VSRS Sodba XI Ips 52852/2011-65

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenega D. V. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Osumljencu se v pripor všteje čas, ko mu je bila odvzeta prostost. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbo osumljenčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je osumljenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Vložnik Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in osumljencu odpravi pripor.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva ni utemeljena, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki je v izjavi na kratko ponovil navedbe, podane v zahtevi.

B.

5Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP z navedbami, da se je socialna delavka V. B. aktivno vključila v reševanje zadeve in da je oškodovanki nudila vsa potrebna navodila z namenom namestitve oškodovanke in njenih hčera v varno hišo. Nadalje vložnik ugotavlja, da oškodovanke in njenih hčera ni na domačem naslovu, zato je po njegovem mnenju vsako sklicevanje na ponovitveno nevarnost zmotno, saj take nevarnosti zaradi namestitve oškodovanke v varni hiši enostavno ni več.

6Take navedbe je preizkusil že zunajobravnavni senat ob presojanju pritožbe osumljenčeve zagovornice zoper sklep preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora. Senat je zaključil, da gre zaenkrat zgolj za zatrjevanje, ki ni izkazano z nobenim dokazilom, ter da sama namestitev oškodovanke v varni hiši v ničemer ne zmanjšuje osumljenčeve ponovitvene nevarnosti. Tako stališče zunajobravnavnega senata Vrhovno sodišče sprejema kot logično in skladno s podatki v spisu. V slednjem namreč ni najti zanesljivega podatka, da je bila v času odreditve pripora oškodovanka s hčerama nameščena v varni hiši. Ob tem je treba dodati, da Vrhovno sodišče presoja stanje, kakršno je bilo v času sprejema izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Namestitev oškodovanke v varni hiši sama po sebi še ne pomeni, da pri osumljencu ni več podana ponovitvena nevarnost, saj je iz podatkov v spisu razvidno, da naj bi bil osumljenec dalj časa nasilen do oškodovanke, zaradi ljubosumnosti naj bi jo kontroliral tudi v njeni službi, jo klical po telefonu, prav tako naj bi osumljenec oškodovanki govoril, kaj mora povedati delavcem Centra za socialno delo, grozil naj bi ji, da jo bo ubil, če bo povedala resnico. Glede na navedene okoliščine je po presoji Vrhovnega sodišča ugotovitev obstoja ponovitvene nevarnosti v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljena. Glede na dolgotrajnost in intenzivnost osumljenčevega ravnanja pa je utemeljen tudi nadaljnji zaključek, da je varnost oškodovanke in njenih hčera mogoče zagotoviti le z odreditvijo pripora. Zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Z navedbami o škodljivosti pripora za osumljenca, oškodovanko in njuna otroka ter o „za lase privlečenimi argumenti“ vložnik podaja lastne zaključke, s katerimi nasprotuje oceni sodišč o obstoju ponovitvene nevarnosti. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7Vložnik v ničemer ne obrazloži uvodoma zatrjevane kršitve kazenskega zakona, zato se Vrhovno sodišče do take trditve ne more opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Nadaljnjih navedb o primernosti prostorov za osumljenčevo prestajanje pripora ter navedb, da ima osumljenec psihične težave in da bi zaradi tega moral, če sploh, biti nameščen v ustrezno zdravstveno ustanovo, Vrhovno sodišče ne more presojati. Na tak način vložnik podaja lastno videnje osumljenčevega psihičnega stanja in se spušča v oceno dejanskih okoliščin, kar ne more biti razlog za vložitev zahteve (drugi odstavek 420. člena ZKP), v spisu, ki je bil predložen Vrhovnemu sodišču, pa tudi ni najti listine, ki bi potrjevala vložnikovo stališče. Če bo nastal sum, da osumljenec ob storitvi kaznivega dejanja ni bil prišteven zaradi duševne motnje ali če bo podan resen dvom v njegovo sposobnost udeleževati se (pred)kazenskega postopka zaradi njegovega duševnega stanja, bo lahko sodišče po določbi 265. člena ZKP odredilo psihiatrični pregled osumljenca. Vrhovno sodišče dejanskega stanja ne ugotavlja, zato tudi ne more upoštevati vložnikovega predloga po takojšnjem angažiranju izvedenca psihiatrične stroke.

8Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.