VSL sodba I Cp 372/2012

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki in IV. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, tožeča stranka pa mora v 15 dneh toženi povrniti 1,922,72 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje.

II. Pritožba tožeče stranke stranke se zavrne in se v izpodbijani II. točki in III. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje povrniti toženi stranki 544,26 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje.

1Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izdati listino, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo z naslednjo vsebino: „K. Z. M. izrecno in brezpogojno dovoljuje, da se pri njej lastnih nepremičninah s parc. št. 189/114, 189/115, 189/116, 189/117, vse k.o. AA, (vpisanih v vl. št. ..) v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani, pri deležu 7/10 nepremičnin, vknjiži lastninska pravica v korist in na ime osebe: Z. M., zakoniti zastopnik tožene stranke pa je svoj podpis na listini z zemljiškoknjižnim dovolilom dolžan overiti pri notarju, vse v 15 dneh, v nasprotnem primeru bo listino nadomestila ta sodba“ (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izdati listino, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice v njeno korist na nepremičninah parc. št. 189/118, 189/119, 189/120, 189/121, vse k.o. AA, vpisanih v vl. št. ... zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Ljubljani pri deležu 7/10 (II. točka izreka). Prav tako je zavrnilo podrejeni ugotovitveni zahtevek, da je tožeča stranka solastnica nepremičnin – skupnih delov, v naravi drvarnice, shrambe in funkcionalnega zemljišča k skupnim objektom, vse stoječe na parc. št. 189/120, k.o. AA, do deleža 7/10 (III. točka izreka). Glede stroškov pa je odločilo, da vsaka stranka krije svoje (IV. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se pritožujeta tožeča in tožena stranka.

3Tožnik izpodbija odločitev v II. III. in IV. točki izreka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)(1) ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov pravdnega postopka skupaj s pritožbenimi stroški, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo določanje. Poudarja, da so vse nepremičnine, ki so nastale s parcelacijo prej enotne parcele 189/50, k.o. AA., neposredno funkcionalno povezane s stanovanjsko stavbo. Zaradi izpodbijane sodbe je ostal brez parkirišča, vrta, prostora za počitek, drvarnice in shrambe. Odločitev sodišča je posledično neživljenjska. Glede parcel št. 189/118 in 189/119 opozarja, da sta se vseskozi uporabljali kot parkirni prostor za vozila solastnikov stanovanjske stavbe in obiskovalcev, česar toženka ni prerekala. Takšno funkcionalnost omenjenih zemljišč potrjuje tudi dejstvo, da ju je bila toženka pripravljena prodati tožniku. Sodišče prve stopnje se tudi zmotno sklicuje na prostorske pogoje pozidanosti kot argument za zavrnitev zahtevka v tem delu. Zmotno je nadalje ugotovilo, da v svojem zaslišanju ni potrdil, da zemljišči uporablja za parkirišče. Povedal je, kje parkira, glede vprašanja o uporabnosti parc. št. 189/118 pa ni razumel, da se govori o parkirišču. Ob pregledu zapisnika je tudi razvidno, da nikjer ni govora o parkiranju vozila, četudi je bilo o tem govora. Izvedenec je navedel, da bi bilo primerno, če bi imela stavba pet parkirnih mest. Je starejša oseba, ki prevoze z avtomobilom nujno potrebuje, sodišču pa je bilo tudi znano, da je slabega zdravja. Glede drvarnice, shrambe in funkcionalnega zemljišča, vse stoječe na parc. št. 189/120 k.o. AA, meni, da izvedenec ni podal niti enega utemeljenega razloga za mnenje, da k hiši ne sodi tudi drvarnica in shramba. Prostore je namreč nemoteno uporabljal 50 let. Nasprotuje tudi stališču sodišča, da ugoditev zahtevku ni možna, ker ni določno opredelil zemljišča, kjer stojita navedena objekta. Geodetska odmera zemljišča ni potrebna, ker ni zahteval zgolj dela parcele – fundusa pomožnega objekta navedene stavbe, temveč solastniški delež do 7/10 celotne parcele. Enako velja tudi glede parc. št. 189/121 k.o. AA. Protispisna je ugotovitev sodišča, da bi bil pripravljen odkupiti navedeno parcelo. Spor med pravdnima strankama se je začel, ko mu je toženka ponudila v odkup med drugim tudi to parcelo, kar je z vložitvijo tožbe zavrnil. Vloga z dne 22. 6. 2009 se nanaša na del parcele, ki v naravi predstavlja del brežine reke Sore, kar izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja in gre za popolnoma neuporabno in ničvredno zemljišče. Ta del je bil pripravljen odkupiti, seveda za toliko, kolikor je vredno, torej nič. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da ni bil dobroveren in spornih zemljišč ni mogel priposestvovati. Z nakupom stanovanja je namreč pridobil tudi solastninsko pravico na zemljišču, na katerem stavba stoji, takrat pa je bila to nepremičnina z enotno parc. št. 189/50. Naknadna drobitev prej enotne parcele na manjše ne more vplivati na njegovo dobrovernost. Glede stroškovne odločitve poudarja, da mu je sodišče z odločitvijo, da vsaka stranka nosi svoje stroške, naložilo dejansko vse stroške izvedencev. Po njegovem mnenju bi moralo sodišče polovico stroškov izvedenca naložiti toženki. Priglaša stroške s pritožbo.

4Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

5Toženka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP in sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrže, podrejeno pa zavrne, vse s stroškovno posledico. Opozarja, da ji je bila s sodbo v zadevi II P 246/95 naložena sklenitev pogodbe za trosobno stanovanje v hiši …., ki stoji na parc. št. 189/50 in priznanje solastnine na skupnih delih, objektih in napravah. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je sodišče zavrnilo. Ker ni uspel z zahtevkom glede drvarnice, pralnice in barake ter z zahtevkom za pridobitev funkcionalnega zemljišča, je v tem delu zadeva pravnomočna in tožnik ne more navedenih parcel pridobiti v predmetnem postopku. Nadalje opozarja, da jo je tožnik tožil le kot zemljiškoknjižno lastnico. Nesporno je, da je lastnik stanovanja v hiši … tudi kupec B. G. Izpodbijana sodba posega tudi v njegovo solastnino, saj ni bi stranka v postopku in s svojo solastnino razpolaga sam. S podelitvijo solastninske pravice do 7/10 tožniku izrek sodbe presega okvir te pravde, saj je solastninski delež določen brez sodelovanja ali priznanja drugega solastnika hiše ..., M., to je B. G. Poudarja, da je tožnik kupil le stanovanje. Le-to je bilo vrednoteno na podlagi Pravilnika, ki pa ne zajema tudi zemljišča. Sodba bi bila pravilna le, če bi hkrati z izdajo listine v breme tožene stranke naložila tožniku, da plača protivrednost pridobljene solastnine. Meni, da parc. št. 189/117 v naravi predstavlja pot, ki leži med parcelo 189/112, ki je last tretjih oseb in pelje do parc. št. 189/120 k.o. AA, ki je toženkina. Ne more pripadati le solastnikom S. S. Ta parcela je zgolj dostop do hiše. Sklicuje se na 37. člen Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Parc. št. 189/117 predstavlja skupno funkcionalno zemljišče v smislu drugega odstavka 8. člena Stanovanjskega zakona (SZ)(2). Priglaša stroške s pritožbo.

6Pritožba tožeče stranke je neutemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

7Sodišče prve stopnje je pri odločanju o vtoževanem zahtevku izhajalo iz med pravdnima strankama neprerekanih trditev (ki tudi v pritožbenem postopku niso sporne):

da sta pravdni stranki na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 246/95 z dne 13.11.2000 sklenili 5.12.2011 kupoprodajno pogodbo za stanovanje v hiši na naslovu S. S., M., na parc. št. 189/50 vl. št. 267 k.o. AA.;

da je bila toženka zavezanka za prodajo na podlagi določb SZ;

da je toženka zemljiškoknjižna lastnica parc. št. 189/114, 189/115, 189/116, 189/117, 189/118, 189/119, 189/120 in 189/121,vse k.o. AA, nastalih s parcelacijo prvotne parc. št. 189/50 k.o. AA.;

da je tožnik lastnik (zemljiškoknjižno nevpisanega) stanovanja in solastnik na skupnih delih, objektih in napravah;

da je hiša na naslovu S.S., M. večstanovanjska stavba, v kateri je poleg tožnikovega stanovanja še eno stanovanje;

da v hiši na naslovu S. S., M., ni vzpostavljena etažna lastnina.

O pritožbi toženke:

8Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je bilo o obravnavanem (primarnem) zahtevku tožnika že pravnomočno odločeno s sodbo II P 246/95 z dne 13. 11.

2000. V citirani zadevi je namreč tožnik zahteval in izposloval sklenitev prodajne pogodbe za trosobno stanovanje v hiši na naslovu S. S., M., stoječi na parc. št. 189/50 k.o. AA, vl. št. ..., skupaj s skupnimi deli, objekti in napravami. Kar je zahteval več ali drugače, pa je bilo zavrnjeno. Iz obrazložitve je razvidno, da je sodišče zavrnilo tožnikov zahtevek za sklenitev pogodbe (tudi) za drvarnico, pralnico in barako, ker ni izkazal, da bi navedeni prostori predstavljali pomožne prostore stanovanja, na katerem je imel stanovanjsko pravico, temveč njegove navedbe kažejo na to, da gre za skupne prostore v večstanovanjski hiši. Ker samostojen promet s stanovanji brez pripadajoče solastninske pravice na funkcionalnem zemljišču ni dovoljen, je sodišče popravilo zahtevek tožeče stranke tako, da je ugodilo sklenitvi kupoprodajne pogodbe za stanovanje skupaj s solastninsko pravico na skupnih delih, objektih in napravah. V obravnavani zadevi tožnik od toženke ne zahteva sklenitve zavezovalnega pravnega posla, temveč izstavitev zemljiškoknjižne listine, torej dosego razpolagalnega pravnega posla, in sicer za solastni delež 7/10 na nepremičninah, ki predstavljajo t. i. funkcionalno zemljišče hiši na naslovu S. S., M., vključno s stavbiščem. Iz primerjave izreka sodbe v zadevi II P 246/95 in tožbenega petita v konkretni zadevi je torej že

prima facie

očitno, da identiteta zahtevkov v navedenih zadevah ni podana.

9V trditveni podlagi tožbe z dne 6.7.2007 (I. točka) tožnik s (primarno) uveljavljanim (obligacijskim) tožbenim zahtevkom od toženke zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za solastniški delež 68/100 na stavbišču in funkcionalnem zemljišču (s spremembo tožbe 25.8.2011 solastninski delež 7/10), zato, ker na podlagi sodbe II P 246/95 z dne 13.11.2000, s katero je dosegel, da mu je toženka kot zavezanka po SZ prodala predmetno stanovanje s skupnimi deli in napravami (kamor sodi tudi funkcionalno zemljišče), zaradi nedoločenosti deleža na skupnih delih, objektih, zemljiščih in napravah, ne more doseči vpisa v zemljiško knjigo.

10Sodišče prve stopnje je glede nepremičnin s parc. št. 189/114, 189/115, 189/116, 189/117 k.o. AA vl. št. ..., (I. točka sodbe) toženki naložilo izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ker je (po izvedenem dokaznem postopku) ocenilo, da gre za funkcionalna zemljišča k večstanovanjski hiši, v kateri je tožnik odkupil stanovanje in na katerem ima kot etažni lastnik solastninski delež 7/10.

11Sodišče prve stopnje je na podlagi neprerekanih tožnikovih trditev ugotovilo, da je tožnik od toženke kupil točno določeno (zemljiškoknjižno nevpisano) stanovanje v hiši na naslovu ..., skupaj s solastninsko pravico na skupnih delih, objektih in napravah, pri čemer etažna lastnina še ni vzpostavljena.

12S postavljenim petitom tožnik zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za solastniški delež kot idealni (alikvotni) del nerazdeljene nepremičnine (stavbišča) parc. št. 189/114 k. o. AA, na kateri stoji večstanovanjska hiša, ter enak solastniški delež na nepremičninah, za katere zatrjuje, da predstavljajo funkcionalno zemljišče k stavbi. Zatrjuje pravnoposlovno pridobitev nečesa drugega (oziroma drugačnega predmeta) od tistega, za kar (oziroma za katerega) zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila.

Ker le-ta predstavlja stvarnopravno prenosno razpolago, ki mora biti vselej utemeljena z veljavnim pravnim poslom, v konkretnem

primeru pa že iz trditev pravdnih strank izhaja, da vtoževani razpolagalni pravni posel ni v kavzalni zvezi z zavezovalnim pravnim poslom, na katerega tožeča stranka opira svoj zahtevek, je le-ta neutemeljen. Navedenega ne spremeni niti dejstvo, da v stavbi, v kateri se nahajajo prodana stanovanja, ni vzpostavljena etažna lastnina, zaradi česar prodano stanovanje ni predmet zemljiškoknjižnega vpisa. Ob sklepanju prodajne pogodbe 5.12.2001 (tožba vložena 6.7.2007) je namreč veljal Zakon o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (ZPPLPS)(3), ki je v petletnem obdobju svoje veljavnosti (tj. do 19. 11. 2004) ravno v primeru, kakršen je obravnavani, omogočal tudi le enemu imetniku pravic na delu stavbe (torej ne zgolj zemljiškoknjižnim lastnikom), da predlaga vzpostavitev etažne lastnine, v katerem se ob zagotovitvi možnosti udeležbe vseh imetnikov pravic na delih stavbe, pridobi etažni načrt in razdeli solastnina tako, da se ugotovi tudi solastninski delež etažnih lastnikov na skupnih delih, objektih in napravah (vključno s funkcionalnim zemljiščem, ki je odvisen od razmerja med etažnimi enotami.) Četudi med imetniki pravic na delih stavbe ni bilo soglasja glede njihovega solastniškega deleža na skupnih delih, objektih in napravah – zaradi česar je bila njihova določitev potrebna v posebnem nepravdnem postopku – pa je bila tudi na predlog zgolj enega imetnika pravic na delu stavbe mogoča vzpostavitev osnovnega vložka za najmanjši mogoč obseg zemljiške parcele, ki je bila nujna podlaga za nastavitev celotnega vpisa etažne lastnine, s tem pa mogoča tudi vzpostavitev posebnega podvložka za njemu pripadajoč posamezni del stavbe.

13Z ZPPLPS predvidene poenostavitve v osnovnem vložku so omogočale vpis etažne lastnine tudi takrat, kadar obseg skupnih delov in naprav ter predvsem funkcionalnega zemljišča ni bil v celoti ugotovljen. Del skupnih delov in naprav, ki ni bil v celoti nesporen, se namreč ni vpisoval v zemljiško knjigo.(4) V obdobju dvotirnega lastninskega sistema je bil promet s skupnimi deli, objekti in napravami omejen tako, da se je lahko odvijal zgolj v povezavi s stanovanjem, ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL)(5) pa so vsi etažni lastniki kot imetniki pravice uporabe na skupnih delih, objektih in napravah postali njihovi solastniki. Po prenehanju veljave ZPPLPS pa je leta 2008 olajšan vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo (vnovič) omogočil Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine (ZVEtL).(6)

14Šele razdeljena solastnina na podlagi sporazuma o delitvi iz 108. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ)(7) (v kateri morajo solastniki določiti tudi solastniške deleže na skupnih delih) oziroma določitev solastniških deležev na skupnih delih v pogodbi iz prvega odstavka 270. člena SPZ – če ni soglasja med solastniki, pa ureditev medsebojnih razmerij v nepravdnem postopku (kar je bilo mogoče tudi v času, ko ZPPLPS ni več veljal) ali vzpostavitev posebnega podvložka pod pogoji ZPPLPS oziroma od leta 2008 vzpostavitev etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in določitev pripadajočega zemljišča k stavbi pod pogoji ZVEtL – namreč omogoča vpis imetnikov pravic na delih stavbe kot njihovih lastnikov v skladu s sklenjenimi pogodbami. Vpis solastninske pravice na stavbišču in drugih nepremičninah, ki naj bi bile funkcionalno zemljišče, v zemljiško knjigo, pred vpisom etažne lastnine, bi sicer (zaradi pravila

superficies solo cedit)

pomenil, da je tožnik pridobil idealni

delež celotne hiše na naslovu S. S., M., in ne zgolj njen realni del oziroma v naravi natančno določen del, kar je po tožnikovih trditvah tudi kupil. Razen tega bi vpis solastninskega deleža na nepremičninah, za katere tožnik trdi, da so funkcionalne stavbi, pred vzpostavitvijo etažne lastnine in pripisom teh parcel kot funkcionalnih etažnim delom, predstavljal tudi kršitev načela akcesornosti funkcionalnega zemljišča, ki vedno mora in lahko deli zgolj usodo glavne stvari in zaradi česar samostojni promet z njimi ni dovoljen.

15Primarno uveljavljan tožbeni zahtevek je obligacijske narave, zato je, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (sledilo je razlogom višjega sodišča v razveljavitvenem sklepu I Cp 608/2010 z dne 23.6.2010), podana pasivna legitimacija toženke (zemljiškoknjižne lastnice) in je drugačno pritožničino stališče pravno zmotno. Zahtevek pa je kljub temu neutemeljen, saj je tožba iz že pojasnjenih razlogov nesklepčna. Nepravilna uporaba materialnega prava je narekovala ugoditev toženkini pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje (358. člen ZPP) v izpodbijani I. točki izreka tako, da se primarni tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zavrne tudi glede nepremičnin s parc. št. 189/114, 189/115, 189/116, 189/117 vl. št. …., vse k.o. AA.

O pritožbi tožnika:

16Zaradi nesklepčnosti tožbe ni pomembno, ali je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da parcel opredeljenih v II. točki izreka sodbe (nepremičnine s parcelnimi številkami 189/118, 189/119, 189/120, 189/121 vl. št. ..., vse k.o. AA), ni mogoče šteti kot funkcionalna zemljišča. Tožnik, ki v pritožbi vztraja, da gre za funkcionalna zemljišča, drugače odločitve ne more doseči.

17Materialnopravno pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da (primarni) tožbeni zahtevek tudi ni utemeljen na podlagi določb o priposestvovanju nepremičnin. Razloge je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje (15. točka, 19. točka in 21. točka obrazložitve sodbe), zato se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

18Tožnik je poleg primarnega zahtevka uveljavljal tudi podrejen, ugotovitven zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo (III. točka izreka). Z ugotovitvenim zahtevkom (10.7.2008, 25.8.2011) je tožnik, kot navaja v pritožbi tudi sam, uveljavljal solastništvo na skupnih objektih (drvarnici in shrambi in funkcionalnem zemljišču k skupnim objektom) na parc. št. 189/120 k.o. AA, zaradi funkcionalne povezanosti s stavbo. Sodišče prve stopnje je ustrezno in pravilno (17. točka obrazložitve) pojasnilo, zakaj ne gre za skupna objekta v smislu tretjega odstavka 8. člena SZ. Dejstvo, da stavba ni podkletena, s katerim je tožnik utemeljeval, da sta objekta nujno potrebna za stanovanjsko hišo, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, tega ne dokazuje. Ocena sodišča prve stopnje, da ne gre za objekta, brez katerih hiša ne bi mogla funkcionirati, temelji na izvidu izvedenca A. B. (ne na mnenju), ki je po dejanskem ogledu podrobno podal opis navedenih objektov in njihovo namembnost. V pritožbi zatrjevana petdesetletna dejanska uporaba objektov bi lahko privedla do pridobitve (so)lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, do katere pa, kot je bilo že obrazloženo (17. točka), ni prišlo. Ker je zavrnitev tožbenega zahtevka pravilna že zato, ker ne gre za skupna objekta, se sodišče druge stopnje do drugih razlogov za zavrnitev zahtevka (sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi zaradi nedoločnosti zahtevka), ne opredeljuje.

19Ker pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožnik, niso podani in ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v II. točki in III. točki izreka (353. člen ZPP).

20Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi ponovno odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnik s svojim zahtevkom propadel, toženka pa je v postopku uspela, ji mora tožnik povrniti vse potrebne stroške pravdnega postopka, vključno s stroški pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje jih je odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (8), ki je veljala v času vložitve tožbe, in Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST)(9)

na podlagi predloženih stroškovnikov toženke. V postopku pred sodiščem prve stopnje ji je priznalo 3.400 točk (1.560,60 EUR) za odvetniške storitve (500 točk za odgovor na tožbo, 375 točk za prvo pripravljalno vlogo, 500 točk za zastopanje na prvem naroku, 50 točk za potek časa, 375 za drugo pripravljalno vlogo, 250 točk za tretjo pripravljalno vlogo, 250 točk za zastopanje na drugem naroku in 50 točk za potek časa, 250 točk za četrto pripravljalno vlogo (tj. pripombe na izvedeniško mnenje), 250 točk za peto pripravljalno vlogo (tj. pripombe na dopolnilno mnenje), 250 točk za zastopanje na tretjem naroku, 50 točk za potek časa in 250 točk za zastopanje na četrtem naroku), 312,12 EUR za 20 % DDV in 50 EUR za takso za odgovor na tožbo, skupno 1.922,72 EUR. Ni ji priznalo večkrat priglašenih stroškov za pregled izvedeniških mnenj,

za prejem sodbe in dopis stranki, saj je nagrada zanje vsebovana v kasnejših storitvah (pripravljalna vloga, pritožba). Toženka pa tudi ni upravičena do povračila stroškov za ugovor zoper začasno odredbo, takso zanj ter prejem sklepa o ugovoru, saj z ugovorom ni uspela, prejem sklepa pa tudi ne predstavlja samostojne storitve v smislu tar. št. 39 OT. V postopku pred sodiščem druge stopnje je toženki priznalo 625 točk (286,88 EUR) za sestavo pritožbe, 57,38 EUR za 20 % DDV ter 200,00 EUR za sodno takso za pritožbo, skupno torej 544,26 EUR. Ni ji priznalo stroškov za odgovor na pritožbo tožnika, ker glede na njegovo vsebino ocenjuje, da ne gre za potreben strošek (155. člen ZPP). Odločitev o zakonskih zamudnih obrestih temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika (OZ)(10), glede teka zamudnih obresti, pa tudi na pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.

(2) Ur.l. RS, št. 18/91 in nasl.

(3) Ur. l. RS, št. 89/1999 in nasl.

(4) M. Juhart, Vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo, GV, Ljubljana, 2000, str. 122 in 123.

(5) Ur. l. RS, št. 44/1997 in nasl.

(6) Ur. l. RS, št. 45/2008 in nasl.

(7) Ur. l. RS, št. 87/2002 in nasl.

(8) Ur. l. RS, 67/2003 in nasl.

(9) Ur. l. RS, št. 672003 in nasl.

(10) Ur.l. RS, št. 83/2001 in nasl.