VSL sodba I Cp 3037/2011

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka tako spremeni, da se znesek 4.000,00 EUR glede prvotožene stranke nadomesti z zneskom 6.000,00 EUR ter v 3. točki izreka tako, da sta dolžni toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodne odločbe v časniku Dnevnik objaviti to sodbo, kar pomeni:
- navedbo opravilnih številk in datumov sodb Okrožnega sodišča v Ljubljani in Višjega sodišča v Ljubljani
- navedbo pravdne zadeve s podatki iz uvoda te sodbe o tožniku ter prvotoženi in drugotoženi stranki, navedbo predmeta spora - z dodatkom: v zvezi z objavo bloga „Od Š. do M.“ z dne 22. februarja 2008 in v zvezi z objavo članka „O komunikacijsko disfunkcionalnih zoprnežih“ z dne 17. 01. 2009
- 1. in 2. točko izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani
- I. točko izreka sodbe Višjega sodišča v Ljubljani

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke ter v celoti pritožbi prvotožene in drugotožene stranke zavrnejo in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom štelo del tožbe na plačilo 1.000 evrov za umaknjen ter zavrglo del tožbenega zahtevka (pravilno del tožbe) na ugotovitev, da je tožena stranka kršila osebnostne pravice tožeče stranke s tem, da je bila ta v prispevku prvo tožene stranke z naslovom „Od Š. do M.“, ki je bil objavljen v blogu prvo tožene stranke, na strežniku drugo tožene stranke z oznako „taurus-1.siol.net“ oziroma „taurus-2.siol.net“, na spletni strani „http://.....blog.siol.net/2008/02/22/od-surle-do-mekine/“, označena kot „poveljnica srbske pete kolone“. Z izpodbijano sodbo pa je sodišče razsodilo, da je dolžna drugo tožena stranka predmetni prispevek nemudoma odstraniti z navedenega bloga prvo tožene stranke skupaj z vsemi komentarji (1. točka izreka) in toženkama naložilo, da tožnici solidarno plačata odškodnino v višini 4.000 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2008 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zavrnilo (2. točka izreka). Prav tako je zavrnilo del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica terjala objavo sodbe v časnikih Delo, Večer in Dnevnik (3. točka izreka), v 4. točki izreka pa je sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

2Pritožbo zoper sodbo vlagata obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka s pritožbo izpodbija zavrnilni del glede odškodninskega zahtevka (2. točka izreka) in 3. točko izreka iz razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, Višjemu sodišču pa predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica izpodbija zaključek sodišča, da v zvezi z nadaljnjimi žaljivimi obdolžitvami prvotoženca, ko jo je ta v prispevku z naslovom „O komunikacijsko disfunkcionalnih zoprnežih“ označil za „kverulantsko kvislinginjo“, ni konkretizirala niti izkazala kolikšna dodatna škoda ji je zaradi te objave nastala. Zaključek je tudi v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da je vse zapise potrebno obravnavati kot celoto. Če je sodišče menilo, da zahtevek ni dovolj opredeljen, pa bi moralo tožnico pozvati k dopolnitvi oziroma popravi tožbe. Pritožnica nasprotuje tudi višini dosojene odškodnine, ki bi morala biti, v posledici hude čustvene prizadetosti tožnice, odmerjena višje. Sodišče bi poleg tega moralo upoštevati dejstvo, da je prvotoženec medijsko prepoznaven in je za svoje zapise prejemal plačilo. Javnost je sporni blog prebirala najmanj leto in pol. Duševne bolečine tožnice bodo trajale tudi v bodoče. Ker je bila kršitev storjena preko medijev, bi morala biti sodba objavljena. Kršitev je dovolj pomembna, saj obstaja zanimanje javnosti za objavljene informacije v zvezi z depešami in posledično zapise prvotožene stranke o tožnici.

4Pritožba tožeče stranke je bila vročena prvotoženi in drugotoženi stranki, ki odgovora nanjo nista podali.

5Prvotožena stranka se pritožuje zoper 2. in 4. točko izreka izpodbijane sodbe iz razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, Višjemu sodišču pa predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izjava, da je tožnica „poveljnica srbske pete kolone v slovenskih medijih“ ne posega v njene osebnostne pravice. Gre za objavo mnenja oziroma kritike, ki ne vsebuje žaljive vrednostne sodbe. Izraz je bil uporabljen kot metafora ali satirična oznaka nekoga, ki prestopa iz novinarske v politično sfero. Gre za kritično mnenje, da je tožnica pri svojem delu delovala v korist tuje države. Tudi če bi se prvotožencu lahko očitalo, da informacij ni preveril, ni šlo za hude obtožbe in take informacije o tožnici, da bi jih bilo potrebno preverjati. Prvotoženec si je že iz prejšnjih člankov tožnice ustvaril vtis, da gre za politično angažirano novinarko, ki po njegovem mnenju ni ločevala med informiranjem in komentiranjem, zaznati pa je bilo tudi naklonjenost srbskim interesom. Bloga povprečni bralec ne razume kot žaljivega, prvotoženec pa poleg tega ni izpostavljal nacionalne pripadnosti tožnice. V zapisu niso podani zakonski znaki žaljive obdolžitve, kot to napačno zaključi sodišče prve stopnje, prav tako pa tudi ne gre za dejanje razžalitve. Upoštevati je potrebno, da gre za blog, s tem pa za lahkotnejši in pikantnejši ton pisanja. Sodišče ni obrazložilo, s čim je dokazana škoda in vzročna zveza med ravnanjem prvotoženca in tožnici nastalo škodo. Izpodbija tudi višino odškodnine in smatra, da ta ni dokazana.

6Drugotožena stranka s pritožbo izpodbija ugodilni del sodbe ter izrek o stroških iz vseh pritožbenih razlogov, sodišču druge stopnje pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnica navaja, da ravnanje prvotoženca ni bilo protipravno. Tožnica ni dokazala, da je imela svoj vir informacij v zvezi s spornimi depešami, sicer pa so te okoliščine nerelevantne, zato ni pomembna niti morebitna kršitev novinarske etike. Prvotoženi je tožnici očital simpatiziranje s Republiko Srbijo, torej gre za njegovo osebno mnenje, da novinarji ne smejo biti politično angažirani. Izraza „poveljnica srbske pete kolone“ ni mogoče razumeti dobesedno, gre za publicistični jezik in uporabo metafore. Poleg tega se tožnica pojavlja v funkciji novinarke, kar je mogoče enačiti z nosilcem oblasti, zato je zanjo pri varovanju svobode izražanja potrebno uporabiti strožja merila. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na izjavo Društva novinarjev Slovenije, ker ta za razsojo nima pomena. Veliko večji odziv javnosti je bil namreč na objavo depeš kot pa na sporni blog. Zato vzročna zveza med ravnanjem prvotoženca in škodo ni podana, sodišče pa je niti ni ugotavljalo. Ni namreč razčiščeno, kolikšen del škode je bil povzročen z blogom, koliko pa posledica ravnanja tretjih oseb. Splošni statistični podatki niso relevantni, temveč le število ogledov bloga, ki pa je nizko. Sodišče bi moralo pri oceni škode upoštevati, da so o tožnici še pred objavo spornega bloga krožili prispevki z negativno vrednostno kritiko. Sporni blog ne vsebuje negativne vrednostne sodbe, če pa bi jo, bi bila protipravnost izključena, saj se ne kaznuje tisti, ki se je žaljivo izrazil v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izvrševanju uradne dolžnosti, časnikarskem poklicu, politični ali drugi družbeni dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu določene koristi, če se iz načina izražanja ali drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Sodišče samo ugotavlja, da je prvotoženec blog objavil kot novinar, namena zaničevanja sploh ni ugotavljalo, tožnica pa ga niti ni zatrjevala. Prav tako ni podana protipravnost ravnanja drugotožene stranke. Ta namreč ne more biti odgovoren za objavljene podatke, saj le omogoča tehnične procese prenosa oziroma shranitve podatkov. Odstranitveni zahtevek je neutemeljen, ker ga je drugotožena stranka odstranila že na podlagi začasne odredbe. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica je uspela z zelo majhnim delom zahtevka, zato bi morala toženi stranki povrniti vse stroške postopka.

7Tožeča stranka v odgovoru na pritožbi prvotožene in drugotožene stranke predlaga njuno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

8Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožbi prvotožene in drugotožene stranke nista utemeljeni.

9Tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljuje z navedbami v blogu prvotoženca, kjer je ta zapisal, da je „poveljnica srbske pete kolone“ in z nadalje z zapisom v D. O., kjer jo je označil za „kverulantsko kvislinginjo“. Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je za odgovor na materialnopravno vprašanje, ali je tožena stranka posegla v čast in dobro ime tožeče stranke, potrebno uporabiti merila, ki jih ponujajo kazenskopravne določbe, vendar zmotno meni, da gre za dejanje žaljive obdolžitve. Slednje je namreč odločilno zaradi dopustnih ugovorov tožene stranke in vprašanja relevantnosti okoliščin v zvezi z objavljenimi depešami, ki ga v pritožbi odpira drugotožena stranka. Protipravnost je pri razžalitvi izključena le v primeru, da gre za znanstveno, književno ali umetniško delo, za resno kritiko, izpolnjevanje uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambo kakšne pravice ali varstvo upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da žaljiv izraz ni bil podan z namenom zaničevanja (tretji odstavek 158. člena Kazenskega zakonika, v nadaljevanju: KZ-1), medtem ko se storilec pri dejanju žaljive obdolžitve lahko brani z dokazovanjem, da je bilo zapisano resnično ali da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost zapisanega (četrti odstavek 160. člena KZ-1, vprašanje izključitve protipravnosti je obravnavalo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-226/95 z dne 08. 07. 1999, prim. tudi I Ips 297/2010). Žaljiva obdolžitev torej pomeni očitek nekega dogodka ali določenega objektivnega in subjektivnega stanja oziroma dejstva, katerega resničnost oziroma neresničnost se lahko dokazuje, medtem ko razžalitev obsega negativno vrednostno sodbo o določeni osebi ali dejanje, s katerim storilec nekomu neupravičeno odreka spoštovanje, mu jemlje ugled ali s katerim zoper nekoga seje sovraštvo, prezir, prepir oziroma ga smeši, pri čemer se storilec ne more braniti z zatrjevanjem resničnosti takih izjav (prim. I Ips 115/2008, VSL II Cp 274/99). Povedano drugače: za razžalitev zadostuje zavest o žaljivosti, pri žaljivi obdolžitvi pa se storilec zaveda možnosti, da trditve niso resnične. Glede na podana materialnopravna izhodišča je zaključiti, da je prvotoženi s svojima zapisom tožnico razžalil. Sodišče druge stopnje se strinja in v izogib ponavljanja v celoti pridružuje sicer natančno podanim razlogom sodbe (na straneh 9 do 11), kaj pomeni izraz „peta kolona“ in zakaj ga ni mogoče razumeti kot metaforo, na slikovit, satiričen ali pretiran način oziroma kot izraz uporabljen v ironičnem ali duhovitem pomenu. Izraz „kvislinginja“ pa je soroden označbi „peta kolona“. Prvotoženi je z njim tožnico ponovno označil kot izdajalko, s tem pa nadalje posegel v njene osebnostne pravice, kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje (četudi odškodnine za ponovno kršitev ne prisodi). V obeh primerih gre za groba in žaljiva izraza, s katerima je bilo poseženo v tožničinino čast (tako v objektivnem kot subjektivnem pomenu), njen ugled in dobro ime (podobno zadevi II Ips 311/2006 in I Kp 6/2011). Slednje izhaja predvsem iz tožničinega zaslišanja pred sodiščem prve stopnje.

10Ker gre za dejanje razžalitve se tožena stranka ne more braniti z navedbami, na kakšen način naj bi tožnica prišla do sporne diplomatske depeše ter kdaj in kje je bila ta objavljena (toliko manj ob dejstvu, ker prvotoženec sam priznava, da informacij ni preveril v zadostni meri, prim. odločba USRS Up-91/02). Tožba namreč ne gradi na zapisih prvotoženca o teh okoliščinah (ne gre torej za žaljivo obdolžitev), temveč izključno na etiketiranju tožnice s „peto kolononašico“ in „kverulantsko kvislinginjo“. V kolikor je prvotoženec želel izraziti svoje mnenje oziroma kritiko, da gre za politično angažirano novinarko, ki ne loči med informiranjem in komentiranjem, bi to lahko storil brez uporabe negativnih vrednostnih sodb. Novinarska svoboda sicer pokriva tudi možnost pretiravanja ali provokacij, vendar pa v točki izpostavljanja ali poudarjanja negativnih vrednostnih sodb nedotakljivost tožničinih osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS) pretehta nad pravico novinarja do svobodnega izražanja misli oziroma drugačnih oblik javnega obveščanja in izražanja (39. člen Ustave RS). Tudi v tem kontekstu se izkaže kot nerelevantno vprašanje resničnosti navedb tožene stranke o tem, na kakšen način je tožnica prišla do informacije o depeši, kot tudi okoliščine njene objave. V nobenem primeru namreč pisec ne sme prestopiti meje, ko izražanje preide iz informativnega ali kritičnega pisanja v žaljivo. Slednje velja tudi upoštevajoč dejstvo, da je prag presoje tožničinega dela kot novinarke vsekakor višji kot pri osebah, ki se nikoli ne izpostavljajo javnosti, ne glede na to, da novinarja ni mogoče enačiti z opravljanjem javne funkcije. Vendarle pa je tožnica poročala o temi, ki je imela tedaj za javnost velik pomen in je s tem podvržena strožji presoji v tisku in javnosti (prim. odločbo USRS Up-2940/07). Kljub temu odzivi na tožničino novinarsko delo, kjer bi bila sprejemljiva tudi stroga ali ostra kritika, ne smejo preiti v žaljivo komentiranje njene osebnosti. Nenazadnje prvotožencu kot novinarju že 2. člen Kodeksa novinarjev Slovenije narekuje, da se mora izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev.

11Izhajajoč iz zgoraj navedenega tudi ni dvoma, da sta bila zapisa podana z namenom zaničevanja (kar je tožnica sicer izpostavila že v tožbi), zato se tožena stranka ne more ekskulpirati v smeri tretjega odstavka 158. člena KZ-1. Na zaničevalni namen kaže tako izbor besed, ki imajo nedvoumen pomen in jasno negativno konotacijo, so torej objektivno žaljive, poleg tega pa se v tem oziru izkaže kot relevantno dejansko ozadje obeh zapisov. V kolikor namreč prvotoženi ne bi želel tožnice etiketirati na povsem določen način, bi v svojih zapisih ostal na ravni kritike njenega dela v zvezi z objavljenimi depešami. Slednje velja predvsem za zapise na svojem blogu, z objavo v D. O. pa je le še potrdil svoj prvotni namen njene diskreditacije. Glede na kontekst in širši okvir, v katerem so bile zapisane sporne trditve, ni mogoče zaključiti, da bi bil namen prvotoženca odpreti resno razpravo o zadevah javnega interesa, kjer bi mu bila dopuščena novinarska svoboda, temveč mu je šlo predvsem za negativno vrednotenje tožeče stranke (prim. II Ips 952/2007, VSL I Cp 3072/2010, VSL I Cp 3185/2010, VSM I Cp 1238/2011).

12Tožena stranka šele v pritožbi konkretizirano izpostavlja vprašanje vzročne zveze, kajti trditve drugotoženke pred sodiščem prve stopnje so bile v smeri deljene vzročnosti zgolj pavšalne, zato tudi sodišču ni bilo potrebno obširno odgovarjati nanje. Kljub temu sodba vsebuje razloge v obravnavani smeri. Sodišče tako (na strani 13) zaključi, da vse posledice, ki jih je utrpela tožnica, ni mogoče pripisati zgolj objavi prvotoženca, saj nenazadnje tudi iz zaslišanja njenega moža I. M. izhaja, da so bile po objavi sporne depeše o tožnici objavljene številne neresnice, smiselno enako pa je razbrati tudi iz izjave Društva novinarjev Slovenije. Sodba natančno pojasni, kolikšen obseg duševnih bolečin tožnice pripisuje objavljenemu s strani prvotoženca (stran 12 in 13) in izrecno zapiše, da je zgolj tak obseg upoštevalo pri določitvi višine odškodnine.

13Sodišče prve stopnje je torej odmerilo odškodnino le za razžalitev „peta kolona v slovenskih medijih“, ne pa tudi za objavljeno v D. O., kjer je prvotoženi tožnico poimenoval „kverulantska kvislinginja“. Štelo je, da je slednje nova škoda, glede katere tožnica ni konkretizirala višine odškodnine. Nova škoda je škoda, ki ob priznanju oziroma odmeri (lahko pa tudi že ob uveljavljanju) prve odškodnine še ni bila znana in njenega nastanka ter obsega ni bilo moč predvideti, o čemer v predmetni zadevi že pojmovno ni mogoče govoriti (prim. II Ips 671/2007, II Ips 742/2007, II Ips 853/2007, VSL II Cp 4057/2010). Pritožba tožeče stranke zato utemeljeno opozarja, da je podala le dodatne navedbe o ponovnemu protipravnemu ravnanju prvotoženca v okviru višine že postavljenega tožbenega zahtevka. Slednje identitete tožbenega zahtevka ne spreminja (tretji odstavek 184. člena ZPP). Še vedno gre za vprašanje protipravnega posega v tožničino čast in dobro ime v okviru istega dejanskega in pravnega razmerja (istega spora). Nenazadnje sta oba zapisa vsebinsko povezana, prvotoženi pa ju je v elektronski obliki tudi medsebojno povezal (s hiperlinki). Zato lahko ponovna kršitev prvotoženca vpliva le na višino odškodnine. V obravnavanem smislu je stališče prvostopnega sodišča materialnopravno zmotno, pritožbeno sodišče pa je poseglo v višino že prisojene odškodnine tako, da jo je v ustrezni meri zvišalo. Odškodnina odmerjena v višini 4.000 evrov za prvo izmed obeh škodnih ravnanj je ustrezna in skladna z ustaljeno sodno prakso (prim. VSL II Cp 767/2010, VSL II Cp 4203/2008, VSL II Cp 2082/2011, VSM I Cp 731/2011). Instančno sodišče se v celoti pridružuje razlogom sodbe v delu, ki se nanaša na višino dosojene odškodnine, pritožbe pa v tem delu ne podajajo morebitnih okoliščin, ki jih sodišče ne bi že upoštevalo in jih ustrezno ovrednotilo (drugi odstavek 179. člena OZ). To velja tudi za vprašanje obiskanosti prvotoženčevega bloga. Splošno znano dejstvo je, da gre za znanega in torej zelo branega kolumnista, ki je poleg tega s člankom v D. ter hiperlinki do spornega bloga sam poskrbel za dodatno širitev objavljenega. Sodišče druge stopnje je dosojeno odškodnino glede prvotoženca zvišalo za 2.000 evrov, kolikor je pravična denarna odmena za ponovno kršitev tožničine časti in dobrega imena, pri tem pa se je oprlo predvsem na dejstvo, da gre za vsebinsko zvezani zadevi, kjer je prvotoženec le še dodatno podkrepil svojo prvotno razžalitev in ne za kršitev, ki bi imela podlago v nekem drugem razmerju med strankama.

14Sodišče prve stopnje pasivno legitimacijo drugotožene stranke pravilno utemeljuje na prvem odstavku 11. člena Zakona o elektronskem poslovanju na trgu (v nadaljevanju: ZEPT), ki ureja odgovornost ponudnika storitev gostiteljstva. Kadar se namreč storitev informacijske družbe nanaša na shranjevanje podatkov, ki jih sicer zagotovi prejemnik storitve, ponudnik storitev ni odgovoren za podatke, ki jih je shranil na zahtevo prejemnika storitve, ki ne deluje v okviru njegovih pooblastil ali pod njegovim nadzorom, vendar le, če ne ve za protipravno dejavnost ali podatek in mu v zvezi z odškodninsko odgovornostjo niso znana dejstva ali okoliščine, iz katerih izhaja protipravnost, ali pa nemudoma, ko mu je protipravnost znana, ukrepa tako, da podatke odstrani ali onemogoči dostop do njih (vsebinsko enako normo vsebuje 18. člen Direktive 2000/31/ES). Sodišče sicer sledi drugotoženi stranki, da ob sami objavi ni vedela za protipravni poseg v pravice tožnice, vendar pa jo je ta o navedenem obvestila z dopisom dne 26. 06. 2008. Od tedaj dalje je bila drugotoženka zavezana odstraniti sporni blog oziroma kolikor ga ni odstranila, odškodninsko odgovarja za njeno vsebino solidarno s prvotoženo stranko (prim. mag. Benjamin Lesjak: Z začasno odredbo sodišča umaknjen blog, Pravna praksa, 2006, št. 48, str. 16).

15Po drugem odstavku 11. člena ZEPT lahko sodišče ponudniku storitve naloži ustavitev ali preprečitev kršitve. Drugotožena stranka v tej zvezi opozarja na izdano začasno odredbo, na podlagi katere naj bi terjano že izpolnila. Pritožbi je treba pojasniti, da je namen začasne odredbe zgolj začasna ureditev medsebojnih razmerij, in sicer do meritorne odločitve sodišča o medsebojnih pravicah in obveznostih pravdnih strank. Z začasno odredbo sodišče torej ne odloča o pravicah, zato se stranka ne more sklicevati, da je na njeni podlagi že izpolnila tožbeni zahtevek. Nenazadnje pa je sodišče v 3. točki izdane začasne odredbe (z dne 23.7.2009) povsem decidirano zapisalo, da velja le do pravnomočnega zaključka tega spora.

16Materialnopravna podlaga zahtevka na objavo sodbe je 178. člen OZ, po katerem lahko sodišče na stroške oškodovalca odredi objavo sodbe oziroma popravka ali da mora oškodovalec preklicati izjavo, s katero je storil kršitev, ali storiti kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnica ni z ničemer utemeljila interesa javnosti po obveščenosti o izidu te pravde, poleg tega pa zadeva sama po sebi ni dovolj pomembna, da bi morala tožena stranka, poleg plačila odškodnine, objaviti tudi sodbo. S takšnim razlogovanjem se ni mogoče strinjati. Iz dejanskih ugotovitev sodbe izhaja, da je bila tožnica po objavi sporne depeše izpostavljena, šlo je za informacijo, ki je v javnosti sprožila precejšen odziv, zapis prvotoženca jo je toliko bolj eksponiral, poleg tega pa je bilo na blogu omogočeno tudi komentiranje s strani tretjih oseb. Tožnica je bila zaradi predmetnega sodnega spora tudi predmet članka v D. O., zato je jasno, da je informacija dosegla širšo publiko. Dodatno dejstvo, da je tožnica novinarka in s tem bolj ranljiva za mnenje javnosti, po prepričanju pritožbenega sodišča zadošča, da se ugodi tudi zahtevku za objavo sodbe, vendar pa je objavo omejilo na časnik, preko katerega je bila storjena tudi kršitev, to je Dnevnik. Širše informiranje javnosti bi v konkretni zadevi preseglo penalni namen določbe 178. člena OZ. Glede na dikcijo navedene zakonske določbe, ki govori o objavi sodbe, tožeči stranki ni mogoče očitati, da svojega zahtevka ni dovolj konkretizirala. Odgovor na vprašanje, kaj pomeni „objava sodbe“, je potrebno poiskati v procesnem pravu. Sodišče s sodbo odloči o zahtevku, ki se tiče glavne stvari in stranskih terjatev (prvi odstavek 310. člena ZPP). To je sodba v ožjem pomenu besede, v strokovnem žargonu „izrek sodbe“, kadar se o sodbi govori v kontekstu pismene sodbe. Pismena sodba mora imeti uvod, izrek in obrazložitev (prvi odstavek 324. člena ZPP), zato besedila 178. člena OZ ni mogoče razumeti tako, da je s sankcijo objave sodbe nujno mišljena objava celotne pismene sodbe. Slednje bi pravzaprav pomenilo zmotno uporabo materialnega prava, ker je to v konkretnem primeru v nasprotju z namenom sankcije po 178. členu OZ. Pri odločanju o tem, katere dele sodb je potrebno objaviti, je sodišče druge stopnje upoštevalo, da to pomeni obveščanje javnosti o odločitvi v nekem sodnem sporu, zato mora biti obvestilo v sorazmerju s pomembnostjo njegove vsebine. Okoliščine predmetne zadeve narekujejo, da sta z objavo odločbi obeh sodišč povsem individualizirani, da so javnosti znane pravdne stranke, med katerimi je tekel spor, da je jasno orisano bistvo spora in da je javnosti v celoti sporočena vsebina pravnomočne sodbe, kakršna je obstala po odločitvi sodišča druge stopnje (prim. II Ips 233/2000, VSM I Cp 2077/2009). Zato je sodišče delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in glede objave izpodbijano sodbo delno spremenilo tako kot je navedeno v I. točki izreka te sodne odločbe.

17Pritožba drugotožene stranke bi sicer utemeljeno izpodbijala odločitev v stroškovnem delu, v kolikor pritožbeno sodišče ne bi poseglo v odločitev in jo delno spremenilo v prid tožeče stranke. Ker pa je sedaj slednja uspela približno s tretjino odškodninskega zahtevka, deloma glede zahtevka za objavo sodbe in v celoti z odstranitvenim zahtevkom, (v celoti) pa je propadla le glede ugotovitvenega zahtevka, je odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške prvostopnega postopka, pravilna (drugi odstavek 154. člena ZPP).

18Odločitev pritožbenega sodišča v I. točki izreka temelji na peti alineji 358. člena ZPP, v II. točki izreka pa na 353. členu ZPP.

19Prvotožena in drugotožena stranka s pritožbo nista uspeli, pač pa je z njo delno uspela tožeča stranka in sicer deloma z odškodninskim zahtevkom ter deloma z zahtevkom po objavi sodbe. Vendar pa tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato jih sodišče druge stopnje skladno s prvim odstavkom 2. člena ZPP ne more priznati. Tožnica pa je dolžna sama kriti tudi stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k odločitvi Višjega sodišča (155. člen ZPP).