VSRS Sodba IV Ips 92/2011

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

A.

1Policijska postaja Maribor II (prekrškovni organ) je dne 20. 6. 2009 I. Š. izdala plačilni nalog, zaradi prekrška po točki b sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) ter mu izrekla globo v višini 250,00 EUR in tri kazenske točke. Okrajno sodišče v Ljutomeru je storilčevo zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo.

2Zoper navedeno sodbo vlaga vrhovna državna tožilka zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču v novo sojenje. Navaja, da je kršitelj v izjavi o okoliščinah in dejstvih prekrška kot tudi v zahtevi za sodno varstvo navedel, da avtomobila v času prekrška ni vozil, saj je bil pri materi E. Š. Predlagal je, da sodišče njegovo mater in prijateljico D. B. zasliši kot priči, ki bi potrdili, da takrat ni vozil svojega avtomobila, ter navedel njuna naslova. Državna tožilka opozarja, da je sodišče v obrazložitvi sodbe zapisalo le, da navedbe v zahtevi za sodno varstvo niso takega značaja, da bi bilo potrebno zahtevi ugoditi, ni pa navedlo, da je kršitelj predlagal zaslišanje dveh prič oziroma se do tega dokaznega predloga sploh ni opredelilo. Sodba tako nima potrebnih razlogov. Dokazni predlog kršitelja po presoji državne tožilke izpolnjuje vse zahtevane standarde, saj je zaradi dokazovanja alibija relevanten dokaz, glede na posredovane podatke o prebivališču prič, pa je tudi izvedljiv. Sodišču očita bistveno kršitev določb postopka po drugem odstavku 155. člena ZP-1 v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave RS, saj ni odpravilo kršitve pravice do izvajanja dokazov.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil.

B.

4Ugotavljanje odločilnih dejstev v hitrem postopku o prekršku poteka brez odlašanja, hitro in enostavno (prvi odstavek 55. člena ZP-1). Kljub temu morajo biti storilcu tudi v takem postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, med drugim tudi izvajanje dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave).

5Pravici kršitelja, da se v postopku izjavi in predlaga dokaze v svojo korist, na drugi strani ustreza dolžnost sodišča, da kršitelju omogoči izvajanje predlaganih dokazov. Pri tem sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, vendar pa mora dokaznemu predlogu ugoditi in dokaz izvesti, če je ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegova pravna relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Dokazni predlog mora biti tudi določen, pri čemer mora predlagatelj navesti, kateri konkretni dokaz naj se izvede in katero dejstvo z njim dokazuje.(1) Če sodišče zavrne dokazni predlog, mora svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti.

6Poseben procesni položaj daje kršitelju določba prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 (sedaj 8. člen Zakona o pravilih cestnega prometa), na podlagi katere se v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da prekrška ni storil. V skladu z napotki Ustavnega sodišča RS(2) citirane določbe ni mogoče razumeti tako, da mora storilec z dokazi prepričati sodišče, da prekrška ni storil, temveč lastniku oziroma imetniku pravice uporabe nalaga, da predloži razbremenilne dokaze. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva.

7Kot izhaja iz podatkov v spisu, je storilec dne 20. 6. 2009 v naselju vozil osebno vozilo s hitrostjo 66 km/h oziroma z upoštevanjem tolerance 61 km/h, s čimer je za 11 km/h prekoračil največjo dovoljeno hitrost (50 km/h). Prekršek je bil ugotovljen z radarskim merilnikom hitrosti. Ker vozilo na kraju prekrška ni bilo ustavljeno, je prekrškovni organ skladno z 233. členom ZVCP-1 plačilni nalog izdal lastniku I. Š. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo navedel, da vozila v času prekrška ni vozil, saj je bil pri materi E. Š. Vozilo je upravljal nekdo od njegovih bližnjih, ki pa ga storilec, ob sklicevanju na pravno dobroto (četrta alineja 29. člena Ustave RS), ni želel imenovati. V utemeljitev svoje navedbe je predlagal, da sodišče njegovo mater in prijateljico D. B., ki je bila prav tako na obisku pri njegovi materi, zasliši kot priči, ki bi potrdili, da takrat ni vozil svojega avtomobila, ter navedel njuna naslova.

8Vrhovna državna tožilka pravilno opozarja na pomanjkljivo obrazložitev sodbe Okrajnega sodišča v Ljutomeru, ki je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo zgolj z obrazložitvijo, da navedbe v zahtevi niso takega značaja, da bi bilo potrebno zahtevi ugoditi. Čeprav je dokazni predlog za zaslišanje prič materialnopravno relevanten (alibi) in konkretiziran,(3) iz obrazložitve sodbe ni razvidno, da je sodišče pretehtalo relevantnost navedb v zahtevi in se do njih opredelilo. S takšnim postopanjem je prekršilo temeljno obveznost sodišča, ki je odraz pravice kršitelja do izjave (v konkretnem primeru pravice do izvedbe dokazov v njegovo korist - tretja alineja 29. člena Ustave RS). Očitek vrhovne državne tožilke glede neobrazloženosti sodbe je tako utemeljen, zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

----

Op. št. (1): Prim. npr. odločbe VS RS IV Ips 90/2008 z dne 28. 10. 2008, IV Ips 86/2010 z dne 20. 4. 2010 in IV Ips 45/2008 z dne 5. 6. 2008.

Op. št. (2): Prim. odločbo U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008.

Op. št. (3): Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča RS Up-3663/07 z dne 10. 9. 2009.