VSRS Sodba I Ips 29/2010

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti U. M. se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba glede obsojenih P. P., E. P., S. P., L. P., A. S., B. S., L. S., D. S., P. O., R. O., J. P., M. U., A. U., M. H., dr. ing. V. H., A. K., R. K., dr. U. K., ing. F. C., dr. G. C., T. C., F. S., E. S., V. S., A. S., O. K., dr. A. B., E. B. in J. S. spremeni:

I. v krivdnem izreku pod točko 1., 2. in 3. tako, da se po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

O P R O S T I J O O B T O Ž B E,

da so:

1. obsojeni P. P., E. P., S. P., E. P., A. S., B. S., L. S., D. S., P. O., R. O., J. P., M. U., A. U., M. H., dr. ing. V. H., A. K., R. K., dr. U. K., ing. C. F., dr. G. C., T. C., F. S., E. S., V. S., A. S., O. K., dr. A. B., E. B. in J. S. v času od leta 1931 do 1941 pred okupacijo kot jugoslovanski državljani vstopili v veleizdajsko organizacijo KB, torej započeli dejanje, ki je merilo na to, da bi se Spodnja Štajerska, tedaj del jugoslovanske države, protiustavno spojila z nemškim Rajhom;

2. Obsojeni E. P., A. S., L. S., ing. F. C. in F. S. vstopili v veleizdajniško organizacijo „ilegalni SA Strurm“, ki se je pripravljala na vojaški udar v korist Nemčije še pred okupacijo, učinkovito pa nastopila v prevratnih dneh 1941, ko je še pred vkorakanjem nemške oborožene sile v strnjenih vrstah pristopila k razoroževanju naših oblasti in nasilni zasedbi uradov, P. P. pa dal gori navedeni organizaciji na razpolago svoje tovarniške prostore v svrho vojaškega vežbanja članov ter organizacije in kot skladišče orožja in municije;

3. P. P., E. P., S. P., L. P., A. S., B. S., L. S., L. S., P. O., R. O., M. U., R. K., dr. U. K., ing. F. C., dr. G. C., F. S. in dr. A. B. pomagali okupatorju s tem, da so vstopili bodisi že pred okupacijo, bodisi tekom okupacije v NSDAP, tedaj organizacijo, ki je v celoti odobrila in usvojila postopanje okupatorja na Spodnjem Štajerskem glede izseljevanja, streljanja in zapiranja Slovencev in njihovega popolnega iztrebljanja, pri čemer so imenovani tvorili organizatorne in propagandične celice nacizma,

s čimer naj bi storili pod točko 1. kazniva dejanja po 2. točki 3. člena ZKLD, pod točko 2. kazniva dejanja po 2., 4., 5. in 11. točki tretjega člena ZKLD in pod točko 3. kazniva dejanja po 2., 3., 6. in 8. točki ZKLD;

II. V odločbah o kazni tako, da se izrečene kazni znižajo:

obsojenemu P. O. na 10 (deset) let,

obsojenemu R. K. na 8 (osem) let in

obsojenima A. K. in J. S. na 5 (pet) let zapora.

III. Stroški kazenskega postopka, ki se nanašajo na oprostilni del sodbe, obremenjujejo proračun.

1Vojaško sodišče mariborskega vojnega področja je s sodbo Sod 955/45 z dne 20. 8. 1945 obsojena E. P. in P. P. spoznalo za kriva kaznivih dejanj (zločinstva) veleizdaje po 14. členu Uredbe o vojaških sodiščih (UVS) in prvega obsodilo na smrtno kazen s streljanjem, drugega pa na kazen dvajsetih let odvzema svobode s prisilnim delom. Izreklo jima je tudi izgubo državljanstva ter zaplembo celotne imovine.

2Vojaški senat Vrhovnega sodišča DFJ je s sodbo 2875/45 z dne 24. 9. 1945 prvostopenjsko sodbo v obsegu, ki se nanaša na krivdo, potrdil, odločil pa, da so obsojenci izvršili kazniva dejanja po zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo, sprejetem 25. 8. 1945 (Uradni list DFJ, št. 66/45), in sicer po 2., 3., 4., 5., 6., 8. in 11. točki 3. člena ZKLD. Po prvem in drugem odstavku 4. člena ter 5. členu ZKLD v zvezi z Zakonom o vrstah kazni (ZVK), sprejetim 5. 7. 1945 (Uradni list DFJ, št. 48/45) je navedeno sodišče obsojencem izreklo iste kazni kakor sodišče prve stopnje.

3U. M., hči obsojenega E. P. in vnukinja obsojenega P. P. je po pooblaščenki vložila zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi za oba obsojenca razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

4Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da kazniva dejanja, ki se očitajo obsojencema, niso konkretizirana, saj ni ne časovno ne krajevno opredeljeno nobeno izvršitveno dejanje, kar predstavlja kršitev po 1. točki 372. člena ZKP.

5Odgovor vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo vložnici zahteve in pooblaščenki, ki se o njem nista izjavili.

6Zahteva utemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Pred odločanjem o zahtevi za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče po sodišču prve stopnje pribavilo tudi sodbo Vojaškega sodišča mariborskega vojnega področja, ki je o tej zadevi odločalo na prvi stopnji.

7V izreku prvostopenjske sodbe so dejanja obsojenih E. P. in P. P., opisana v 1., 2. in 3. točki s sodbo Vrhovnega sodišča DFJ pravno opredeljena po 2., 3., 4., 5., 6., 8. in 11. točki 3. člena ZKLD.

8Obsojenima E. P. in P. P. ter vsem ostalim obsojencem (razen obsojeni D. H.) je v 1. točki izreka očitano, da so v času od leta 1931 do 1941 pred okupacijo kot jugoslovanski državljani vstopili v veleizdajsko organizacijo KB, torej započeli dejanje, ki je merilo na to, da bi se Spodnja Štajerska, tedaj del jugoslovanske države, protiustavno spojila z „Rajhom“. Izrek prvostopenjske sodbe v 2. točki bremeni oba obsojenca, da sta vstopila v „ilegalni SA Sturm“, na obsojenega P. P. pa je naslovljen očitek, da je tej organizaciji dal na razpolago prostore v svrho vežbanja članov te organizacije in kot skladišče orožja in municije. V 3. točki izreka sodbe je navedeno, da sta obsojenca pomagala okupatorju s tem, da sta vstopila v NSDAP, torej v organizacijo, ki je v celoti „odobrila in usvojila“ postopanje okupatorja na Spodnjem Štajerskem glede izseljevanja, streljanja in zapiranja Slovencev in njihovega popolnega iztrebljanja, pri čemer sta skupaj z ostalimi navedenimi obsojenci tvorila „organizatorne in propagandične“ celice nacizma.

9Kot je razvidno iz izreka drugostopenjske sodbe, je sodišče pri spremembi pravne opredelitve povzelo abstraktno besedilo posameznih določb ZKLD in v zvezi z dejanji, opisanimi pod 1., 2. in 3. točko izreka navedlo, da so obsojena P. P. in E. P. ter ostali obsojenci kot jugoslovanski državljani ogrožali neodvisnost in ozemeljsko celovitost ter nedotakljivost Jugoslavije (2. točka 3. člena ZKLD), pod točko 2. izreka pa, da so v času vojne pripadali oboroženi vojaški formaciji, sestavljeni iz jugoslovanskih državljanov z namenom pomoči sovražniku in skupno borbo z njim, v času vojne sodelovali kot borci zoper svojo domovino ter v času vojne podvzeli dejanja, usmerjena v to, da pridejo sredstva za vodenje vojne v roke sovražniku (2., 4., 5. in 11. točka 3. člena ZKLD) in pod točko 3. izreka, da so v času vojne in sovražne okupacije delovali kot pobudniki, organizatorji in pomagači pri ubojih, aretacijah, prisilnem preseljevanju, spravljanju v koncentracijska taborišča, internacije in spravljanju na prisilno delo prebivalstva Jugoslavije in prisilnega raznarodovanja ter v času vojne in okupacije bili v službi v organih sovražne oblasti in v državi organizirali združevanje (združbo, združenje s fašističnimi cilji, 2., 3., 6. in 8. točka ZKLD).

10V dejanju, opisanem v 1. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje je dejansko vsebovan očitek članstva v KB (Kulturbund) ne da bi bila opredeljena konkretna ravnanja posameznih obsojencev, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da so spravili v nevarnost neodvisnost in nedotakljivost jugoslovanskega ozemlja. Enako velja za isti očitek pri dejanjih, opisanih v 2. in 3. točki izreka izpodbijane sodbe. V 2. točki je naveden tudi vstop v „ilegalni SA Sturm“ in opredeljeni cilji ter delovanje te organizacije, ne pa konkretna ravnanja posameznih obsojencev v njenem okviru, pri čemer tudi očitek obsojenemu P. P. ni dovolj konkretiziran, da bi kazal na obstoj katerega od zakonskih znakov v tej točki zajetih določb 3. člena ZKLD. Tudi v 3. točki izreka je obsojencem očitan vstop v NSDAP (Nacionalsocialistična nemška delavska stranka) z opisom njene dejavnosti, niso pa konkretizirana ravnanja obsojencev. V nastalem položaju, ko je v izreku pod 1., 2. in 3. točko izpodbijane pravnomočne sodbe opisano le članstvo obsojenih P. P. in E. P., ne da bi bila konkretizirana njuna ravnanja, je treba pritrditi stališču zahteve za varstvo zakonitosti, da niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja iz 3. člena ZKLD. Pri tem je treba upoštevati tudi, da je šele z Zakonom o dopolnitvi ZKLD (Uradni list FLRJ, št. 106/47) bilo v 3. a členu predpisano, da se kot storilec kaznivega dejanja zoper ljudstvo in državo kaznuje tudi tisti, ki je do dneva kapitulacije jugoslovanske vlade leta 1941, izrabljajoč svoj vodilni položaj v državnem aparatu ali sicer svoj vplivni položaj, storil zaradi ohranitve neljudskega in protidemokratičnega reda ali zaradi širjenja fašističnih idej kako dejanje, ki je oslabilo obrambno silo države in so bili zaradi tega ogroženi mir, neodvisnost in narodna svoboda narodov Jugoslavije, kakor tudi tisti, ki je z enakim namenom v službi v državnem aparatu kot uslužbenec ali sicer odrejal, izvajal ali izvrševal uboje, mučenje, grdo ravnanje ali drugačno nasilje in preganjanje državljanov. Slednje pomeni, da v času odločanja v tej zadevi tudi sicer dejanja, storjena do kapitulacije jugoslovanske vlade niso bila inkriminirana. Glede na pomanjkljive opise obravnavanih dejanj pa v njih tudi ni mogoče zaznati kaznivih dejanj, predpisanih v predvojnem kazenskem zakoniku.

11Ker so dejanja pod 1., 2. in 3. točki izreka prvostopenjske sodbe opisana enako tudi za ostale obsojence, je Vrhovno sodišče za njih upoštevalo privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis), drugi odstavek 424. člena ZKP) in tudi njih oprostilo obtožbe, kot je razvidno iz izreka te sodbe. V skladu s takšno odločitvijo je izrečene kazni znižalo: obsojenemu P. O. na deset let, R. K. na osem let in A. K. ter J. S. na pet let zapora, medtem ko ni posegalo v kazni, ki so bile izrečene ostalim obsojencem.

12Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določbah 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.