VSL sklep II Cp 45/2012

I. Pritožbi P.R. se ugodi, pritožbi J.R. se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v III. točki izreka razveljavi.

II. Sicer se pritožba J.R. zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek (I. točka izreka), oporočne dediče S., K., L. in J. Č. napotilo na pravdo z zahtevkom, da oporoka zapustnice z dne 07. 12. 2010 ni veljavna (II. točka izreka), oporočno dedinjo P.R. in zakonitega dediča J.R. napotilo na pravdo z zahtevkom, da oporoka zapustnice z dne 24. 10. 2010 ni veljavna (III. točka izreka) ter odločilo, da so dediči, napoteni na pravdo, dolžni tožbo vložiti v roku 30 dni od prejema sklepa, sicer se bo postopek nadaljeval (IV. točka izreka).

2Zoper sklep sta se pritožila oporočna dedinja P.R. in zakoniti dedič J.R. oba zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka.

3Oporočna dedinja, ki se pritožuje zoper III. točko izreka, sodišču prve stopnje očita, da iz obrazložitve sklepa ni mogoče razbrati, katero pravico šteje sodišče prve stopnje za manj verjetno, II. točka in III. točka izreka sta si sami s seboj v nasprotju in sklepa ni mogoče preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki se smiselno uporablja tudi v zapuščinskih postopkih. Poudarja, da je zapustnica v kratkem času napravila dve oporoki in ker velja, da vsaka kasnejša oporoka razveljavi prejšnjo, velja oporoka z dne 07. 12. 2010 in je napotitev na pravdo glede veljavnosti oporoke 24. 10. 2010 nesmiselna. V oporoki 07. 12. 2010, ki jo priznava, je zapustnica jasno zapisala, da je predhodna oporoka z dne 24. 10. 2010 s to, drugo oporoko, razveljavljena. Tudi iz vsebine same je jasno, da ni bila njena volja, da katera koli od določb stare oporoke ostane v veljavi. Glede na pozitivno zakonodajo bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je veljavna zadnja oporoka z dne 07. 12. 2010 in napotiti na pravdo le dediče, ki te oporoke ne priznavajo. Materialnopravno zmotno jo je napotilo na pravdo zaradi izpodbijanja oporoke z dne 24. 10. 2010. Predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v III. točki razveljavi, vse s stroškovno posledico.

4Zakoniti dedič J.R. izpodbija vse štiri točke izreka sklepa, ker meni,da je sklep formalno in vsebinsko napačen. Ocenjuje, da je vsebina prve oporoke 24. 10. 2010 nesmiselna in sama s sabo v nasprotju in je zato vprašljiva njena verodostojnost. Oporoka 07. 12. 2010 je bolj določna, smiselna in razumna, saj je premoženje določno razdeljeno na dediče. Poleg tega je oporoka 07. 12. 2010 narejena kasneje in je zadnja oporoka, ki velja, saj kasnejša oporoka razveljavi prejšnjo, oziroma lahko veljata obe, v kolikor si nista v nasprotju. V konkretnem primeru sta si oporoki v nasprotju, zato velja kasnejša oporoka. Sklep sodišča, s katero so vsi dediči napoteni na pot pravde, je arbitraren, v nasprotju z določili ZD ter procesno nepotreben oziroma napačen. Sodišče bi lahko izdalo sklep o dedovanju na podlagi kasnejše oporoke ali pa le dediče iz predhodne oporoke napotilo na pravdo.

5Pritožbi sta utemeljeni.

6Sodišče prve stopnje je pravilno postopalo, ker je po ugotovitvi, da je med dediči spor glede veljavnosti oporoke, postopek prekinilo. Po določbi prvega odstavka 210. člena Zakona o dedovanju (ZD) v zvezi z drugo točko drugega odstavka istega člena in prvega odstavka 213. člena ZD sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti na pravdo dediča, katerega pravico šteje za manj verjetno. Odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka je pravilna, zato je sodišče druge stopnje pritožbo dediča J.R. zavrnilo in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi s 163. členom ZD).

7V predmetni zadevi je zapustnica napisala dve oporoki in sicer 24. 10. 2010 in 07. 12. 2010. Oporočni dediči S., K., L. in J. Č. so nasprotovali veljavnosti oporoke z dne 07. 12. 2010 (II. točka izreka), oporočna dedinja P.R. in zakoniti dedič J.R. pa veljavnosti zapustničine oporoke z dne 24. 10. 2010 (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je na pravdo napotilo tako dediče, ki niso priznavali veljavnosti oporoke z dne 07. 12. 2010, kot tudi dediča, ki nista priznavala oporoke z dne 24. 10. 2010. Odločitev je utemeljilo le z obrazložitvijo, da je manj verjetna pravica dedičev, ki zatrjujejo, da oporoki nista veljavni.

8Primer, kot je predmetni, ko je zapustnica napisala dve oporoki (24. 10. 2010 in 07. 12. 2010) ureja 101. člen ZD. V njem je določeno, da če se s poznejšo oporoko izrecno ne prekliče prejšnja oporoka, ostanejo določila prejšnje oporoke v veljavi, v kolikor niso v nasprotju z določili poznejše. Sodišče prve stopnje, razen navedbe, da sta obe oporoki glede na obliko pravno formalno veljavni, nima razlogov o tem, zakaj očitno, kljub kasnejši oporoki, šteje za veljavno tudi oporoko 24. 10. 2010. Zgolj navedba, da je manj verjetna pravica dedičev, ki zatrjujejo, da oporoki nista veljavni, pa ne zadošča. Ugotovljena pomanjkljivost onemogoča preizkus pravilnosti odločitve in predstavlja uveljavljano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.

9Pritožnika utemeljeno opozarjata, da je zapustnica z zapisom v oporoki 07. 12. 2010: „predhodna oporoka je s to oporoko razveljavljena (neveljavna)“ sama razveljavila oporoko z dne 24. 10. 2010. Ker je že s pravilno uporabo materialnega prava (prvi odstavek 101. člena ZD) mogoče ugotoviti, da oporoka z dne 24. 10. 2010 ni veljavna in posledično ni razlogov, da se dediča, ki te oporoke ne priznavata, napoti na pravdo, je sodišče druge stopnje pritožbama ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje glede njihove napotitve na pravdo (III. točka izreka) razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

10Dedič J.R., ki sicer navaja, da se pritožuje zoper sklep v celoti, obrazloženo razlogom sodišča glede napotitve dedičev, ki ne priznavajo oporoke z dne 07. 12. 2010, ne nasprotuje (II. točka izreka), sicer pa za to niti nima pravnega interesa. Dediči, ki so bili napoteni na pravdo, pa se zoper odločitev niso pritožili, zato predmet pritožbenega preizkusa ni bila II. točka izreka sklepa.