VSRS Sklep I Up 657/2011

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo (1. točka izreka sklepa) zoper sklep tožene stranke z dne 14. 9. 2011 in zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka sklepa). Tožena stranka je z navedenim sklepom v 1. točki izreka razveljavila svoj sklep z dne 14. 4. 2011, v 2. točki izreka pa ugotovila, da so podani razlogi za razdrtje koncesijske pogodbe z dne 28. 5. 2011 sklenjene s tožnikom kot koncesionarjem, in jo zato razdira. V obrazložitvi je navedla, da tožnik ni pridobil gradbenega dovoljenja za gradnjo male hidroelektrarne, s čimer je kršil 1. točko 145. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) in 1. točko prvega odstavka 18. člena Koncesijske pogodbe z dne 28. 5. 2007 (v nadaljevanju Koncesijska pogodba).

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da iz določb ZV-1 izhaja, da se v postopkih, ki se nanašajo na podeljevanje in prenehanje koncesije, izdata le odločba o podelitvi in odločba o prenehanju koncesije in da izpodbijani sklep takšne vsebine nima. Z njim tožena stranka le izjavlja, da ne bo sklenila aneksa h koncesijski pogodbi, zaradi česar razveljavlja svoj sklep, s katerim je izrazila to namero, in izjavlja, da razdira koncesijsko pogodbo, ker je kot pogodbenica koncesijske pogodbe ugotovila, da tožnik ni izpolnil svoje pogodbene obveznosti. Šele z izdajo odločbe po drugem odstavku 143. člena ZV-1 bo prišlo do spremembe v tožnikovem pravnem položaju in do posega, zaradi katerega tožnik uživa sodno varstvo v upravnem sporu. Izpodbijani sklep ni upravni akt, s katerim je bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi.

3Zoper 1. točko izreka sklepa prvostopenjskega sodišča se tožeča stranka pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta, bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev sklepa in povračilo stroškov zastopanja. Navaja, da ne glede na to, da z izpodbijanim sklepom ne preneha koncesijsko razmerje, je ta sklep akt, na podlagi katerega bo to koncesijsko razmerje prenehalo. Razdrtju koncesijske pogodbe namreč sledi izdaja ugotovitvene odločbe o prenehanju koncesije. Meni, da je razdrtje koncesijske pogodbe nezakonito oziroma, da niso podani razlogi za razdrtje koncesijske pogodbe iz 1. točke 18. člena Koncesijske pogodbe. Tožena stranka bi morala takoj izvršiti svoj sklep z dne 14. 4. 2011 o sklenitvi aneksa št. 1 h Koncesijski pogodbi, saj so takrat obstajali razlogi za njegov podpis. Ker tožena stranka sklepa ni takoj izvršila, je s tem kršila 9. člen Zakona o državni upravi in šesti odstavek Zakona o Vladi Republike Slovenije ter 8. a člen Poslovnika Vlade RS.

K I. točki izreka:

4Pritožba ni utemeljena.

5Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sklep Vlade, s katerim ta razdre koncesijsko pogodbo, ni upravni akt ali drug posamični akt, ki bi ga bilo mogoče po 2. členu ZUS-1 izpodbijati v upravnem sporu, saj tožena stranka z izpodbijanim sklepom sploh ni odločala o upravni zadevi.

6Po določbi 2. člena ZUS-1 je predmet izpodbijanja v upravnem sporu dokončni upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožnika. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Upravna zadeva pa je po določbi 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (prvi odstavek). Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari (drugi odstavek).

7Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je Vlada RS razveljavila svoj predhodni sklep z dne 14. 4. 2011, ki je tožeči in toženi stranki, kot koncesionarju in koncedentu omogočal sklenitev aneksa h Koncesijski pogodbi in hkrati ugotovila, da so podani pogoji za razdrtje koncesijske pogodbe ter jo zato razdrla.

8Koncesije v zvezi z rabo vode za proizvodnjo električne energije v hidroelektrarni ureja ZV-1, ki v 143. členu določa, da koncesija med drugim preneha s prenehanjem koncesijske pogodbe (3. točka prvega odstavka 143. člena ZV-1). Če se ugotovijo razlogi za prenehanje koncesije, vlada izda odločbo, s katero ugotovi, da je koncesija prenehala delno ali v celoti (drugi odstavek 143. člena ZV-1). O načinu razreševanja medsebojnih razmerij v primeru prenehanja koncesije pred potekom časa, za katerega je bila podeljena, se pogodbeni stranki podrobneje dogovorita s koncesijsko pogodbo (4. točka prvega odstavka 141. člena ZV-1). Za druga vprašanja koncesije, ki niso urejena z ZV-1, pa se po določbi drugega odstavka 149. člena ZV-1 uporabljajo določbe zakona, ki ureja koncesijo na naravnih dobrinah. Koncesijo na naravnih dobrinah ureja Zakon o urejanju okolja – ZVO-1 v členih od 164. do 166., ki pa za vprašanja v zvezi s koncesijsko pogodbo, za varstvo koncesionarjev in reševanje sporov in za prenehanje koncesijskega razmerja, napotuje na smiselno uporabo določb zakona, ki ureja koncesije za gospodarske javne službe, če z zakonom ni drugače določeno. Glede na to pa Vrhovno sodišče meni, da se v obravnavanem primeru, ko gre za prenehanje koncesijske pogodbe, smiselno uporabljajo določbe Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS). Po deveti alineji prvega odstavka 39. člena ZGJS se vprašanja prenehanja in podaljšanja koncesijske pogodbe urejajo s koncesijsko pogodbo, v primeru spora pa odloči sodišče splošne pristojnosti (v skladu s 40. členom ZGJS).

9Po presoji Vrhovnega sodišča iz navedenih določb ZV-1 in ZGJS izhaja, da se vprašanja prenehanja koncesijske pogodbe urejajo s samo koncesijsko pogodbo, kar pomeni, da se urejajo sporazumno, po volji pogodbenih strank, v primeru spora pa odloča sodišče splošne pristojnosti (takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v podobnih zadevah I Up 1517/2006, I Up 655/2004). Tožena stranka je v obravnavanem primeru kot pogodbena stranka (koncedent) svojo voljo za razdrtje koncesijske pogodbe izrazila v obliki sklepa in na ta način sprejela odločitev glede prenehanja obstoječega pogodbenega (civilnega) razmerja. Navedeno pomeni, da gre pri izpodbijanem sklepu za urejanje pogodbenih razmerij in ne za odločanje v upravni zadevi v smislu 2. člena ZUP, zato izpodbijani sklep o razdrtju koncesijske pogodbe tudi ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1.

10Ker pri izpodbijanem sklepu ne gre za odločanje o upravni zadevi oziroma ne gre za upravni akt, se Vrhovno sodišče do pritožbenih ugovorov glede pravilnosti in zakonitosti ravnanja tožeče stranke glede na 1. točko 18. člena sklenjene Koncesijske pogodbe, glede nepravočasne izvršitve sklepa tožene stranke z dne 14. 4. 2011 o sklenitvi aneksa h Koncesijski pogodbi in glede ločevanja odločitve o razdrtju koncesijske pogodbe in odločitve o izdaji upravne odločbe o prenehanju koncesije, posebej ni opredeljevalo.

K II. točki izreka:

11Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.