UPRS sodba III U 463/2010

Tožba se zavrne.
Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Z uvodoma navedeno izpodbijano odločbo je gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Koper tožniku odredil ustavitev gradnje gospodarskega objekta na parc. št. 1185/59 k.o. ..., to je dvoetažnega objekta maksimalnih tlorisnih dimenzij 8,70 x 10,45m (1. točka izreka), v naslednjih točkah izreka pa določil, da mora v roku 90 dni odstraniti objekt in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka), opozoril, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah (3. točka izreka) ter mu za objekt iz 1. točke izreka izrekel prepovedi po 158. členu Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04-UPB1, 126/07, 108/09 – ZGO-1) (4. točka izreka).

V obrazložitvi odločbe inšpektor navaja, da je inšpektor dne 6.8.2009 opravil ogled objekta na parc. št. 1185/59 k.o. ..., ki se je v času ogleda uporabljal kot hlev za živino, senik ter shramba, lastnik pa je izjavil, da je objekt gradil pred približno dvajsetimi leti in da nima ustreznega gradbenega dovoljenja, ugotovljeno je še bilo, da je objekt od meje s sosednjo parcelo oddaljen 1 meter. Na podlagi vsega navedenega je prvostopni organ zaključil, da gre za nelegalno gradnjo, za katero bi si sicer moral investitor pridobiti gradbeno dovoljenje, a si ga ni, nadalje da ne gre za enostaven objekt, zato je bilo potrebno izreči ukrep po 152. členu ZGO-1.

Ministrstvo za okolje in prostor RS je pritožbo zoper izpodbijano odločbo z odločbo št. 0612-74/2010/2 z dne 3.8.2010 zavrnilo.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 – ZUS-1). Zatrjuje, da je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo, in sicer določba 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 s spremembami – ZUN) v zvezi z 200. členom ZGO-1, ki določa, da se inšpekcijski postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po predpisih, ki so veljali pred njegovo uveljavitvijo. Skladno s 73. členom ZUN se poseg v prostor z lokacijskim dovoljenjem, a brez gradbenega, šteje za neskladno gradnjo, v takem primeru pa se naloži pridobitev gradbenega dovoljenja in ne odstranitev objekta. Zatrjuje namreč, da ima za obravnavano gradnjo pridobljeno veljavno lokacijsko dovoljenje št. 351-9/88-13-2 z dne 26.4.1990, ki ga prilaga tožbi. Tožbeni ugovor kršitve določb postopka pa utemeljuje z navedbami, da mu ni bilo omogočeno varstvo pravic in mu ni bila dana možnost zaslišanja, kar predstavlja tudi kršitev ustavnih pravic enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic in pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Kršitev določb postopka pa je utemeljena tudi s tem, da se izpodbijana odločba ne da preizkusiti, saj njena obrazložitev ni skladna z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku. Sodišču predlaga, da vpogleda v priložene listine in dokumente, opravi ogled na kraju samem, zasliši tožnika in njegove družinske člane, ter na tej podlagi odpravi izpodbijano odločbo in odločbo organa druge stopnje, zadevo pa vrne v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi obeh odločb podala pravilne razloge za svojo odločitev. Navedla pa je tudi razloge, zaradi katerih pripombe in ugovori tožnika podani v upravnem postopku na njeno odločitev niso mogli vplivati. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

Predmet tega upravnega spora je inšpekcijski ukrep zaradi nelegalne gradnje, izrečen na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04-UPB1, 126/07, 108/09 – ZGO-1). Po navedeni določbi pristojni gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi in da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira. V skladu z določbo 12.1. točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Glede na navedene zakonske določbe je vprašanje v obravnavanem primeru torej le, ali je poseg v prostor, ki ga je izvedel tožnik kot investitor, in je naveden v izreku dokončne prvostopne odločbe, nelegalna gradnja.

Pravnorelevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev v tem primeru, pa so med strankami nesporne. Nesporno je namreč, da je objekt, zgrajen na parc. št. 1185/59 k.o. ..., objekt, za katerega je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje ter da tožnik, ki je investitor objekta, gradbenega dovoljenja ni pridobil. Na takšnem dejanskem stanju pa je povsem utemeljen ukrep inšpektorja po določbi 152. člena ZGO-1, tožbeni očitki o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in nepravilni uporabi materialnega prava, pa brez dejanske in pravne podlage.

Tako se tožnik neutemeljeno sklicuje na lokacijsko dovoljenje št. 351-9/88-13-2 z dne 26.4.1990, s katerim utemeljuje, da ne gre za nelegalno temveč za neskladno gradnjo. Po podatkih, ki se nahajajo v upravnih spisih, je ugotoviti, da je bilo navedeno lokacijsko dovoljenje z odločbo Ministrstva za okolje in prostor RS št.350-02/A-311/90 z dne 18.1.2002 odpravljeno, ponoven postopek izdaje pa je bil ustavljen. Tožnik torej nima niti veljavnega lokacijskega dovoljenja, pa tudi če bi ga imel, se nanj ne bi mogel sklicevati. Neskladna gradnja namreč po določbi 12.2 točke 2. člena ZGO-1 pomeni, da je za gradnjo sicer pridobljeno gradbeno dovoljenje, da se dela izvajajo v nasprotju s pogoji, določenimi v njem, ne pa, kot to meni tožnik, da ima za gradnjo pridobljeno zgolj lokacijsko dovoljenje. Nepravilno si tudi razlaga določbo 200. člena ZGO-1, s katero bi po njegovem stališču lahko utemeljil uporabo določb ZUN, ki sicer ne veljajo več. Po določbi 200. člena ZGO-1 se inšpekcijski postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona (ZGO-1), dokončajo po predpisih, ki so veljali pred njegovo uveljavitvijo, to je pred 1.1.2003, torej po Zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN). V obravnavanem primeru pa je nesporno, da se je inšpekcijski postopek začel dne 6.8.2009, ko je inšpektor opravil ogled na kraju samem, to pa pomeni v času veljavnosti določb ZGO-1, torej uporaba določbe 200. člena ZGO-1 ne pride v poštev. Dejstvo, da je bil objekt zgrajen prej, torej v času veljavnosti ZUN, pa na uporabo te določbe ne vpliva.

Neutemeljeni pa so tudi očitki o kršitvi pravice do zaslišanja. Tožniku je bila dana možnost, da se o pravno pomembnih okoliščinah izjasni, že na samem ogledu. Ker so vsa pravno pomembna dejstva razvidna iz upravnih spisov, in med strankama nesporna, (tožnik niti ne zatrjuje, da bi imel ustrezno upravno odločbo, ki takšno gradnjo dovoljuje) posebno zaslišanje tudi po mnenju sodišča ni bilo potrebno. Vse pritožbene ugovore pa je drugostopni organ utemeljeno in argumentirano zavrnil, zato so brez podlage očitki o pomanjkljivi obrazložitvi, zaradi katere bi prišlo do kršenja pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Tudi ostale navedbe o kršitvah ustavnih in človekovih pravic so ostale pavšalne, sodišče pa ni našlo okoliščin in razlogov, ki bi kazali na pravovarstveno potrebo v tej smeri, zato se v njihovo nadaljnjo presojo niti ni spuščalo. Prav tako pa ni bilo potrebe po izvedbi predlaganih dokazov, saj je dejansko stanje, izhajajoče iz upravnih spisov, kot že navedeno nesporno, tožnik pa niti ni navedel, kaj bi s predlaganimi dokaznimi sredstvi dokazoval oziroma kako bi izkazal nepravilno uporabo materialnega prava, kar uveljavlja v tožbi.

Sodišče je iz navedenih razlogov ugotovilo, da je bilo dejansko stanje, ki izhaja iz listin v upravnih spisih, ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona pa sodišče tudi ni našlo. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena ZUS-1.

Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.