VSK sodba in sklep Cpg 78/2011

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v delu, s katerim je toženi stranki naloženo: plačilo zneska 2.295,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.2009 do plačila; plačilo stroškov izvršilnega postopka v višini 106,20 EUR (in v navedenem delu vzdržan v veljavi tam navedeni sklep o izvršbi) ter plačilo pravdnih stroškov v višini 742,80 EUR s pp. V ostalem pa se ta pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (kolikor je toženi stranki naloženo plačilo zneska 2.686,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.1.2010 do plačila in kolikor je ugotovljeno, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 5.000,00 EUR.
Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VL 1 vzdržalo v veljavi v tistem delu, v katerem je tožencu naloženo plačilo zneska 2.295,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.2009 do plačila ter zneska 2.686,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.1.2010 do plačila ter povračilo stroškov izvršilnega postopka v višini 106,20 EUR; v preostalem delu citirani sklep o izvršbi razveljavilo in višji tožbeni zahtevek zavrnilo; ugotovilo, da terjatev tožene stranke do tožnice v višini 5.000,00 EUR ne obstoji (pravno dosledno: da do višine terjatve tožeče stranke ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 5.000,00 EUR); toženi stranki naložilo, da mora povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 742,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v plačilo dalje.

Proti navedeni sodbi je smiselno v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno in je bil ugotovljen neobstoj njene v pobot uveljavljene terjatve, tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Hkrati je uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Trdi, da je napačno pravno tolmačenje sodišča, češ da je glede na vsebino aneksa št. 3 k pogodbi z dne 27.3.2009, ki je bil sklenjen dne 11.12.2009, izpolnitev obveznosti iz aneksa v določenem roku bistvena sestavina pogodbe, v tem delu sodba tudi ne vsebuje razlogov. Še posebej navedeno velja glede na to, da česa takšnega ni zatrjevala nobena od strank. V tem delu očita sodišču tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj stranki v aneksu št. 3 nista nikjer izrecno navedli, da bi se pogodba štela za razdrto, če ne bo izpolnjena v določenem roku. Dejansko sta stranki v aneksu št. 3 izrecno in konkretno določili posledice (sankcije), do katerih pride v primeru, če bi tožnica zamudila z izvedbo dogovorjenih del v dogovorjenem roku. Te posledice sta dogovorili v 2. čl. tega aneksa, in sicer, da v primeru nepredaje vseh del, dogovorjenih v aneksu št. 3 v dogovorjenem roku, toženka tožnici ni dolžna plačati terjatev po računih št. 011/2009 in 012/2009 in da je upravičena tožnici izstaviti račun za odškodnino v višini 5.000,00 EUR, ki ga mora tožnica toženki plačati v roku 8 dni od izstavitve računa. V 4. čl. aneksa sta tudi določili, da bodo med pravdnima strankama prenehali veljati vsi dogovori takrat, ko bo tožnica kot izvajalka toženki predala vsa dela, zapisana v specifikaciji del, prilogi aneksa št. 3, brez navedbe roka. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je toženka dolžna plačati terjatve tožnice po vseh vtoževanih računih. Ni pojasnilo, zakaj kljub ugotovitvi, da je tožnica zamudila z izpolnitvijo obveznosti iz aneksa št. 2 v dogovorjenem roku, ni upoštevalo izrecnega dogovora pravdnih strank iz prve alineje 2. čl. aneksa št. 3 o tem, da v primeru zamude z izpolnitvijo obveznosti, toženka tožnici ni dolžna plačati terjatev po računih št. 011/2009 in 012/2009. Dogovor o določitvi sankcije za primer zamude z izpolnitvijo je dovoljen, saj ne nasprotuje nobeni prisilni določbi in je bil v dispoziciji strank. Sodišče bi ga moralo upoštevati in odločiti, da je zahtevek tožnice neutemeljen najmanj v delu, ki ima pravno podlago v plačilu terjatev po vtoževanih računih št. 011/2009 in 012/2009 v skupni višini 2.295,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zmotno je tudi ugotovljeno, da ne obstaja terjatev toženke do tožnice v višini 5.000,00 EUR. Pogodbeni stranki sta v aneksu št. 3 izrecno zapisali, da je tožnica dolžna toženki v primeru zamude roka z izpolnitvijo del, dogovorjenih v tem aneksu, plačati odškodnino, ne pa pogodbeno kazen, kot je to navedlo sodišče prve stopnje. V tem delu sodba ne vsebuje razlogov. Trdi, da se pogodbena kazen in pavšalno dogovorjena odškodnina razlikujeta po tem, da škoda za razliko od pavšalne odškodnine ni predpostavka za nastanek in uveljavitev pravice do pogodbene kazni, ter po tem, da je dokazni položaj pogodbi zveste stranke, če je dogovorjena pogodbena kazen, olajšan (Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 245). Razlikujeta se tudi po tem, da si mora pogodbi zvesta stranka pred oz. ob prejemu izpolnitve pod sankcijo izgube pravice, pridržati pravico do pogodbene kazni, medtem ko pri pavšalni odškodnini takšno ravnanje upravičenca ni potrebno. Stranki sta v okviru prostega urejanja obligacijskih razmerij v aneksu št. 3 uporabili izraz pavšalna odškodnina, ne pa pogodbena kazen, zato bi moralo sodišče njun dogovor spoštovati in ne bi smelo uporabiti določbe 5. odst. 251. čl. OZ, saj je slednja upoštevna samo v primerih terjatev iz naslova odškodnin. Izpodbija tudi zaključek sodišča, da naj bi tožnica do 6.1.2010 toženki predala vsa dogovorjena dela, poleg tega pa so bila do tedaj dokončana dela obremenjena z napakami, na katere je bila tožnica nemudoma opozorjena in je toženka od nje zahtevala, da jih odpravi. Ker tega ni želela storiti, je toženka za to angažirala tretjo osebo, tj. grafičnega oblikovalca M.B. s.p. in mu za opravljeno delo plačala 1.200,00 EUR. V zvezi z navedenim je uveljavljala ugovor znižanja plačila po 640. čl. OZ, in sicer je zahtevala, da sodišče plačilo po vtoževanih računih zniža v razmerju med vrednostjo del brez napak in vrednostjo del z napakami, t. j. za zgoraj navedeni znesek 1.200,00 EUR, sodišče pa o tem ugovoru ni odločilo.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da uveljavlja tožeča stranka v tej pravdi za opravljeno delo, na podlagi s toženo stranko sklenjene pogodbe z dne 27.3.2009, plačilo računov: št. 011/2009 v znesku 1.000,00 EUR; št. 012/2009 v znesku 1.295,00 EUR; št. 013/2009 v znesku 886,00 EUR in št. 018/2009 v znesku 1.800,00 EUR.

Predmet tožbenega zahtevka torej ni plačilo tistega dela, ki je specificirano v prilogi k Aneksu št. 3 k pogodbi z dne 27.3.2009 (sklenjenem 11.12.2009, dalje: aneks št. 3). Glede na to ima prav pritožnica, ko trdi, da je napačno tolmačenje sodišča, ki je štelo, da je izpolnitev obveznosti iz aneksa št. 3 v določenem roku, bistvena sestavina pogodbe.

Da je šlo pri dogovoru, kot je razviden iz 2. čl. aneksa št. 3 za določitev posledic za nepravočasno izpolnjene obveznosti iz aneksa št. 3 (med drugim tudi neplačilo računov št. 011/2009 in 012/2009), je tožena stranka zatrjevala že v postopku na prvi stopnji. Pri določitvi takšnih posledic oziroma sankcij zaradi zamude pri izpolnitvi obveznosti pa gre za pogodbeno kazen po 247. čl. in nasl. Obligacijskega zakonika (OZ), ob tem, da je v 1. odst. 248. čl. navedeno tudi, da lahko pogodbeni stranki poljubno določita višino kazni.

Torej je odločitev o (ne)utemeljenosti plačila rač. št. 011/2009 in 012/2009 odvisna od vprašanja, ali je tožeča stranka z zamudo izpolnila obveznosti iz aneksa št. 3 in ali je za zamudo odgovorna; 250. čl. OZ določa, da upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do neizpolnitve ali zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja. Ker pa sodišče prve stopnje zaradi zmotnega pravnega stališča dejstev v navedeni smeri ni ugotavljalo, je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu (za znesek 2.295,00 = 1.000,00 + 1.295,00 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.2009 dalje) ugoditi, izpodbijano sodbo v navedenem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (355. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP), vključno z odločitvijo o stroških izvršilnega in pravdnega postopka, ki so odvisni od celotne odločitve o glavni stvari.

Glede preostalih dveh računov (št. 013/2009 v znesku 886,00 EUR in št. 018/2009 v znesku 1.800,00 EUR, skupaj: 2.686,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.1.2010 dalje), pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da tožeča stranka dela ni opravila, kar pomeni, da ga je kot naročnik tožena stranka dolžna plačati (619. čl. OZ).

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da gre (tudi) pri določbi 2. alineje 2. čl. aneksa št. 3 (po kateri mora v primeru, da tožeča stranka kot izvajalec del do tam navedenega datuma ne bo predala vseh del, ki so specificirana v prilogi aneksa št. 3, plačati toženi stranki odškodnino v znesku 5.000,00 EUR), za pogodbeno kazen. Pritožnica se v utemeljitev svoje trditve, da gre v tem delu za pavšalno odškodnino, zmotno sklicuje na komentar k 253. čl. OZ, saj je tam obravnavana razlika med poslovno odškodninsko odgovornostjo in pogodbeno kaznijo, pri čemer je za razliko od pogodbene kazni, pri poslovni odškodninski odgovornosti škoda predpostavka za njeno uveljavitev. Drugačna razlaga v smeri, ki jo ponuja pritožnica, češ da sta stranki v okviru prostega urejanja obligacijskih razmerij, v aneksu št. 3 uporabili izraz pavšalna odškodnina, zaradi česar bi moralo sodišče njun dogovor spoštovati, bi pomenila, da bi pogodbene stranke na ta način obšle zakonsko ureditev, po kateri je obstoj škode (132. in 243 čl. OZ), element ugotavljanja odškodninske odgovornosti povzročitelja škode. In da bi bila pavšalna odškodnina lahko določena (le) z zakonom, ne more pa po mnenju pritožbenega sodišča biti v prosti dispoziciji pogodbenih strank, izhaja tudi iz 254. čl. OZ.

Ker je torej v obravnavanem primeru šlo za pogodbeno kazen (zaradi zamude) v znesku 5.000,00 EUR, ne pa za (pavšalno) odškodnino, je pravilno tudi pritožbeno neizpodbijano stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izgubila pravico do plačila zneska iz navedenega naslova, ker ob sprejemu izpolnitve tožeči stranki ni nemudoma sporočila, da si pridržuje pravico do njenega plačila.

Končno pa ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo ugovora znižanja plačila po 640. čl. OZ (v znesku 1.200,00 EUR), saj predmet tožbenega zahtevka niso bila dela, opravljena po specifikaciji k aneksu št. 3, ampak so bili predmet računi iz poslovanja v obdobju pred sklenitvijo aneksa št. 3 in le v zvezi z njimi bi bilo mogoče uveljavljati ugovor znižanja plačila zaradi napak izvršenega posla.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke v delu, ki se nanaša na plačilo dveh računov v znesku 2.686,00 EUR s pp in v delu, ki se nanaša na zavrnitev pobotnega ugovora oziroma na ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke v znesku 5.000,00 EUR, ter v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo.