VSL sodba I Cpg 114/2011

I. Pritožba se zavrne in in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožbena dejanja

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje:

v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„1. Tožena stranka V. d.o.o. je dolžna plačati tožeči stranki Š. I. d.o.o. znesek v višini 4.576,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 08. 2005 dalje do plačila.

2Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje naloga za plačilo, v roku 8 dni pod izvršbo.“;

v II. točki izreka odločilo, da je tožena stranka (pravilno tožeča) dolžna tožeči stranki (pravilno toženi) povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.747,04 EUR v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

2Proti izpodbijani sodbi se pravočasno pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ob tem pa toženi stranki naloži, da tožeči stranki povrne vse stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje do plačila. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

4Sodišče je dne 18. 10. 2011 proti tožeči stranki začelo stečajni postopek. S tem dnem je prišlo do prekinitve postopka po samem zakonu (4. točka 205. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Stečajni postopek pa je bil začet po tem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena vsa procesna dejanja oziroma so potekli roki zanje. Zato je pritožbeno sodišče ob smiselni uporabi drugega odstavka 207. člena ZPP po seji senata izdalo to odločbo (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 41/1997 z dne 04. 12. 1998).

5Pritožba ni utemeljena.

Razlogi za zavrnitev pritožbe

6V izpodbijani sodbi so pravilno povzete tožbene navedbe, da tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine v višini stroškov popravila ter prevoznih stroškov, ki so ji nastali zaradi poškodbe stroja ob njegovem padcu dne 25. 02. 2005, za katerega odgovarja tožena stranka. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožeča stranka dokazala škodni dogodek (padec stroja), odgovornost tožene stranke ter nadalje, da stroj po padcu ni deloval pravilno, ni pa z zadostno stopnjo gotovosti dokazala nastanka škode kot ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti ter njene višine (prim. 131. člen Obligacijskega zakonika). Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožnik takšno odločitev graja in v pritožbi ponuja obširno oceno izvedenih dokazov. Bistvo pritožbe tako predstavlja trditev, da je tožeča stranka s predloženimi dokazi nastanek škode v zatrjevani višini dokazala.

7Tožeča stranka je obseg zatrjevane škode glede stroškov popravila stroja oprla predvsem na račun št. 028811 486, ki je bil izdan s strani nemškega podjetja, ki je opravilo popravilo (priloga A11). Glede stroškov kilometrine pa je tožeča stranka pojasnila, da je stroj peljala na popravilo v Nemčijo, se zaradi trajanja del vrnila v Slovenijo, nato pa ga je morala v Nemčiji tudi prevzeti. Kot dokaz je predložila listino, iz katere izhaja dolžina poti od Ljubljane do kraja popravila v Nemčiji (priloga A10). Tožena stranka je nastanku škode ter njeni višini obrazloženo oporekala. Navedla je, da iz predloženega računa ni razvidno, kakšno popravilo stroja je bilo izvršeno, kolikšna je bila vrednost posameznih vgrajenih delov ter ali so bila opravljena dela potrebna prav zaradi poškodbe stoja ob padcu in ne zaradi okvare stroja (strojeloma) oziroma servisa. V bistvenem je ugovarjala, da račun ni specificiran, zaradi česar ne dokazuje nastanka škode in njene višine, poleg tega pa tožeča stranka niti ni predložila dobavnice ne dokazila o plačilu računa. Strošku prevoza pa je oporekala iz razloga, ker iz računa izhaja prevoz stroja s špedicijo, ne pa z lastnim prevozom. Zato je menila, da zahtevek tožeče stranke za povračilo vtoževanih stroškov kilometrine ni utemeljen.

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka kljub opisanim ugovorom tožene stranke ni podala nobenih natančnejših trditev, zakaj je po njenem upravičena do povrnitve stroškov v višini kilometrine. Pritožnik zmotno navaja, da je to storil v vlogi z dne 24. 05. 2010. V tej vlogi je namreč tožeča stranka navedla le, zakaj uveljavlja kilometrino za dvakratni prevoz, kar pa ne pomeni, da je utemeljila, zakaj ji pripada kilometrina in ne stroški špedicije. Da namesto kilometrine zahteva stroške špedicije, pa tožeča stranka tudi ni navedla. Ker je sodišče prve stopnje vezano na zahtevke pravdnih strank (prvi odstavek 2. člena ZPP), ji stroški špedicije ne pripadajo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da odškodninski zahtevek v višini stroškov kilometrine ni utemeljen, saj tožeča stranka ni utemeljila, da so ji vtoževani stroški glede na način prevoza s špedicijo dejansko nastali.

9Enako velja tudi glede vtoževanih stroškov popravila stroja. Račun, ki ga je predložila tožeča stranka v dokaz nastanka škode, je namreč, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, nespecificiran do te mere, da ni moč ugotoviti narave in vzroka opravljenih storitev ter vrste in cene zamenjanih delov. Tožena stranka je vzpostavila dvom, da je podlaga za izdajo računa, s katerim tožeča stranka dokazuje nastanek in obseg škode, (zgolj) popravilo poškodb stroja, nastalih zaradi padca. Ni utemeljena pritožbena navedba, da na specifikacijo računa tožeča stranka ni mogla vplivati, saj ni vedela, da se bo spustila v obravnavani spor. Na njej je namreč dokazno breme glede dejstev, na katera opira svoj zahtevek (212. člen ZPP). Temu je s predložitvijo računa sicer zadostila. Ker pa je tožena stranka obrazloženo prerekala vtoževane stroške popravila, ki temeljijo na računu, se je zaradi takšnega ugovora trditveno in dokazno breme spet prevalilo nanjo. Ker pa v nadaljnjem postopku tožeča stranka ni pojasnila niti ni predložila dokaza, da so bile opravljene storitve in zamenjani deli, zajeti v računu A11, namenjeni prav odpravi škodnih posledic dogodka z dne 25. 02. 2005 v vtoževani višini, kot izhaja iz predloženega računa, je tudi v tem delu sodišče prve stopnje njen zahtevek pravilno zavrnilo.

10Ostale pritožbene navedbe so za odločitev o pritožbi irelevantne, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12Glede na navedeno je pritožba neutemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških

12Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako je dolžna kriti svoje stroške odgovora na pritožbo tožena stranka, ker ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). V odgovoru na pritožbo namreč ni navedla nobenega pomembnega dejstva, s katerim se pritožbeno sodišče ne bi seznanilo že iz podatkov spisa ter s katerim bi pripomogla k rešitvi pritožbe.