185. člen ZUTD

Sodišče ne more preizkusiti zakonitosti izpodbijanega upravnega akta glede vprašanja, ali je tožeča stranka kršila delovnopravno zakonodajo prav v relevantnem časovnem obdobju. Upravni organ namreč ni ugotavljal, kdaj naj bi v obravnavanem primeru začelo obdobje zadnjih dveh let in niti ni opravil presoje, ali kršitev iz pravnomočne odločbe inšpektorja za delo pomeni kršitev delovnopravne zakonodaje v tem roku.

Delodajalec, ki je bil že pred uveljavitvijo ZUTD vpisan v ustrezen register oziroma evidenco, mora za vpis v register po določbah tega zakona izpolniti pogoj, da v obdobju dveh let pred oddajo vloge ni kršil delovnopravne zakonodaje. Upoštevne so torej le kršitve, storjene v tem relevantnem obdobju. Glede na navedeno sodišče ne more preizkusiti zakonitosti izpodbijanega upravnega akta glede vprašanja, ali je tožeča stranka kršila delovnopravno zakonodajo (kršitve je upravni organ ugotovil na podlagi treh pravnomočnih odločb inšpektorja za delo) prav v relevantnem časovnem obdobju. Upravni organ namreč ni ugotavljal, kdaj naj bi se v obravnavanem primeru začelo obdobje zadnjih dveh let in niti ni opravil presoje, ali kršitve iz omenjenih pravnomočnih inšpekcijskih odločb pomenijo kršitve delovnopravne zakonodaje v tem roku.

Sodišče meni, da je za odločanje o tem, kdaj začne teči 2-letni rok, merodajen datum izdaje odločbe o ugotovitvi kršitve obveznosti, ki jih nalagajo predpisi s področja delovno pravne zakonodaje in ne datum storitve kršitve, saj je šele z izdajo upravne odločbe ugotovljeno, da je bila kršitev storjena.

Za potrebe ugotavljanja obstoja kršitev delovnopravne zakonodaje ni odločilna vrsta sankcije, ki je bila kršitelju delovnopravne zakonodaje izrečena.

Tožnica je kršila delovnopravno zakonodajo v smislu 1. alineje prvega odstavka 164. člena ZUTD, saj iz pravnomočnih odločb izhaja, da je bila spoznana za odgovorno za kršitve na področju delovnega prava, zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je izdala odločbo o nevpisu tožnice v register domačih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu.

V smislu ZUTD je termin delovnopravne zakonodaje razumeti širše kot samo področje, ki ga ureja ZDR, torej vso zakonodajo, povezano z delovnopravnim področjem; tako tudi zakonodajo s področja varnosti in zdravja pri delu. Tožeča stranka je nesporno kršila delovnopravno zakonodajo, saj iz predložene pravnomočne odločbe izhaja, da je dolžna zagotoviti izvajanje zakonov ter drugih predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu, tako da zagotovi obdobni zdravstveni pregled za delavca do 30. 12. 2010.

Tožnica je kršila delovnopravno zakonodajo v smislu 1. aleneje prvega odstavka 164. člena ZUTD, saj iz pravnomočnih odločb izhaja, da je bila pravnomočno spoznana za odgovorno za kršitev na področju delovnega prava.

Tožnica je kršila delovnopravno zakonodajo v smislu 1. alineje prvega odstavka 164. člena ZUTD, saj iz priložene pravnomočne odločbe izhaja, da je bila pravnomočno spoznana za odgovorno za kršitev na področju delovnega prava.

Določba druge alinee prvega odstavka 164. člena ZUTD ne daje podlage za stališče tožeče stranke, po katerem bi se kot (upoštevna) kršitev delovnopravne zakonodaje lahko obravnavali zgolj hujši prekrški oziroma prekrški, za katere je izrečena sankcija globe.

V konkretnem primeru je tožnik kršil delovno-pravno zakonodajo v smislu druge alineje prvega odstavka 164. člena ZUTD, saj iz priloženih pravnomočnih odločb izhaja, da je bil tožnik pravnomočno spoznan za odgovornega za različne kršitve na področju delovnega prava. Zato tožnik ne izpolnjuje pogojev za vpis v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu.

Da bi se kot kršitev delovnopravne zakonodaje v smislu 2. alinee prvega odstavka 164. člena ZUTD lahko upoštevala zgolj takšna kršitev, ki je bila ovrednotena kot prekršek in za katero je bilo treba plačati globo, iz zakona ne izhaja. ZUTD določbe, da učinkuje za nazaj, nima. V obravnavanem primeru tudi ne gre za situacijo, ko bi zakon spreminjajoče posegal v dejansko stanje, ki bi v celoti pripadalo preteklosti. Kvečjemu bi zato lahko šlo za primer t. i. neprave dejanske retroaktivnosti, ker novi zakon v določeni meri vpliva na zatečena, toda še ne zaključena pravna stanja. Po presoji sodišča pa zakonodajalec ni prestopil dopustne meje glede kolizije med načelom zaupanja v nadaljnji obstoj pravnih norm in načelom prilagoditve prava družbenim razmerjem. V konkretnem primeru javna korist in nastale družbenogospodarske razmere terjajo dosledno spoštovanje delovnopravne zakonodaje. Gre namreč za občutljivo dejavnost, pri kateri lahko prihaja do zelo velikih kršitev pravic delavcev, kar terja takojšnje ukrepanje ob vsaki kršitvi. Predlog za izdajo začasne odredbe, tako iz drugega kot tudi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, je mogoče presojati le do trenutka izdaje pravno

Ker izpodbijana odločba ne predstavlja akta iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, saj se ne izvršuje prisilno po določbah ZUP, zahtevane začasne odredbe ni mogoče izdati že iz tega razloga.

V svoji zahtevi tožnica zgolj pavšalno navaja, da je pri njej zaposlenih 50 ljudi, ki so skupaj s svojimi družinami odvisni od dela pri njej. Navaja, da ima poravnane vse obveznosti do države in delavcev. V primeru, da bo zagotavljala delavce drugemu delodajalcu, ne da je vpisana v register, je v prekršku in jo bodo oglobili. Tožnica po navedenem ni navedla okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo izvršitev izpodbijane odločbe, to je nevpis tožnice v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu, vplivala na njeno poslovanje in obstoj. To pa pomeni, da ni dokazana verjetnost nastanka težko popravljive škode, s čimer ni izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe iz tretjega odstavka 32. člena ZUS-1.

Zaradi narave postopka pri izdaji začasnih odredb in dejstva, da je sodišče prve stopnje pri odločanju vezano na kratek rok (po določbi petega odstavka 32. člena ZUS-1 odloči v sedmih dneh od prejema zahteve), sodišče opre svojo odločitev na predložene dokaze in ne opravi glavne obravnave.