VSL sodba in sklep II Cp 3206/2011

Pritožba izvedenca B.K se zavrne in se potrdi sklep P 2862/2005-II z dne 22.6.2010.

Pritožbi prvotožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah 1.a, 1.c., 2, 3. in 4. izreka razveljavi za znesek, ki ga je prvotoženec dolžan plačati prvotožnici v višini 10.055,03 EUR s pripadki in za znesek, ki ga je prvotoženec dolžan plačati drugotožniku v višini 1.869,17 EUR in v odločitvi o pravdnih stroških, ki jih je prvotoženec dolžan plačati tožnikoma in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem delu se pritožba prvotožene stranke, pritožba tožnikov pa v celoti, zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu ter sklep o zavrnitvi zahtevka za izločitev izvedenca A. B. potrdita.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje denarno kaznovalo izvedenca B. K v znesku 500,00 EUR, ker ni opravil izvedeniškega dela v roku, ki mu ga je določilo sodišče.

2Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo prvotoženi stranki, da je dolžna plačati prvotožeči stranki 31.890,81 EUR s pripadajočimi obrestmi, drugotoženi stranki pa 6.090,67 EUR s pripadajočimi obrestmi. Pobotni ugovor prvotožene stranke in višji zahtevek proti prvi toženi stranki je sodišče zavrnilo. V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek proti drugotoženi stranki. Prvotoženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnikoma nerazdelno plačati 1.764,75 EUR, tožnikoma pa, da sta dolžna drugotoženi stranki povrniti 2.129,72 EUR stroškov postopka.

3Zoper sklep o denarnem kaznovanju je vložil pritožbo izvedenec BK. Bistvo pritožbenih navedb je, da izvedeniškega mnenja ni izdelal v roku, ker je imel nepredvidene zdravstvene težave in je bil kot nujni primer sprejet v bolnico. Razlog za neizdelavo izvedeniškega mnenja ni v malomarnosti izvedenca.

4Zoper sodbo sodišča prve stopnje so vložile pritožbo vse pravdne stranke.

5Tožnika v pritožbi uveljavljata zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Predlagata spremembo sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Bistvo pritožbenih navedb je:

- zmotno je ugotovljeno, da nepremičnin ne uporablja tudi drugotoženec. Nepremičnine uporablja brez pravnega naslova in je tudi neupravičeno obogaten. Drugotoženec je tožnici, ko mu je rekla, da bo nepremičnine pričela uporabljati, odvrnil, naj samo poizkusi, pa jo bo tožil zaradi motenja posesti. Bistveno je, da je s svojim ravnanjem preprečil prikrajšanemu, da bi stvar uporabljal sam;

- zmotno je ugotovljeno, da toženca uporabljata nepremičnino samo do 5/8, ne pa v večjem obsegu. Ni pojasnjeno, kako je sodišče prve stopnje do te ugotovitve prišlo. Tožena uporabljata vse objekte in vsa zemljišča. Na posestvu je osem konj. Stanovanje se uporablja.

6Prvotoženec je vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi izpodbija obsodilni del in predlaga spremembo sodbe, tako da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Izpodbija zavrnitev pobotnega ugovora. Bistvo pritožbenih navedb je:

- nesporno je, da sta tožnika solastnika nepremičnin do 6/8, prvtoženec in M. Ž. pa do 2/8;

- sodišče bi kot podlago za odločitev moralo uporabiti določilo 95. in 96. člena Stvarnopravnega zakonika, kot lez specialis;

- ni razčiščeno, ali je bila prvotožena stranka določeno obdobje dobroverna posestnica. V sodbi ni ugotovitve, da je bil prvotoženec nedobroverni posestnik;

- tožnika nista dokazala, da je prvotoženec preprečeval uporabo nepremičnin. Prvotožnica je v letu 2004 rekla zgolj to, da jo moti, da tožena stranka uporablja njen del nepremičnine;

- izvedenec bi moral biti izločen, tudi ni izvedenec za kmetijska zemljišča. Tožena stranka je predlagala izvedenca za kmetijska zemljišča oziroma gradbene stroke;

- zmotno je odločeno o pobotnem ugovoru prvotožene stranke. Pri odločanju bi se moralo uporabiti določila 95. in 96. člena Stvarnopravnega zakonika, ne pa samo določilo o solastništvu. Zaradi napačne uporabe materialnega prava niso ugotovljena odločilna dejstva.

7Pritožba izvedenca B.K ni utemeljena.

Sodišče lahko denarno kaznuje izvedenca, ki brez upravičenega razloga ne opravi izvedeniškega dela v roku, ki ga je določilo sodišče. Izvedenec B.K je sklep o postavitvi dobil 4.2.2010. Izvedeniško delo bi moral opraviti v 30-ih dneh, do 9.3.2010. Sodišče je 27.5.2010 izvedenca pozvalo na vrnitev spisa in ga opozorilo, da bo v nasprotnem primeru denarno kaznovan. Izvedenec je v dopisu z dne 5.7.2010 sodišču prve stopnje obvestil, da izvedeniškega dela ni uspel izdelati, ker je bil med tem času nenadoma hospitaliziran, da je na Univerzitetnem kliničnem centru ostal kar nekaj časa. Je na rekonvalescenci. Po končanem zdravljenju bo zadevo opravil, kot je treba. V pritožbi smiselno navaja, da poziva za vrnitev spisa ni prejel (z dne 27.5.2010). Spis je izvedenec vrnil sodišču 10.9.2010.

Po telefonu je izvedenec pojasnil, da je bil hospitaliziran dva dni pred prvim majem leta 2010. Izvedenec je bil torej hospitaliziran po datumu, ko bi izvedeniško mnenje moral že izdelati. Uveljavljane zdravstvene težave zato ni možno šteti kot razlog za neizdelavo izvedeniškega mnenja. Pritožba izvedenca ni utemeljena in jo je bilo zato zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

8Na naroku dne 11.3.2011 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog prvotožene stranke za izločitev izvedenca A.B. Kot razlog za izločitev je prvotoženec navedel, da sta se z izvedencem razšla v eni drugi zadevi v zelo slabih odnosih. Je pa prvotoženec vedel samo za ime izvedenca in je šele na naroku, ko ga je videl, ugotovil, da ga pozna.

Izvedenec je pojasnil, da ga je prvotoženec prosil v letu 2010 za izdelavo cenilskega mnenja za eno stanovanje. Želel je, da se cenitev opravi na določeno vrednost, on pa tega ni želel narediti. Cenitev, ki jo je naredil, prvotoženec ni prevzel. Plačila ni prejel. S tem je bila zadeva končana.

Izvedenec mora izvid in mnenje podati vestno in v skladu s pravili znanosti in stroke (prvi odstavek 251. člena ZPP). Dejstvo, da je izvedenec AB za prvotoženca že v letu 2010 izdelal cenilsko mnenje, ki ga prvotoženec ni želel prevzeti, ker z njim ni soglašal, ni okoliščina, ki bi vzbujala dvom v nepristranskost izvedenca A.B. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo zahtevo za njegovo izločitev.

9Na podlagi izpovedi prvotoženca in priče M.Ž je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da drugotoženec na spornih nepremičninah brezplačno trenira konje, ki so last prvotoženca in priče M.Ž. Drugotoženec nepremičnine ne uporablja zase, si jih ne lasti in prisvaja. Na podlagi teh ugotovitev je pravilen zaključek, da drugotoženec z uporabo nepremičnin ni obogaten. Tožbeni zahtevek zoper njega je pravilno zavrnjen.

Tožeča stranka v pritožbi vztraja, da drugotoženec uporablja nepremičnine in da je zato tudi neupravičeno obogaten. Da drugotoženec uporablja sporno nepremičnino, ni dvoma. Ni pa dokazano, da jih uporablja zase in da ima od te uporabe kakšno korist. Tožbeni zahtevek zoper njega je zato utemeljeno zavrnjen. Obogatena sta prvotoženec in M.Ž, za katere drugotoženec trenira konje. Stanovanje v gospodarskem poslopju drugotoženec uporablja v okviru del, ki jih opravlja za prvotoženca in M.Ž. Zgolj na podlagi drugotoženčeve izjave, da bo tožnico tožil zaradi motenja posesti, če bo nepremičnino začela uporabljati, ni možno sklepati, da je drugotoženec nepremičnino uporabljal za svojo korist. Nepremičnina se uporablja za vzrejo konj, ti pa so last prvotoženca in M.Ž. Nepremičnina se tako uporablja v njuno korist, ne pa v korist drugotoženca.

10Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se gospodarsko poslopje in kmetijska zemljišča uporabljajo kot gospodarska celota in to za vzrejo konj, katerih lastnik sta prvotoženec in M.Ž. Sodišče prve stopnje je nesporno ugotovilo, da prvotoženec uporablja nepremičnino do 5/8 (do 1/8 je prvotoženec solastnik nepremičnin in v takšnem obsegu uporablja svoj delež, 4/8 nepremičnin pa uporablja od tožnikov). Večjega deleža souporabe nepremičnin s strani prvotožene stranke tožeča stranka ni izkazala. Na pritožbeno navedbo, da ni prepričljivo pojasnjeno, da prvotoženec uporablja le 5/8 nepremičnin, je odgovoriti, da je ločiti pojem uporabe celotne nepremičnine od pojma obsega koristi, ki jo ima prvotoženec od uporabe celotne nepremičnine. Ker se nepremičnina uporablja kot gospodarska celota, se uporablja tako za prvotoženca kot za M.Ž. Korist od uporabe celotne nepremičnine imata tako prvotoženec kot M.Ž. Ugotovitev, da prvotoženec uporablja 5/8 nepremičnine, istočasno pomeni, da na toženca odpade 5/8 koristi od uporabe celotne nepremičnine. Ker se nepremičnina uporablja tudi za vzrejo konj, ki so last M.Ž je logično, da se nepremičnina ne uporablja izključno za korist prvotoženca. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je prvotoženec dolžan tožnikoma povrniti le tisto korist, ki jo ima od uporabe celotne nepremičnine.

11Tožnika sta nepremičnino kupila s kupnina pogodbama z dne 21.8.2002 in 11.4.2003. Tožena stranka je v odgovoru navedla, da nepremičnino uporablja na podlagi dovoljenja prodajalke z dne 5.4.2002. Če je dovoljenje veljavno, ima prvotožena stranka pravno podlago za uporabo nepremičnine. Dovoljenje z dne 5.4.2002 je pravno opredeliti kot prekarij. Prekarij velja, dokler se ne prekliče. Šteti je, da je tožeča stranka najmanj s to tožbo preklicala dovoljenje. Ker je bilo dovoljenje dano prvotožencu, je pravno odločilen preklic, ki je bil dan prvotožencu. Pritožbi prvotoženca je bilo zato v tem delu ugoditi, sodbo razveljaviti glede priznanega zneska do dneva vložitve tožbe, v ostalem delu pa pritožbo zavrniti in potrditi plačilo uporabnine za čas od septembra 2005 dalje.

Za nepremičnino parc. št. x. k.o. Z. za prvotožnico je tako razveljavljeno za čas od 14.4.2003 do 31.8.2005 (za 28,55 meseca), po 319,87 EUR na mesec, kar znese 9.132,29 EUR.

Za nepremičnino parc. št. x k.o. Z. je za tožnika razveljavljeno za obdobje od 14.4.2003 do 31.8.2005 skupno za 28,55 meseca, po 31,32 EUR na mesec, kar znese 922,74 EUR; za drugotožnika pa mesečno uporabnina znaša 65,47 EUR, kar za obdobje 28,55 meseca znese 1.869,17 EUR.

Pritožbi prvotoženca je bilo tako delno ugoditi in odločitev v točki 1.a, 1.c. in v točkah 2., 3. in 4. izreka razveljaviti za znesek, ki ga je prvotoženec dolžan plačati prvotožnici v višini 10.055,03 EUR s pripadki in za znesek, ki ga je prvotoženec dolžan plačati drugotožniku v višini 1.869,17 EUR s pripadki ter v odločitvi o stroških pravdnega postopka, ki jih je prvotoženec dolžan povrniti tožnikoma. V ostalem delu pa je bilo treba pritožbo prvotoženca, pritožbo tožnikov pa v celoti zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrditi.

12Zavrnitev pobotnega ugovora prvotoženca je pravilna. Prvotoženec pravilno navaja, da je upravičen do potrebnih in koristnih stroškov, vendar zahtevek za povrnitev teh stroškov zapade, ko se nepremičnina izroči v souporabo solastniku (9. točka 95. člena in 7. točka 96. člena SPZ), ali ko se zahteva vrnitev stvari. Prvotoženec tožnikoma doslej ni omogočil souporabe stvari, tožnika pa s tožbenim zahtevkom ne zahtevata izročitve stvari v soposest. Razlog, da terjatev za povrnitev potrebnih in koristnih stroškov zapade šele ob vrnitvi stvari, oziroma zahtevku za vrnitev stvari je, ker se le-ti z uporabo stvari zmanjšujejo. Njihova višina se tako lahko izračuna šele ob izročitvi nepremičnine (glej VSS II Ips 866/93).

Zahtevek na povrnitev koristi, ki jo ima prvotoženec od uporabe sporne nepremičnine, ima lahko pravno podlago tako v določilu 198. člena Obligacijskega zakonika, kot v določilih 95. in 96. člena Stvarnopravnega zakonika. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, ker se je sodišče pri odločanju sklicevalo zgolj na določilo 65. člena Stvarnopravnega zakonika.

13Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotoženec nepošten. Pritožbeno sodišče sprejema to ugotovitev, s tem, da je vprašanje, od kdaj je nepošten. Če je dovoljenje za uporabo nepremičnine z dne 5.4.2002 veljavno, potem je nepošten od vložitve tožbe dalje. Če dovoljenje ni veljavno, pa od trenutka, ko je bil med prvotožnico in prvotožencem v letu 2004 razgovor, v katerem je prvotožnica izjavila, da jo moti, da uporablja njen solastniški delež. Ta njun razgovor, predvsem odgovor prvotoženca, da bo razdružitev nepremičnine trajala 10 let in da bo ves ta čas uporabljala celotno nepremičnino ter, da bo sprožil motenjski spor, je pravno možno opredeliti kot preklic dovoljenja in prvotoženca od tega trenutka dalje šteti za nepoštenega.

14Ni pomislekov v pravilnost izračuna višine uporabnine, ki jo je izračunal izvedenec A.B. Izvedenčevo mnenje, da se cena kmetijskih zemljišč ni toliko spremenila, kot so se cene stanovanj in poslovnih prostorov, je praviln. Pri cenitvi kmetijskega zemljišča ni šlo za nobene take posebnosti, zaradi katerih bi bila potrebna posebna znanja iz kmetijske stroke. Cenitev je zato lahko opravil izvedenec A.B, ki je cenilec gradbene stroke. Zgolj iz tega razloga njegova cenitev ni napačna.

15V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odgovoriti na vprašanje, ali je dovoljenje z dne 5.4.2002 veljavno ali ne. Če bo ugotovilo, da dovoljenje ni veljavno, bo moralo ugotoviti, kdaj v letu 2004 je prvatožnica rekla prvotožencu, da jo moti, da uporablja njen solastniški del, on pa ji je odgovoril, da bo razdružitev nepremičnine trajala 10 let in da bo ves ta čas uporabljal celotno nepremičnino. Sodišče prve stopnje bo tako moralo ugotoviti, od kdaj je prvotoženec nepošten pri uporabi nepremičnine.