VSRS Sodba XI Ips 2004/2012-67

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenega T. R. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2Osumljenčev zagovornik je zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. točke 370. člena ZKP v zvezi z 2., 8. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče osumljencu pripor odpravi, podredno pa, da mu določi hišni pripor.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da v zahtevi zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu in njegovemu zagovorniku, ki s tem v zvezi nista podala izjave.

B.

5Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da preiskovalni sodnik v sklepu o odreditvi pripora ni konkretiziral neogibnosti pripora in obstoja ponovitvene nevarnosti. Slednja je po vložnikovem zatrjevanju opredeljena le na abstraktni ravni. Osumljencu se tudi ne očita prodaja mamil na naslovu bivanja, ob tem vložnik še meni, da ni z zadostno stopnjo utemeljenosti suma dokazano, da bi osumljenec sploh prodajal mamila, zato sklicevanje na količino mamil, ki naj bi jo prevažal in hranil doma, ter na večjo količino denarja, ki naj bi jo hranil, samo po sebi ne more kazati na obstoj ponovitvene nevarnosti, tožilstvo pa tudi ne ponuja nobenega dokaza, ki bi kazal na prodajo mamil tretjim osebam. Zaradi pomanjkljive utemeljitve ponovitvene nevarnosti je bila po vložnikovi oceni kršena osumljenčeva pravica iz 25. člena Ustave, saj sklep o odreditvi pripora nima vseh sestavin, ki bi jih moral po določbi drugega odstavka 202. člena ZKP imeti. Nadalje vložnik meni, da izpodbijani pravnomočni sklep temelji na neobrazloženem predlogu državnega tožilca, saj slednji predloga ni ustrezno obrazložil. Državni tožilec je v predlogu tudi navedel, da je osumljenec že bil pravnomočno kaznovan za istovrstno kaznivo dejanje, vendar bi morala biti ta kazen po določbi 82. člena Kazenskega zakonika že izbrisana. To dejstvo je preiskovalni sodnik formalno upošteval, kljub temu pa vložnik meni, da sta ta navedba državnega tožilca in kazenski list za osumljenca vplivala na preiskovalnega sodnika, da je odredil pripor, in na zunajobravnavni senat, da je zavrnil vložnikovo pritožbo. Zato vložnik meni, da so podane okoliščine, ki zbujajo dvom o nepristranskosti preiskovalnega sodnika in zunajobravnavnega senata, saj je podatek o osumljenčevi predkaznovanosti za istovrstno kaznivo dejanje nedvomno bistveno vplival na odločitev sodnikov o tem, ali je zoper osumljenca treba odrediti pripor ali pa uporabiti kak milejši ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti. Po določbi 40. člena ZKP bi moral preiskovalni sodnik, ko je izvedel za navedeno okoliščino v zvezi z osumljenčevo predkaznovanostjo, takoj obvestiti predsednika sodišča, ki bi moral odločiti o njegovi izločitvi.

6Takim navedbam vložnika ni mogoče pritrditi. Državni tožilec je na pripornem naroku podal opis očitanega kaznivega dejanja, določno je navedel, na katerih dokazih temelji utemeljen sum, utemeljil je obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ter neogibnosti in sorazmernosti pripora (zapisnik z dne 13. 1. 2012, stran 3). Obstoj ponovitvene nevarnosti je državni tožilec konkretiziral z navedbami, da na ta priporni razlog kaže količina in vrsta zasežene droge, način njenega prevažanja in hrambe, pri čemer so vse te okoliščine razvidne iz opisa očitanega kaznivega dejanja. Na nevarnost ponovitve kaznivega dejanja kaže tudi osumljenčev način življenja, ki je razviden iz tega, kakšno iz za kolikšno najemnino je imel osumljenec najeto stanovanje, glede na količino zaseženega denarja (skupno 74.670 EUR in 1.040 USD), prodaja prepovedanih drog pa osumljencu očitno predstavlja pomemben, če ne celo izključen vir dohodka. Državnemu tožilcu tako ni mogoče očitati opustitve dolžnosti podati obrazložen predlog za odreditev pripora. Osumljenčeva pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave v obravnavanem primeru ne more biti kršena, saj predlog državnega tožilca za odreditev pripora ni ne sodna odločba ne odločba, ki bi jo izdal državni tožilec, in se zoper tak predlog po določbah Ustave in ZKP ni mogoče pritožiti. Sklep dežurnega preiskovalnega sodnika za odreditev pripora, katerega vložnik v zahtevi niti ne izpodbija, ima po presoji Vrhovnega sodišča vse potrebne elemente.

7Z navedbo, da državno tožilstvo ne ponuja nobenega dokaza, ki bi kazal na osumljenčevo prodajanje prepovedane droge tretjim osebam, vložnik ne more uspeti. Na tak način namreč podaja lastno oceno v predkazenskem postopku pridobljenih dokazov, kar pa ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8Ob utemeljevanju obstoja ponovitvene nevarnosti je državni tožilec tudi navedel, da je bil osumljenec za tovrstno kaznivo dejanje že pravnomočno obsojen. Na pripornem naroku se je dežurni preiskovalni sodnik s to navedbo sicer res seznanil, vendar je ob odreditvi pripora ni upošteval, kar je razvidno iz izpodbijanega sklepa. Dežurni preiskovalni sodnik je celo izrecno navedel, da iz razpoložljivih podatkov ni razvidna osumljenčeva predkaznovanost za tovrstna kazniva dejanja. Obstoj ponovitvene nevarnosti ter neogibnosti pripora je dežurni preiskovalni sodnik oprl na okoliščine, v katerih naj bi osumljenec storil očitano kaznivo dejanje, večjo količino (skoraj 700 g kokaina in 3,4 kg konoplje) in vrsto zasežene droge tako v osumljenčevem vozilu kot doma, ter večjo količino denarja, najdeno na osumljenčevem domu (74.670 EUR in 1.040 USD), ki glede na čisti prihodek od letne prodaje (13.745 EUR) njegovega podjetja ne more izhajati iz osumljenčeve gospodarske dejavnosti. Prav tako osumljencu za njegov način življenja ne zadošča njegova plača. Neogibnost pripora je sodišče utemeljilo s tem, da so policisti ob hišni preiskavi pri osumljencu našli večjo količino prepovedane droge in denarja, kar kaže na to, da naj bi kaznivo dejanje očitno izvrševal tudi na domu in bi ga zato lahko v primeru hišnega pripora ponovil. Vložnikova ocena okoliščin, s katerimi je dežurni preiskovalni sodnik utemeljil obstoj ponovitvene nevarnosti in neogibnosti pripora, ne predstavlja dopustnega razloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9Zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo osumljenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.