VSL sodba II Cp 189/2011

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Prvostopenjsko sodišče je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 67846/2008 z dne 18. 9. 2008 in tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 243,99 EUR pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako odločitev se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). V bistvenem navaja, da bi prvostopenjsko sodišče sodbo moralo opreti na tarifni del Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del, UL RS 138/2006 (v nadaljevanju Pravilnik '06), in ne na tarifni del Pravilnika o priobčitvi glasbenih del, UL RS 29/1998 (v nadaljevanju Pravilnik '98). Pravilnik '98 v 11. členu določa, da se vrednost tarife letno usklajuje z uradno objavljenimi podatki o indeksu cen na drobno, kar pomeni, da povsem določno ureja višino tarife z rastjo cen na drobno. Vsakdo bi si lahko na podlagi besedila Pravilnika '98 in uradno objavljenih podatkov o indeksu cen na drobno izračunal vrednost tarife za vsako posamezno leto. Odobritev Pravilnika '98 s strani Urada RS za intelektualno lastnino (URSIL) se torej nanaša tako na tarifno prilogo, kot na vse druge določbe »normativnega dela«, ki določajo tarifo, vključno z 11. členom Pravilnika '98. Za revalorizacijo zneskov v skladu z 11. členom ni potrebno niti soglasje URSIL niti objava. Čer bi zakonodajalec z novelo ZASP-B tarifo želel zamrzniti, bi to izrecno določil. Opozarja, na dosedanjo različno sodno prakso v tovrstnih zadevah in meni, da se prvo sodišče ni dovolj opredelilo do njegovih argumentov. Valorizacija ni spremembe tarife, pač pa le ohranja razmerja, ki se zaradi inflacije porušijo. Odločitev po njegovem mnenju krši pravico do poštenega obravnavanja in ni v korist avtorja, njegov položaj pa je varovan z Ustavo RS in mednarodnimi konvencijami. Priglaša pritožbene stroške.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki predlaga njeno zavrnitev in zahteva povračilo svojih pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je ravnalo prav, ko je zavrnilo uporabo tarife iz leta 2006. V Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-UPB1, UL RS 94/2004), ki je veljal v trenutku objave Pravilnika '06, je določeno, da kolektivne organizacije (v tem primeru tožnik) sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov skupne sporazume o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo. V prehodnih določbah ZASP-B (UL RS 43/2004) pa je določeno, da se tarife organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. Na dan uveljavitve ZASP-B je bil v veljavi Pravilnik '98 in njegova tarifa, ki se je štela za veljavni skupni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Za veljavno sprejetje Pravilnika '06 skupaj s tarifnim delom bi bilo tako potrebno soglasje reprezentativnih združenj, ki pa ga tožnik ni imel, pač pa je enostransko sprejel Pravilnik '06, v tarifnem delu pa občutno (upoštevajoč inflacijo) dvignil višino nadomestil za uporabo glasbe. Tožnik je to storil v nasprotju z določili veljavnega ZASP in zato takšno zvišanje tarife ni veljavno. (1)

V 11. členu Pravilnika '98 je res določeno, da se vrednost tarife letno usklajuje z uradno objavljenimi podatki o indeksu rasti cen na drobno. Vendar je to normativni del pravilnika, in ta ni bil sestavni del veljavne tarife, zato z uveljavitvijo ZASP-B ni postal sestavni del skupnega sporazuma.

ZASP-B, ki je predvidel sporazumno dogovorjeno tarifo, je pričel veljati aprila 2004, torej 6 let po uveljavitvi Pravilnika 98. Stopnja inflacije v tem obdobju je znašala 48,3 %. Tožnik je imel v tem obdobju možnost, da bi spremenil tarifo neodvisno od uporabnikov avtorskih del (z odobritvijo Urada RS za intelektualno lastnino). Če je tožnik po uveljavitvi ZASP-B poskušal doseči spremembo veljavne tarife, pa mu to zaradi nepripravljenosti organizacij uporabnikov ni uspelo, je imel možnost sprožiti postopek za presojo ustavnosti zakonske ureditve.

Po povedanem tudi ni razvidno, da bi bile kršene avtorske pravice ne v ustavnem ne v konvencijskem obsegu.

Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo bistvenih kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), jo je na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče tudi ni priznalo priglašenih stroškov za odgovor na pritožbo, ker ta ni bil potreben (155. čl. ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Tako tudi VS RS v odločbi II Ips 160/2011.