Ur. l. RS, št. 35/2004), kar samo še potrjuje, da ne gre za nepomembno listino. Takšni pravni presoji pa je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ki je dodalo še, da je po določbi tretjega odstavka 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) lokacijska informacija celo javna listina.

10Predmet kaznivega dejanja po 265. členu so uradne listine, knjige ali spisi. Za vse je značilno, da jih sestavljajo uradne osebe pri opravljanju svojih uradnih dolžnosti. Uradne listine so tiste, 1. ki so kot takšne določene s posebnim predpisom ali 2. so sicer sposobne za dokazovanje določenih dejstev, pomembnih za uradna razmerja. Kot pravilno ugotavljata nižji sodišči je lokacijska informacija kot uradna listina določena v ZUreP, kjer je v 80. členu natančno naveden namen in vsebina lokacijske informacije. V petem odstavku navedenega člena je jasno označeno, da ima lokacijska informacija značaj potrdila iz uradne evidence in se izda v skladu s predpisi o upravnem postopku proti plačilu takse. Iz tretjega odstavka 179. člena ZUP pa izhaja, da se potrdila in druge listine o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, štejejo za javne listine. Ne glede na to, da torej gre za dokument, ki ga zakon uvršča med uradne listine, pa sta sodišči v izpodbijanih sodbah obrazložili tudi pomen tega dokumenta za uresničevanje pravic posameznikov.

11Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane uveljavljane kršitve procesnega in materialnega kazenskega zakona, da je zahteva deloma vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je skladno z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

12Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.