VSL sodba II Cp 852/2012

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, zniža za 298,08 EUR, to je na znesek 640,36 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo drugič. Ugotovilo je, da pogoji za priposestvovanje zatrjevane služnosti niso izpolnjeni, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da toženi povrne stroške v višini 938,44 EUR s pripadki.

2.Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka (po svojem pooblaščencu in osebno) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške. V obeh pritožbah kot bistveno navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča, ki je povzeto po stališču pritožbenega sodišča, da je bil prvotni balkon del nepremičnine tožnikov in je le segal v zračni prostor nepremičnine tožencev, pohodna terasa pa je del nepremičnine tožencev. Sodišče prve stopnje ni navedlo določbe materialnega prava, na katero bi bilo moč opreti tako stališče, zato odločbe tudi ni mogoče preizkusiti. S takšno odločitvijo je ravnalo v nasprotju z uveljavljenim konceptom po SPZ oz. ODZ, kakor tudi z načelom superficies solo cedit, svoje odločitve pa tudi ni obrazložilo. V nadaljevanju pojasnjuje, da je terasa, tako kot prej gank, trajno spojena tudi z njeno nepremičnino in zaradi tega med balkonom in teraso ni tako bistvene razlike. Sodišče bi moralo v konkretni zadevi upoštevati tudi določbe SPZ o gradnji čez mejo in dejstvo, da je balkon segal nad tujo nepremičnino. Priposestvovanje služnosti je zato teklo tudi ves čas obstoja balkona. Tudi ODZ je kot hišno služnost določal na primer pravico izgradnje strehe nad sosedovim zračnim prostorom. Prav tako pa bi moralo upoštevati tudi dogovor pravnih prednikov tožeče stranke, ki so se z lastniki sporne terase dogovorili za uporabo. Nelogično je, da bi dopustili odstranitev balkona in se ne bi dogovorili za uporabo terase. Sodišče prve stopnje v posledici napačnega materialnopravnega izhodišča presojalo le tek priposestvovalne dobe od leta 1998 dalje, napravilo pa je tudi napačne zaključke glede vprašanja dobrovernosti tožnikov. Toženi stranki ni uspelo izpodbiti domneve dobrovernosti. Opozarja, da je od leta 1998 do pomladi 2008 nemoteno uporabljala sporni del terase. Ob nakupu so ji tako prejšnji lastnik kot sosedje zagotovili, da lahko nemoteno uporablja del terase pod napuščem, saj so se o tem že prej dogovorili njeni pravni predniki in Š.. Da je dogovor bil, kaže dejstvo, da je bil z dela balkona na južni strani hiše že ves čas omogočen prehod na teraso in olajšan z leseno stopnico in da je bil ob nakupu odstranjen gradbeni material izpod napušča. Do nasprotovanja uporabi je prišlo šele po desetih letih. Služnost ni mogla biti vpisana, saj je bila garaža črna gradnja. V kolikor bo odločitev v tej zadevi ostala takšna kot je, bo morala, ker o tem teče spor pred Okrožnim sodiščem v Kranju, porušiti steber in napušč. Nepravilna je tudi odločitev o stroških. Napačno je odmerjena nagrada za štiri naroke, namesto za enega.

3.Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. V celoti soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je odločitev sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP.

6.Iz uvodnih (neizpodbijanih) dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je ob steni hiše tožeče stranke, pod njenim napuščem, kjer se sedaj nahaja sporni del terase, do leta 1984 potekal balkon-gank, ki je bil takrat odstranjen, ter nadalje, da so v istem letu pravni predniki tožene stranke na vmesnem prostoru med hišama, to je na parceli, ki je v lasti toženih strank, zgradili garažo s pohodno teraso. Ta med drugim obsega tudi celotno površino prejšnjega balkona, saj sega do sten obeh hiš in zapolnjuje zračni prostor med stavbama pravdnih strank.

7.Ob takšnih dejanskih ugotovitvah, je stališče sodišča prve stopnje, da je bil prvotni balkon del nepremičnine (stavbe) tožeče stranke in je samo segal v zračni prostor sosednje nepremičnine v lasti tožene stranke, medtem ko pohodna terasa predstavlja del nepremičnine tožene stranke in je njena last, materialnopravno pravilno.

8.Že v svojem sklepu II Cp 3803/2010 z dne 5.1.2011 je pritožbeno sodišče pojasnilo, da balkon-gank z zgraditvijo v zračnem prostoru sosednje nepremičnine ni postal del slednje, temveč je šlo bodisi za nedovoljen poseg v lastnino pravnih prednikov tožene stranke, bodisi je za to obstajal dogovor med pravnimi predniki pravdnih strank v skladu s tedanjo pravno ureditvijo (1). Neodvisno od tega, kakšno je bilo pravno stanje v času obstoja balkona-ganka, pa je le-to z njegovo odstranitvijo nedvomno prenehalo. Brez podlage je s tem v zvezi sklicevanje pritožnikov na določilo SPZ, ki se nanaša na gradnjo čez mejo (47. člen). Ta določba se namreč uporablja za gradnje, ki so bile izvršene oziroma zaključene v času veljavnosti SPZ, torej po 1.1.2003, poleg tega pa, drugače kot pri načelu superficies solo cedit, graditev čez mejo ne pomeni pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona, pač pa pridobitev lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa. To pa pomeni, da je lastninska pravica v takem primeru, če se seveda sodišče odloči za možnost, da določi novo mejo, pridobljena šele s pravnomočnostjo sodne odločbe. Golo dejstvo gradnje na, pod ali nad tujo nepremičnino zato še ne privede do pridobitve lastninske pravice (2).

9.V zvezi z zgrajeno garažo (in na njej obstoječo teraso) pa je odločilno, da stoji na nepremičnini tožene stranke (da bi bila morda sporna meja med obema nepremičninama, pritožnika nista nikoli trdila in v pritožbi celo potrdita, da meja poteka po zidu hiše pritožnikov) in je zato last tožene stranke. Tak zaključek sodišča ima podlago v načelu superficies solo cedit (primerjaj 8. člen SPZ) (3), ki ga pritožnika citirata v pritožbi, in je zato nerazumljiv očitek, da prvo sodišče tega načela ni upoštevalo.

10.V pritožbi zatrjevano dejstvo, da je terasa trajno spojena tudi z nepremičnino pritožnikov, je nedovoljena pritožbena novota, ki ni opravičena (primerjaj 337. člen ZPP) in je zato pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Podrobnejše opredeljevanje zato ni potrebno.

11.Glede na doslej obrazloženo je neutemeljen tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo pogoje za priposestvovanje presojati upoštevajoč obdobje pred zgraditvijo garaže, torej obdobje, ko je na nepremičnini tožnikov obstajal balkon. Ker priposestvovanje služnosti na lastni stvari ni mogoče (primerjaj 49. člen ZTLR in 213. člen SPZ, podobno prej tudi ODZ), je stališče prvega sodišča, da priposestvovanje pred letom 1984, ko je bila garaža zgrajena, sploh ni moglo začeti teči, pravilno.

12.Ker je sodba sodišča prve stopnje v tem delu sposobna za pritožbeni preizkus, saj so v njej navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih in si ti razlogi tudi ne nasprotujejo, je smiselno zatrjevan očitek o storjeni kršitvi po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP neutemeljen. Izostanek izrecne navedbe pravne podlage na takšno možnost preizkusa ne more vplivati, pri tem upoštevajoč tudi to, da je bila takšna materialnopravna podlaga citirana že v sklepu pritožbenega sodišča.

13.Sodišče prve stopnje je glede uporabe terase v obdobju od leta 1984 dalje ugotovilo, da pravna prednica tožnikov (niti njena mama in mož) spornega dela terase ni uporabljala na način kot pred tem balkon in sta s takšno uporabo pričela šele tožnika kmalu po vselitvi v letu 1998. Priposestvovalna doba je zato začela teči šele takrat. Ker se 20 letna doba, ki je potrebna za priposestvovanje po 2. odst 217. člena SPZ (tako imenovano nepravo priposestvovanje), do začetka sporov v letu 2008 še ni iztekla, pritožnika zatrjevane služnosti na tej podlagi po zaključku sodišča prve stopnje nista pridobila.

14.V tem delu pritožnika dejanskih ugotovitev ne izpodbijata, materialnopraven zaključek prvega sodišča pa je, kot ugotavlja pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa (2. odst. 350. člena ZPP), pravilen, pravilna pa je tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka na tej pravni podlagi.

15.Sodišče prve stopnje je zahtevek presojalo tudi na podlagi 1. odst. 217. člena SPZ, ki ureja možnost tako imenovanega pravega priposestvovanja. Po tej določbi služnost nastane s priposestvovanjem, če lastnik gospodujoče stvari dejansko izvršuje služnost v dobri veri deset let. Ker po ugotovitvah prvega sodišča pritožnika nista bila dobroverna najmanj od 28.12.1998, je zaključilo, da je njun zahtevek tudi na tej pravni podlagi neutemeljen in ga je zavrnilo. Pritožnika se s tem, da nista bila v dobri veri, ne strinjata.

16.Priposestvovalec je v dobri veri, če ne ve in ne more vedeti, da ni pridobil služnostne pravice, oziroma če služnost izvršuje misleč, da jo je pridobil na veljaven način (4). To pomeni, da mora imeti priposestvovalec ustrezen naslov za izvrševanje služnosti, pa se kasneje pokaže, da je naslov pomanjkljiv ali

neveljaven. Dobra vera se domneva.

17.Tožena stranka je ves čas postopka zanikala obstoj dogovora, ki naj bi bil sklenjen med pravno prednico tožnikov in pravnim prednikom tožencev in naj bi pomenil podlago za izvrševanje zatrjevane služnosti. Da takšnega dogovora ni bilo (sodišče prve stopnje to ugotovi s tem, ko zaključi, da pravna prednica tožnikov služnostne pravice ni imela in je tudi ni izvrševala, prav tako pa je s kupno pogodbo ni mogla, niti je ni prenesla na oba tožnika), pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča potrdil izveden dokazni postopek.

18.Pritožbeno sodišče pritožnika, saj vztrajata pri trditvi, da je dogovor obstajal, opozarja predvsem na to, da ga ni potrdila niti njuna pravna prednica, ko je bila zaslišana. Slednja je sicer izpovedovala o sklenitvi dogovora, vendar pa ne dogovora o ustanovitvi služnosti na spornem delu terase, ampak dogovora o poteku meje (ta naj bi tekla po sredini terase), kar je nekaj popolnoma drugega. Pravna prednica tožnikov je menila, da je sporni del njena last. Tudi ob prodaji je obema tožnikoma kazala mejo oziroma je sporni del terase pokazala kot prostor, ki ga imata pravico uporabljati. Dogovor o meji pa, če je morda res bil sklenjen, seveda ni podlaga na kateri bi bilo mogoče graditi dobro vero o obstoju služnosti.

19.Pritožnika v pritožbi trdita, da obstoj dogovora o ustanovitvi služnosti potrjuje dejstvo, da je bil z dela balkona na južni strani hiše tožnikov ves čas omogočen prehod na teraso in olajšan celo s stopnico. Gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), ki ni upoštevna. Ne glede na to pa, glede na zgoraj obrazloženo, to dejstvo samo po sebi tudi sicer ne potrjuje obstoja zatrjevanega dogovora o ustanovitvi služnosti, saj je bil prehod lahko narejen tudi zaradi prepričanja pravne prednice tožnikov, da gre za prehod na njen del terase. Enako velja za soglasje, ki je bilo dano v zvezi z odstranitvijo balkona.

20.Pritožbeno sodišče sprejema tudi ugotovitev sodišče prve stopnje, da so toženci uporabi terase nasprotovali, saj so o prepirih v zvezi s tem poleg tožencev izpovedovale tudi priče G. B., G. M. in Č. A. . To še dodatno kaže, da dobre vere tožnikov ni moglo biti.

21.Stališče sodišča prve stopnje s katerim dodatno argumentira slabo vero pritožnikov, da bi se služnost, če bi bila vsebovana v kupni pogodbi z dne 8.7. 1998 tudi vpisala v zemljiško knjigo, ker pa se ni, tožnika nista mogla biti dobroverna, je zmotno, vendar pa je sklep o pomanjkanju dobre vere, glede na ostale ugotovitve, kljub temu pravilen. Ustanovitev in vpis služnosti v zemljiško knjigo namreč brez sodelovanja tožencev kot lastnikov služečega zemljišča, ni mogoče(5). Povedano drugače: tudi če bi tožnika in njuna pravna prednica v kupno pogodbo vnesli določila o sporni služnosti, na takšni podlagi vknjižba ne bi bila mogoča.

22.Tožbeni zahtevek tožnikov je bil glede na obrazloženo (v še spornem delu) pravilno zavrnjen tudi na tej pravni podlagi.

23.Pritožnika pa utemeljeno izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje glede pravdnih stroškov. Toženi stranki je namreč brez podlage v Zakonu o odvetniški tarifi ( v nadaljevanju ZOdvT) priznalo nagrado za vse opravljene naroke. Po tarifni št. 3102 namreč stranki pripada ena nagrada za vse naroke. O tem se je že izreklo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 56/2011. Pravilno odmerjen znesek stroškov tako znaša 640,36 EUR (938,44 EUR - 298,08 EUR (3 x 82,8 EUR in 20 % DDV)).

24.Pritožbeno sodišče je na podlagi obrazloženega pritožbi na podlagi 358. člena ZPP delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu spremenilo tako, da je stroške znižalo za 298,08 EUR, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25.Tožeči stranki sta s pritožbo uspeli le v stroškovnem delu, zato do povračila pritožbenih stroškov nista upravičeni (prvi odstavek 154. člena v zvezi z prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker odgovor toženih strank na pritožbo ni pravdni strošek, ki bi ga bilo upravičeno priznati kot potreben pravdni strošek v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP, saj ni v ničemer pripomogel k rešitvi pritožbe, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožene stranke ta strošek nosijo same.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1)ODZ je (kar omenjata pritožnika tudi v svoji pritožbi) na primer poznal služnost zidanja strehe ali pomola nad sosedovim zračnim prostorom (4. točka 475. paragrafa). Teorija med hišnimi služnostmi podobno omenja služnost, na podlagi katere del stavbe sega v zračni prostor sosednje nepremičnine oziroma servitus proiciendi (Juhart, M. in drugi, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 600).

(2)Primerjaj R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 275

(3)8. člen SPZ: „Vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, je sestavina nepremičnine, razen, če zakon določa drugače.“

(4)Primerjaj M. Juhart, A. Berden, T. Keresteš, V. Rijavec, M. Tratnik, A. Vlahek, R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 902.

(5)Za nastanek stvarne služnosti se poleg veljavnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost ustanoviti služnost, zahteva še zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo (215. člen SPZ).Pri tem sta seveda stranki pogodbe (zavezovalnega posla) lastnik gospodujočega in lastnik služečega zemljišča, zemljiškoknjižno dovolilo pa izstavi lastnik služečega zemljišča. Ker pravna prednica tožnikov ni (bila) lastnica služečega zemljišča, v korist tožnikov ob prodaji služnosti ni mogla ustanoviti, niti dati z.k. dovolila v tej smeri.