VSL sklep I Cp 3747/2011

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta tožnika solastnika vsak do ene polovice celotne nepremičnine parc. št. 566/4 k.o. x. Odločilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožnikoma pravdne stroške v znesku 1.605,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper to sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi parcelacija pomenila potrditev zakonitosti gradnje, neobrazložena in napačna. Zakonitost gradnje se ugotavlja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Iz projekta za izdajo gradbenega dovoljenja, ki sta ga vložila tožnika, je razvidno, da je med njuno parcelo št. 553 k.o. X in cesto še sporna parcela št. 566/4 k.o. X., ki je v družbeni lasti. Prvi tožnik je v zvezi s tem izpovedal, da je videl katastrski načrt iz leta 1978. Upoštevaje navedeno meni, da tožnika nista bila dobroverna. Dobroverna bi bila le, če niti ob ustrezni skrbnosti ne bi mogla ugotoviti, da gradita na tujem zemljišču. Nadalje navaja, da tudi če bi tožnika bila dobroverna, sporne parcele ne bi mogla priposestvovati, saj na družbeni lastnini ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Rok za priposestvovanje bi lahko začel teči šele od uveljavitve Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Ker pa tožnika navajata, da sta v letu 2009 izvedela, da sporno zemljišče ni njuno, rok za pridobitev lastninske pravice s priposestovanjem še ni potekel. Nadalje meni, da tožnika nista mogla pridobiti lastninske pravice niti na podlagi določila 24. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), saj, kot rečeno, nista bila v dobri veri, da gradita na tujem zemljišču. Zaključuje, da gre v obravnavani zadevi verjetno za situacijo iz 271. člena SPZ, vendar pa obstoj takšnega pravnega razmerja ni predmet tega postopka.

3Tožnika sta po svojem pooblaščencu na pritožbo odgovorila. Menita, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlagata njeno zavrnitev. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Zaključek sodišča prve stopnje, da sta tožnika že s tem, ko sta dozidala star obstoječ hram, pridobila lastninsko pravico tako na objektu kot na zemljišču okoli objekta, torej na parc. št. 566/4 k.o. X., ki je predmet tožbenega zahtevka, je materialnopravno napačen. Navedena parcela je bila namreč od leta 1964 dalje družbena lastnina, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Pri presoji, ali so izpolnjene predpostavke za pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču, pa so odločilne okoliščine ob gradnji in ne ob sojenju. Če je bilo zemljišče do konca graditve v družbeni lastnini, graditelj tako ni mogel pridobiti lastninske pravice, četudi je kasneje (ko je bil objekt že zgrajen) zemljišče prenehalo biti družbena lastnina (1). Določila ZTLR o gradnji na tujem svetu (niti prej veljavna pravila o gradnji na tujem svetu iz Občnega državljanskega zakonika – ODZ) niso veljala za gradnjo na zemljišču v družbeni lastnini. Noben predpis ni omogočal fizični osebi, da bi z gradnjo pridobila lastninsko pravico na zemljišču v družbeni lastnini. Ker sta tožnika sporni objekt dozidala v času, ko je bilo zemljišče parc. št. 566/4 k.o. X. v družbeni lastnini, z gradnjo nista mogla pridobiti lastninske pravice na parc. št. 566/4 k.o. X..

6Pritožba pravilno navaja, da na zemljišču v družbeni lastnini tudi ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem (kar je določal 29. člen ZTLR). Sodišče prve stopnje je tako zmotno presojalo pogoje za priposestvovanje lastninske pravice od leta 1977 dalje. Priposestvovanje sporne nepremičnine je namreč lahko začelo teči (šele) od prenehanja družbene lastnine dalje. Na vprašanje, kateri je trenutek, od katerega družbene lastnine ni bilo več in je torej postalo mogoče priposestvovati tudi nepremičnine, ki so bile poprej v družbeni lasti, v sodni praksi ni enotnega odgovora. Kot možni trenutki se pojavljajo: Ustavni amandma št. IX k Ustavi SRS iz leta 1989, sprejem Ustave RS v letu 1991 in trenutek uveljavitve posameznih zakonov, ki so uredili lastninjenje nepremičnin, npr. Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) (2). Glede na tožnikovo izpovedbo, da je v letu 2009, ko se je seznanil z mapno kopijo sporne nepremičnine, ugotovil, da njegova zidanica ne stoji na parc. št. 553 k.o S., pač pa na parc. št. 644/4 k.o. X., za odločitev v zadevi ni pomembno, kateri od navedenih trenutkov je odločilen za pričetek teka priposestvovalne dobe. Četudi ta teče od uveljavitve ZLNDL dalje (od 25. 7. 1997 dalje), sta tožnika sporno nepremičnino po preteku desetih let že priposestvovala (torej že pred letom 2009), seveda ob predpostavki, da sta bila ta čas dobroverna lastniška posestnika (drugi odstavek 43. člena SPZ v zvezi s prvim odstavkom 269. člena SPZ).

7Nadalje pritožba utemeljeno opozarja na pomanjkljivo ugotovitev dejanskega stanja glede odločilnega pogoja za priposestvovanje lastninske pravice, to je glede obstoja dobroverne posesti tožnikov na sporni nepremičnini. Posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti (28. člen SPZ). Posestnik mora biti prepričan, da je stvar njegova, tudi potem, ko je z neko povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah. V teku priposestvovalne dobe ne smejo obstajati razlogi, na podlagi katerih bi posestnik lahko posumil, da stvar morda pripada tretjemu in ne njemu. Takšne razloge predstavljajo posebne okoliščine, na podlagi katerih bi lahko zaključili, da je posestnik vedel ali bi moral vedeti, da nima pravice do posesti oziroma posebne okoliščine, na podlagi katerih bi posestnika bremenila dolžnost razčistiti vsebino lastninskih razmerij (raziskovalna dolžnost) (3). Sodišče prve stopnje pa dobrovernosti tožnikov in v zvezi s tem odločilnih dejstev ni presojalo v smislu gornje obrazložitve. Pritožba v zvezi s tem utemeljeno opozarja na tožnikovo izpovedbo, ki jo je sodišče prve stopnje prezrlo, in sicer, da je videl katastrski načrt iz leta 1978 (priloga A7), iz katerega je jasno razvidno, da je med parc. št. 553 k.o. X., ki je v lasti tožnikov, in cesto še ena parcela, to je parc. št. 566/1 k.o. X. (iz katere je kasneje nastala parc. št. 566/4 k.o. X., ki je predmet tožbenega zahtevka), na kateri sta tožnika zgradila zidanico.

8V zvezi z obstojem dobre vere je ostala nerazjasnjena tudi trditev toženke, da iz geodetskih podatkov izhaja, da je evidentirana stavba tako na sporni parc. št. 566/4 k.o. X. (stavba št. 98) kot tudi na tožnikoma lastni parc. št. 553 k.o. X. (stavba št. 96), kar je toženka dokazovala z listinami (priloge pod B2). Toženka je namreč s tem dokazovala trditev, da je hram, na katerega sta se tekom pravde sklicevala tožnika, dejansko stal na parc. št. 553 k.o. X. (kot je to navedeno v kupoprodajni pogodbi, lokacijskem in gradbenem dovoljenju) in da sta tožnika na sporni parc. št. 566/4 k.o. X. zgradila objekt brez dovoljenj, vedoč, da gradita na tujem zemljišču. Kot rečeno, pa sodišče prve stopnje toženkinih trditev in dokazov o obstoju stavb na obeh navedenih parcelah ni presojalo.

9Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (355. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Ocenilo je, da samo ne more odpraviti navedenih pomanjkljivosti, saj bi s tem kršilo ustavno pravico pravdnih strank do pritožbe. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje v skladu z gornjo obrazložitvijo presodi, ali sta bila tožnika dobroverna lastniška posestnika sporne nepremičnine v obdobju desetih let po prenehanju družbene lastnine.

10Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

------------------------

(1) Glej pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 21. in 22. 12. 1987

(2) Prim. sodbo VS RS II Ips 668/2006 z dne 5.3.2009 in sklep VS RS II DoR 172/2009 z dne 18.11.2010.

(3) Prim. sodbo VS RS II Ips 622/2008 z dne 19.1.2012.