VSRS Sodba III Ips 50/2009

Revizija se zavrne.

Toženka sama krije stroške revizije.

Dosedanji potek postopka.

1Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Ig 1999/03092 z dne 6. 12. 2001 (tudi) v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka); ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke za 72.030,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 1999 do plačila, v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, in za 296.459,25 SIT izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2001 do plačila (2. točka izreka); toženi stranki naložilo, da plača tožeči stranki 14.406,09 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z nominalno letno obrestno mero 2,5% od 9. 2. 2004 do 15. 3. 2005 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2005 do plačila, in ji povrne 59.291,85 SIT izvršilnih stroškov, z nominalno letno obrestno mero 2,5% od 9. 2. 2004 do 15. 3. 2005 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2005 do plačila (3. točka izreka); tudi 504.240,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2004 do plačila (4. točka izreka).(2)

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in v izpodbijanem delu (2., 3. in 4. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek izreka). Posledično je odločilo, da toženka sama krije stroške pritožbe (drugi odstavek izreka).

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (ki pa je ni konkretizirala) in zmotne uporabe materialnega prava. Prvenstveno je predlagala spremembo sodbe sodišča druge stopnje z ugoditvijo njeni pritožbi in zavrnitvijo tožbenega zahtevka (zaradi zastaranja), podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je zahtevala povrnitev stroškov revizije.

4Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Pristojnost sodišča in uporaba prava v sporu z mednarodnim elementom.

5Obravnavani spor (po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj) izvira iz pogodbe o financiranju najema petih avtomobilov znamke M. 626/2.0i/ST pri dobavitelju Y. d.o.o. K. V tej pogodbi sta se pogodbeni stranki sporazumeli o pristojnost sodišča v Celovcu ali Ljubljani, s tem, da je najemodajalec izbral (Okrožno) sodišče v Ljubljani, pri katerem je vložil tožbo (52. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP)).(3)

6Stranki spora se v navedeni pogodbi nista izrecno sporazumeli o uporabi prava. Vendar pa posebni okoliščini obravnavanega primera (Splošni pogoji tožnice za odobritev financiranja najema avtomobilov, imenovani »Pogodba o najemu za Slovenijo«, in spolnitveni kraj(4)) bolj kot na uporabo avstrijskega prava(5) napotujeta na uporabo slovenskega prava(6) (20. člen ZMZPP).

Uporabljeni predpisi.

7Spremembe in dopolnitve Zakona o pravdnem postopku, uveljavljene 1. 10. 2008, na odločanje o reviziji niso vplivale, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred tem dnem (drugi odstavek 130. člena ZPP-D; Ur. l. RS, št. 45/2008), to je 13. 7. 2004.

8Določbe Obligacijskega zakonika na odločanje o reviziji niso vplivale, ker je sporno obligacijsko razmerje nastalo pred njegovo uveljavitvijo 1. 1. 2002 (1.060. člen OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001).

Ugotovljeno dejansko stanje.

9Tožnica je toženki financirala nakup petih avtomobilov znamke M. 626/2.0.i/ST pri dobavitelju Y. d. o. o. K.. Iz pogodbe [ki vsebinsko predstavlja pogodbo o finančnem leasingu] izhaja, da je bila kot najemodajalec za odobritev financiranja najema [torej kot leasingodajalec] označena tožnica. Obstoj pogodbenega razmerja med strankama spora pa potrjujejo še potrdilo o prevzemu in potrdila o vinkulaciji

10Toženki je bil z navedeno pogodbo odobren in dobavitelju Y. d. o. o. K. izplačan kredit v znesku 1,863.039,00 ATS, in sicer s plačilom pologa 451.875,00 ATS in 36 obrokov po 39.199,00 ATS. Toženka je plačal polog in 18 obrokov v skupnem znesku 1,157.457,00 ATS. Neplačanih 18 obrokov in obračunane zamudne obresti v skupnem znesku 991.160,68 ATS oziroma 72.030,45 EUR pa je tožnica od nje vtoževala s tožbo.

11Nad toženko je bil na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani St 42/1997 z dne 24. 3. 1998 potrjena prva prisilna poravnava, na podlagi sklepa istega sodišča St 145/2003 z dne 9. 2. 2004 pa je bila vpisana potrditev druge prisilne poravnave. Toženki je bilo plačilo njene ugotovljene obveznosti naloženo v skladu s pogoji slednje.

Revizija ni utemeljena.

12Toženka je vztrajala, da s tožnico ni sklenila pogodbe o finančnem leasingu. Vendar pa je glede na ugotovitve sodišč nižjih stopenj, da je toženka tožnico zaprosila za odobritev financiranja najema, kot je opredeljen s Splošnimi pogoji tožnice, ter da je plačala polog, tožnica pa odobrena finančna sredstva nakazala izbranemu dobavitelju, pravilen njun materialnopravni zaključek, da je bila sklenjena pogodba o finančnem leasingu.(7)

13Toženka je zatrjevala, da so ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o sklenitvi pogodbe o finančnem leasingu v nasprotju z listinami v spisu, kar vsebinsko predstavlja nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Poleg tega se je sklicevala na to, da je bila v prometnih dovoljenjih za vozila kot lastnik vpisan Y. d. o. o. K.. Vendar pa sta sodišči nižjih stopenj ob ugotovitvi, da je bila v vlogi za odobritev financiranja najema kot najemodajalec označena tožnica, pravilno zaključili, da dobavitelj ( Y. d. o. o. K.) ni bil lastnik spornih vozil. Lastninsko pravici na vozilu kot premičnini se na podlagi prodajne pogodbe namreč pridobi z izročitvijo stvari, ne pa šele z vpisom pridobitelja lastninske pravice v prometno dovoljenje.(8)

14Revidentka se je sklicevala tudi na pogodbo o dolgoročnem najemu – zakupu osebnih vozil in dogovor o pobotu terjatev, iz katerih naj bi izhajalo, da ni bila v pogodbenem razmerju s tožnico, temveč z Y. d. o. o. K.. Vendar pa iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj o sklenjeni pogodbi o finančnem leasingu izhaja, da je bila toženka v pogodbenem razmerju s tožnico. Njej se je zavezala plačati 36 mesečnih obrokov, od katerih pa ugotovljeno ni plačala vtoževanih 18 obrokov. Tudi če je katere od nevtoževanih obrokov tožnici plačal Y. d. o. o. K. (kot pomočnik toženke ali kot tretji), to ne pomeni, da toženka ni bila dolžnica za plačilo neporavnanih obrokov.(9)

15Ker gre pri pogodbi o finančnem (oziroma indirektnem) leasingu, za posebno obliko zakupa, so se zanjo smiselno uporabljale določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) o zakupu.(10) Tako tudi določba 375. člena ZOR, po kateri je terjatev zakupnine zastarala v treh letih (in to ne glede na to, ali je dospela enkratno ali občasno, na obroke).

16Čeprav je sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo splošni (pet letni) zastaralni rok (iz 371. člena ZOR), pa to ni vplivalo na pravilnost njegove materialnopravne presoje, da terjatev tožnice ob vložitvi predloga za izvršbo (9. 3. 1999) še ni zastarala. Toženka namreč s pritožbo ni izpodbijala dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s tekom zastaranja (prvi odstavek 361. člena ZOR). Z revizijo pa glede na tretji odstavek 370. člena ZPP ni mogoče izpodbijati ugotovljene zapadlosti terjatve (1. 4. 1996). Zato ni mogoče upoštevati revizijskih trditev o drugačnem datumu plačilu zadnjega obroka (5. 4. 1995) in drugačni zapadlosti terjatve v plačilo (2. 6. 1995).

17Glede na tretji odstavek 370. člena ZPP pa v zvezi s pretrganjem zastaranja (388. člen ZOR) ni mogoče upoštevati revizijske trditve o neprijavi terjatve v postopku prisilne poravnave pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. St 42/97.

18Sicer pa so se terjatve tožnice, ki bi jih morala toženka poravnati po prejšnji poravnavi (St 42/97), če tega morebiti ni storila, upoštevale tako, kot sta to določala tretji(11) in četrti odstavek(12) 66. člena takrat veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL).(13) Zato je neutemeljeno sklicevanje revidentke na pogoje potrjene prisilne poravnave St 42/97 z dne 24. 3. 1998.

19Uveljavljana revizijska razloga po navedenem nista podana. Zato je revizijsko sodišče, potem ko je (če že ne izrecno, pa skozi kontekst celotne obrazložitve) odgovorilo na vse (po njegovi pravni oceni) bistvene revizijske navedbe, revizijo v skladu s 378. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o stroških.

20Toženka z revizijo ni uspela. Zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije njene stroške (II. točka izreka).

---.---

...

Op. št. (2): Po prvem odstavku 13. člena Zakona o uvedbi eura (ZUE; Uradni list RS, št. 114/2006) se šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih in sodnih aktih, z dnem uvedbe eura (1. 1. 2007) glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Tečaj zamenjave je določen v Uredbi Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. 7. 2006 (UL L št. 195 z dne 15. 7. 2006) in znaša 239,640 slovenskih tolarjev za 1 euro.

Op. št. (3): Toženka ime sicer sedež v Republiki Sloveniji (29. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi s prvim odstavkom 48. člena ZMZPP). Pa tudi sporno obveznost bi bilo treba izpolniti v Republiki Sloveniji, saj je šlo za »najem za Slovenijo« (29. člen ZPP v povezavi s 56. členom ZMZPP).

Op. št. (4): Izpolnitev je bila v rabi dobavljenih avtomobilov proti plačilu. Dobavitelj in najemnik (leasingojemalec) pa sta oba imela sedež v Republiki Sloveniji.

Op. št. (5): Razmerje iz pogodbe o leasingu je sicer najtesneje povezano s pravom države, kjer je sedež leasingodajalca. Ta je namreč tisti, ki je dolžan opraviti karakteristično izpolnitev (prepustiti rabo določene stvari proti plačilu). Glej na primer sodbo VS RS III Ips 25/2009 z dne 28. 2. 2012 (12. točko njene obrazložitve).

Op. št. (6): Na uporabo slovenskega prava kaže tudi okoliščina, da sta se stranki med postopkom ves čas (toženka še v reviziji) sklicevali na slovenske zakone.

Op. št. (7): Glej tudi 14. točko obrazložitve sodbe VS RS III Ips 25/2009 z dne 28. 2. 2012.

Op. št. (8): Glej tudi 15. točko obrazložitve sodbe VS RS III Ips 25/2009 z dne 28. 2. 2012.

Op. št. (9): Glej tudi 18. točko obrazložitve sodbe VS RS III Ips 25/2009 z dne 28. 2. 2012.

Op. št. (10): Leasing predstavlja posebno obliko zakupa, ki mora biti urejen s pogodbo (glej sodbo VS RS II Ips 281/96 z dne 7. 1. 1998). Zanj so se smiselno uporabljale določbe XI. poglavja ZOR (o zakupu), saj ta pogodba v ZOR ni bila posebej urejena, temveč samo omenjena v prvem odstavku 550. člena ZOR (glej sodbo VS RS III Ips 107/97 z dne 5. 3. 1998).

Op. št. (11): »Upniki , ki so delno poplačani glede na potrjeno prisilno poravnavo, prijavijo v stečajnem postopku celotno terjatev, zmanjšano za odstotek, za katerega se šteje, da so bili zanj poplačani na podlagi potrjene prisilne poravnave.«

Op. št. (12): »Upniki, ki niso bili niti delno poplačani glede na potrjeno prisilno poravnavo, prijavijo terjatve v stečajnem postopku v polnem znesku, do katerega bi imeli pravico, če prisilna poravnava ne bi bila potrjena.«

Op. št. (13): Glej načelno pravno mnenje občne seje VS RS z dne 21. 6. 2001.