UPRS sodba III U 397/2011

Tožba se zavrne.

Z v uvodu navedeno odločbo izdano v zadevi brezplačne pravne pomoči, je bila zavrnjena prošnja, ki jo je dne 26. 9. 2011 vložila A.A. (tožeča stranka) za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obsegu pravnega zastopanja v postopku mediacije v pravdni zadevi pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici P 109/2010. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka pri ugotavljanju višine premoženja na podlagi izjave, priloženih listin in poizvedb v uradnih evidencah ugotovila, da je tožeča stranka lastnica nedokončane stanovanjske stavbe s parc. št. 58/3 k.o. ... in da znaša lastninski delež tožeče stranke na navedeni nepremičnini 45.000,00 EUR. Tožeča stranka živi v stanovanju na naslovu ... v B., zato je bila navedena nepremičnina upoštevana pri ugotavljanju premoženja. Ugotovljeno je bilo, da ima tožeča stranka v lasti premoženje, ki presega 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, zato na podlagi 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči v zvezi z 23. členom Zakona o socialnem varstvu tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev iz 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, zato je bila njena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, kot neutemeljena zavrnjena.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločbo, s katero je bila zavrnjena njena prošnja za brezplačno pravno pomoč. V tožbi navaja, da živi v najemniškem stanovanju, ki ga namerava v bodočnosti odkupiti. Živi pod pragom revščine, saj je njen dohodek nizek, ker je invalid. Glede nepremičnine, ki jo ima na B. pa je navedla, da jo prodaja, vendar čaka na najboljšega ponudnika.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe in dodatno navaja, da iz zemljiško knjižnega izpiska ne izhaja nobena pravica ali pravno dejstvo, ki bi omejevalo razpolaganje z lastninsko pravico na nedokončani stanovanjski hiši na parc. št. 58/3 k.o. ... Tožeča stranka pa v tožbi tudi ne izpodbija ugotovitve tožene stranke glede višine premoženja, ki se upošteva kot premoženje iz 1. odstavka 23. člena Zakona o socialnem varstvu. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita in ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

Iz določila 23. člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07-uradno prečiščeno besedilo, 23/07, 41/07 in 122/07-odl.US – ZSV), ki se na podlagi 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04-uradno prečiščeno besedilo in 23/08 – ZBPP) smiselno uporablja za ugotavljanje premoženja prosilca brezplačne pravne pomoči izhaja, da se ne glede na druge določbe tega zakona, brezplačne pravne pomoči ne dodeli samski osebi oziroma družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. ZSV v 22. členu določa, da se osnovni znesek minimalnega dohodka usklajuje enkrat letno in trenutno znaša 229,52 EUR (sklep o usklajenih višina transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v RS od 1. 7. 2010-Uradni list RS, št. 56/10, v zvezi s 5. členom Zakona o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v RS-Uradni list RS, št. 114/06). Glede na to, da med tožečo in toženo stranko ni sporno, da vrednost nepremičnin s katerimi tožeča stranka lahko razpolaga znaša 45.000,00 EUR, je nesporno, da ima tožeča stranka premoženje (zgoraj navedeno nepremičnino), ki presega znesek 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, to je 13.771,20 EUR, s tem pa pogoji za odobritev brezplačne pravne pomoči po 1. odstavku 23. člena ZSV niso podani.

Izpodbijani upravni akt je torej pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.