VSRS Sklep X Ips 304/2011

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) dne 11. 7. 2011 po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za okolje z dne 27. 12. 2010, s katero je prvostopenjski organ na podlagi drugega odstavka 57. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) zavrnil zahtevo tožeče stranke za izdajo okoljevarstvenega soglasja za razširitev odlagališča nenevarnih odpadkov O. (iz 11.950 m2 še za 7.560 m2) na tam navedenih zemljiščih (1. točka izreka odločbe) in odločil, da stroški v tem postopku niso nastali (2. točka izreka odločbe). Tožena stranka je z odločbo z dne 2. 3. 2011 pritožbo tožeče stranke zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnila.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

6Revidentka zatrjuje, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali je utemeljena uporaba določbe prvega odstavka 31. člena Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Ur. l. RS, št. 32/06 in nasl., v nadaljevanju Uredba) tudi v primeru, ko gre za razširitev obstoječega odlagališča.

7Revizija po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 92/2010 z dne 22. 4. 2010 in X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010) ne more biti dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila. Pomembno pravno vprašanje je le tisto vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi.

8V času odločanja upravnih organov in sodišča prve stopnje veljavna Uredba je v prvem odstavku 31. člena določala, da je treba pri načrtovanju odlagališča zagotoviti, da je odlagališče najmanj 300 m oddaljeno od območij, namenjenih poselitvi in rekreaciji, javnih parkov, zdravilišč in okrevališč, kmetijskih površin, namenjenih poljedelstvu, ter vodotokov in drugih vodnih teles. Namen Uredbe je bil določiti mejne vrednosti emisij snovi v okolje zaradi odlaganja odpadkov, obvezna ravnanja in druge pogoje za odlaganje ter pogoje in ukrepe v zvezi z načrtovanjem, gradnjo, obratovanjem in zapiranjem odlagališč z namenom, da se v celotnem obdobju trajanja odlagališča zmanjšajo učinki škodljivih vplivov na okolje, zlasti zaradi vplivov onesnaževanja z emisijami snovi v površinske vode, podzemne vode, tla in zrak (prvi odstavek 1. člena Uredbe).

9Odločitev v obravnavani zadevi je sicer odvisna od vprašanja, ki ga izpostavlja revidentka, vendar pa je upoštevaje namen Uredbe, ki mora biti spoštovan pri vsakem posegu, ki bi lahko škodljivo vplival na okolje, in upoštevaje določbe ZVO-1, na podlagi katerega je bila Uredba sprejeta, že po naravi stvari povsem jasno, da se (tudi) določba prvega odstavka 31. člena Uredbe, ki je umeščena v poglavje o načrtovanju in gradnji odlagališča, uporablja pri vsakem tovrstnem posegu v okolje, torej tudi pri odločanju o izpolnjevanju pogojev za izdajo okoljevarstvenega soglasja za razširitev že obstoječega odlagališča (nenevarnih) odpadkov, pri čemer gre v obravnavani zadevi za precejšnjo razširitev obstoječega odlagališča. Upoštevaje navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča določba prvega odstavka 31. člena Uredbe jasna in ne potrebuje posebne razlage. Zato izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 glede na zgoraj navedene kriterije. Odgovor nanj ni potreben in ne bi v ničemer pripomogel k zagotovitvi pravne varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava preko sodne prakse.

10Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

11Ker je bila revizija zavržena, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do vsebinskih razlogov, s katerimi revidentka obrazlaga utemeljenost revizije.

K II. točki izreka:

12Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).