VSRS Sklep I Up 90/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala, naj sodišče odloži izvršitev odločbe tožene stranke z dne 16. 1. 2012, do izdaje pravnomočne odločbe. S to odločbo je tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 185. člena Zakona o urejanju trga dela - ZUTD odločila, da se tožeča stranka ne vpiše v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu.

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da tožeča stranka ni dokazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode, zato ni izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1.

3Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep zaradi bistvene kršitve določb postopka, kršitve materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Odgovor tožene stranke na njen predlog za izdajo začasne odredbe je prejela 6. 2. 2012. Na to vlogo tožene stranke je odgovorila dne 13. 2. 2012, vendar jo je sodišče s sklepom prehitelo in onemogočilo, da bi v razumnem roku podala odgovor na vlogo tožene stranke. Dne 13. 2. 2012 je podala dopolnitev svoje tožbe. K dopolnitvi tožbe je priložila nove listinske dokaze. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v ničemer ni opredelila možnih hudih posledic. Res ni predložila vseh pogodb o zaposlitvi za vseh 147 delavcev in meni, da jih zaradi varovanja osebnih podatkov tudi ni dolžna, jih je pa poimensko opredelila tudi v dopolnitvi tožbe z dne 13. 2. 2012. Navedla je, da zaposluje invalide in da gre za podjetje, ki deluje v korist družbe. Takšna navedba je kriterij in bi moralo sodišče prve stopnje odločiti drugače. Sodišče bi moralo upoštevati njene navedbe, da je tožena stranka napačno razlagala materialne določbe Zakona o urejanju trga dela – ZUTD, vendar se do tega vprašanja v izpodbijanem sklepu ni opredelilo. Učinek izdane odločbe tožene stranke je v popolnem nesorazmerju z odločbo prekrškovnega organa, s katero ji je izrečen opomin. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da se njeni zahtevi za odložitev izpodbijanega akta do pravnomočne odločitve ugodi oziroma podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da mora tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe predložiti vse potrebne dokaze, če želi z uspehom izkazati verjeten obstoj nastanka težko popravljive škode, ki je po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 tisti pogoj, na podlagi katerega lahko sodišče zadrži izvršitev v upravnem sporu izpodbijanega upravnega akta. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, na katerem temelji izpodbijana odločitev, sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

6Začasna odredba na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži sicer na podlagi zakona dovoljeno izvršitev določenega upravnega akta, zato da bi preprečilo možnost nastanka težko popravljive škode. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, pa mora že v sami zahtevi celovito navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, dokazati mora tudi, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo.

7V obravnavani zadevi je tožeča stranka v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe navedla, da je izrečena sankcija na podlagi 164. člena ZUTD prestroga in ima zanjo hude posledice. Navedla je še, da deluje od leta 2007 in ima sklenjeno pogodbo z invalidskim podjetjem A. d.o.o, s katerim ima pokrito potrebno nadomestno kvoto invalidov, takšna podjetja, ki delujejo v korist invalidov, pa je treba podpirati, ne pa ukinjati. S temi svojimi pavšalnimi navedbami pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazala težko popravljive škode v smislu določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1.

8Zaradi narave postopka pri izdaji začasnih odredb in dejstva, da je sodišče prve stopnje pri odločanju vezano na kratek rok (po določbi petega odstavka 32. člena ZUS-1 odloči v sedmih dneh od prejema zahteve), sodišče opre svojo odločitev na predložene dokaze in ne opravi glavne obravnave. Zato se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na neizvedbo dokaza z zaslišanjem in na listine, ki jih je predložila v dopolnitvi tožbe, saj mora vse navedbe podati že v zahtevi in predložiti ustrezne dokaze. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da mora stranka že v zahtevi izkazovati izpolnjevanje zakonskih pogojev, ne pa od sodišča zahtevati pozive na dopolnjevanje vloge in iskanje dokazov, ki bi potrdili (ali tudi ne) zatrjevano verjetnost nastanka težko popravljive škode. Težko popravljiva škoda je namreč pravni standard, katerega vsebina se s stopnjo verjetnosti ugotavlja v vsakem primeru posebej.

9Glede na navedeno tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka verjetnosti nastanka težko popravljive škode ni izkazala. To pa pomeni, da prvi vsebinski zakonski pogoj za zahtevano odložitev izvršitve akta ni izpolnjen, zato je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe pravilno zavrnilo, ne da bi presojalo, ali je podan nadaljnji pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe, to je sorazmernost med prizadetostjo javne koristi in cilji, ki bi bili doseženi z izdajo predlagane začasne odredbe.

10Obstoja navedenih zakonsko določenih pogojev za izdajo začasne odredbe ni mogoče izkazati še z zatrjevanjem, da je akt, ki je izpodbijan v upravnem sporu, nezakonit in nepravilen. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo vsebino drugega odstavka 32. člena ZUS-1 in predloga za izdajo začasne odredbe in na tej podlagi sprejelo odločitev. Trditveno in dokazno breme, da so za izdajo predlagane začasne odredbe izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, pa je na strani predlagatelja. V tem pritožbenem postopku pa ni mogoče presojati ugovorov, ki se nanašajo na odločitev o glavni stvari.

11Glede na navedeno pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča.

12Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.