VSRS Sklep X Ips 490/2011

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (revident) vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Posebnega davčnega urada Ljubljana z dne 6. 8. 2008, s katero je prvostopenjski davčni organ revidentu dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za davčna obdobja januar, februar in marec 2006 ter oktober 2005 s pripadajočimi obrestmi v skupnem znesku 10.584,18 EUR. Ministrstvo za finance je z odločbo z dne 31. 1. 2011 revidentovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega davčnega organa zavrnilo.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti.

6Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje, ali je mogoče dokazno breme v davčnem postopku v celoti prevaliti na davčnega zavezanca zgolj s tem, da se revidentu pavšalno očita neskrbnost, pri čemer pa davčni organ hkrati ni izvedel vseh predlaganih dokazov revidenta, s katerimi bi zavezanec izpolnil svoje dokazno breme, ter ali je dopustno predlagane dokaze ocenjevati po njihovi vsebini še pred njihovo izvedbo.

7Po presoji Vrhovnega sodišča takšno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V obravnavanem primeru namreč situacija, ki jo je v postavljenem vprašanju opisal revident, sploh ni podana. Revident tekom upravnega postopka (razen listin, za katere je davčni organ ocenil, da ne izkazujejo resničnosti poslovnega dogodka) ni podal nobenega substanciranega dokaznega predloga, s katerim bi dokazoval, da so bile storitve dejansko opravljene. Navajal je sicer, da bi bilo treba zaslišati podizvajalce „missing traderja“, ki naj bi dejansko opravljali storitve, vendar ni navedel, katere osebe naj bi to bile, niti kaj točno naj bi te osebe izpovedale. Vprašanje dopustnosti zavrnitve predlaganega dokaza in vnaprejšnje dokazne ocene bi lahko bilo relevantno le ob predpostavki, da bi revident obrazloženo predlagal izvedbo določenega dokaza, pa bi davčni organ njegovo izvedbo zavrnil brez ustavno dopustnega razloga za zavrnitev dokaza.

8Nadalje revident kot pomembno pravno vprašanje postavlja vprašanje, kakšna je višina dokaznega standarda, od katere dalje je potrebno šteti, da je podan dvom v ugotovitve ter odločiti v korist zavezanca za davek. Po presoji Vrhovnega sodišča je to vprašanje zastavljeno le na splošni ravni, zato ni pomembno pravno vprašanje. Revident ne navede pravnega pravila, ki naj bi bilo prekršeno, niti okoliščin, ki kažejo na pomembnost vprašanja, prav tako pa ne obrazloži, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

9Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja tudi vprašanje, ali je vstopni DDV dopustno odbiti zgolj v primerih, ko storitev opravi izključno izdajatelj računa neposredno, ali ga je mogoče odbiti tudi v primerih, ko je storitev za izvajalca opravil njegov podizvajalec, vendar v njegovem imenu in na njegov račun. To vprašanje v obravnavani zadevi ni bistveno za odločitev, zato ne gre za pomembno pravno vprašanje. Tožnik v postopku namreč ni dokazal niti obrazloženo zatrjeval (navajal je le, da obstaja možnost, da so storitve opravljali podizvajalci izdajatelja računov), da so bile storitve dejansko opravljene po podizvajalcih. Zgolj hipotetično vprašanje, ali bi imel davčni zavezanec možnost odbitka DDV, če bi uspel dokazati, da so storitve za izdajatelja računov opravljali podizvajalci, ne more biti pomembno pravno vprašanje.

10Revident nadalje zatrjuje, da pomembno pravno vprašanje predstavlja tudi vprašanje, ali je materialnopravno pravilno, da upravni organ od revidenta zahteva, da preveri objektivne okoliščine, čeprav do teh podatkov v javnih bazah nima dostopa oziroma vpogleda, takšne dolžnosti pa tudi ne predvideva noben predpis. Za odločitev v obravnavani zadevi zadostuje že ugotovitev, da revident nima verodostojnih knjigovodskih dokumentov, ki bi izkazovali, da so bile zaračunane storitve res opravljene in da jih je opravil prav izdajatelj računov. Ni pa pomembno, ali je izvajalec storitev res neplačevit subjekt oziroma, ali je davčni zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti, da posluje z neplačevitim subjektom, zato vprašanje pravilnosti ravnanja davčnega organa, ki od davčnega zavezanca zahteva določeno skrbnost in preveritev objektivnih okoliščin, ki bi kazale na to, da je določena družba neplačevit subjekt, ni odločilo za to zadevo in zato ne more biti pomembno pravno vprašanje.

11Nazadnje pa revident kot pomembno pravno vprašanje postavlja še vprašanje, ali sme sodišče v upravnem sporu, če ugotovi, da je podan sum storitve kaznivega dejanja, odločati o zadevi, ali mora postopek prekiniti do odločitve o predhodnem vprašanju. V obravnavani zadevi obstoj kaznivega dejanja ne predstavlja predhodnega vprašanja, saj odločitev o odmeri DDV (oziroma upravičenosti do odbitka vstopnega DDV), ki je predmet tega upravnega spora, ni odvisna od ugotovitve obstoja kaznivega dejanja, zato vprašanje, ki ga zastavlja revident, v tej zadevi ni pomembno pravno vprašanje.

12Glede na navedeno Vrhovno sodišče zaključuje, da izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazano, zato je revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.