VSRS Sodba II Ips 881/2008

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da se ugotovi, da je darilna pogodba, ki sta jo dne 5. 7. 2006 sklenila toženca za nepremičnine parc. št. 2034/6, 2034/7, 2034/8 in 2031 k. o. .... nična, in da se pri navedenih nepremičninah pri toženkinem solastniškem deležu vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, tako da postane solastnik do ½ tožnik.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Sodbo pritožbenega sodišča iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava tožnik izpodbija z revizijo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je toženec nedovoljeno razpolagal z deležem na skupni lastnini. Delitve dediščinske skupnosti zajema razdružitev vseh pravnih povezav v notranjem in zunanjem razmerju. Do takrat pa je razpolaganje z dednim deležem v skladu s 146. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) nedovoljeno. Sklicuje se na zadevo Vrhovnega sodišča II Ips 51/2006 z dne 17. 4. 2008. Ker sodišče ni obravnavalo vseh razlogov v zvezi z ničnostjo dednega dogovora, je obrazložitev pavšalna in so kršena ustavna jamstva iz 22., 23. in 25. člena Ustave. Sodišči se zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč nista opredeljevali do trditev, ki so bistvene za odločitev. Dogovora o tem, da stranki postaneta solastnika, ni bilo, ker ni bilo take volje. Sodišče bi moralo samo zavzeti stališče o pravni veljavnosti dednega dogovora, saj je to predhodno vprašanje v tej zadevi.

4Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila, ter dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5Revizija ni utemeljena.

6Iz ugotovitev nižjih sodišč, na katero je revizijsko sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano, izhaja: - da sta tožnik in toženec (brata) zadevne nepremičnine kot edina dediča podedovala po pokojni J. V.: - da sta na zapuščinski obravnavi Okrajnega sodišča v Črnomlju dne 18. 5. 2006 sklenila dedni dogovor, na podlagi katerega sta poslala solastnika navedenih nepremičnin vsak do ½ in se kot taka tudi vknjižila v zemljiško knjigo; - da je toženec julija 2006 svoj polovični solastniški delež na nepremičninah parc. št. 2034/6, 2034/7 in 2034/8 ter osminski solastniški delež na parc. št. 2031, vse k.o. L. podaril svoji hčerki – toženki.

7Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Po tretjem odstavku 146. člena ZD pogodba dediča z osebo, ki ni dedič, o odstopu dednega deleža, zavezuje samo dediča, da po razdelitvi izroči svoj delež sopogodbeniku; z njo ne dobi sopogodbenik do delitve nobene pravice. Po tožnikovih trditvah naj bi šlo v obravnavanem sporu prav za to razpolaganje toženca z deležem na zapuščinskem premoženju pred njegovo delitvijo. Z revizijskim stališčem, da med tožnikom in tožencem še vedno obstaja skupnost dedičev in da še ni prišlo do delitve zapuščine, se ni mogoče strinjati. Dediči so sodediči vse do delitve zapuščine, še več, do takrat so v posebni skupnosti, zapuščina pa je njihova skupna lastnina, za katero veljajo posebna zakonska pravila. Tožnik in toženec sta se o delitvi dediščine sporazumela z dednim dogovorom, in sicer sta glede spornih nepremičnin dogovorila solastnino vsakega do ½, kar je sodišče upoštevalo v sklepu o dedovanju (tretji odstavek 214. člena ZD). Dediščinska skupnost je torej prenehala že na podlagi dogovora o solastnini(1) in do njenega prenehanja ne bo prišlo šele z razdružitvijo solastnine, h čemer sta se tožnik in toženec prav tako zavezala z dednim dogovorom.

8Vsak solastnik lahko v skladu s 66. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) prosto razpolaga s svojim idealnim deležem. Toženčevo razpolaganje zato ne more biti nedovoljeno. Dejstva, ki bi utemeljevala nedopustnost nagiba za sklenitev darilne pogodbe, niso bila ugotovljena. Ker ob sklenitvi darilne pogodbe dediščinska skupnost med tožnikom in tožencem ni več obstajala, ne more biti njen nedopusten nagib izključitev tožnika iz bonitet, ki mu jih daje položaj skupnega lastnika po 146. členu ZD. Tožnik izpodbojnosti dednega dogovora ne more uveljavljati zgolj z ugovorom; to vprašanje zato tudi ne more biti predhodno vprašanje v tej zadevi. Ne drži, da se sodišči do navedb v zvezi s tem nista opredelili. Pojasnili sta, da na navedbe, ki niso odločilnega pomena za rešitev te zadeve, ne bosta odgovarjali. Očitki procesnih kršitev in kršitev ustavnih jamstev tako niso utemeljeni.

9Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Nič drugače ne izhaja iz sodbe in sklepa Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 51/2006 z dne 17. 4. 2008, na katera se revident sklicuje.