VSK sodba in sklep Cpg 72/2011

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.
Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijanima sklepom in sodbo je sodišče prve stopnje: zaradi skrčenja zahtevka za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj v delu, ki se nanaša na parc. št. 691/81, 691/86 in 691/105 k.o. S., postopek v tem delu ustavilo; zavrnilo glavni tožbeni zahtevek:1.) da nima pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke delitveni načrt razdelitve družbe z ustanovitvijo nove družbe, ki ga je 15.1.2008 izdelala družba P.Š. d.o.o., na podlagi katerega je bila s sklepom Srg 1 vpisana novoustanovljena družba P. d.o.o., in se vse premoženje, ki je bilo na podlagi tega delitvenega načrta preneseno na toženo stranko, vrne v stečajno maso tožeče stranke; 2.) da nima pravnih učinkov prenos lastninske pravice s prenosne družbe P.Š. d.o.o. na toženo stranko pri tam navedenih nepremičninah, tako da so neveljavne vknjižbe lastninske pravice, ki so bile na toženo stranko opravljene na podlagi tam navedenih sklepov zemljiškoknjižnih sodišč; 3.) da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje in se pri tam navedenih nepremičninah vpiše lastninska pravica na P.Š. d.o.o. - v stečaju; 4.) da je tožena stranka dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati znesek 1.518.698,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila; 5.) da je tožena stranka dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti pravdne stroške s pp; zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki znesek 2.805.798,50 EUR s pp ter ji povrniti pravdne stroške; zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe z vsebino, ki je tam navedena. Hkrati je odločilo, da mora tožeča stranka v 15 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 12.370,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Proti navedenima sodbi in sklepu je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njuno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da se v zvezi z obdobjem izpodbojnosti na odločbe Vrhovnega sodišča RS (II Ips 506/2005 z dne 6.12.2007 in II Ips 301/2007) ni sklicevala v dokaz pravočasnosti vložitve tožbe, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, ampak v dokaz, da se v primeru izpodbijanja dejanj prenosov lastninske pravice na nepremičninah šteje, da je tak prenos s strani dolžnika izveden v trenutku vknjižbe v zemljiško knjigo. Vrhovno sodišče je zaključilo, da je izpodbojno dolžnikovo dejanje razpolagalni pravni posel in da se šteje, da je (taisto dolžnikovo dejanje) izvedeno v trenutku vknjižbe v zemljiško knjigo (čeprav je jasno, da vknjižbo formalno opravi sodišče, ne pa dolžnik). To stališče je mogoče (in zaradi zagotovitve pravilne uporabe materialnega prava tudi potrebno) neposredno prenesti v to pravdo in šteti, da je trenutek vpisa oddelitve v sodni register trenutek izvedbe dolžnikovega izpodbojnega dejanja, to pa je 4.3.2008. V obravnavanem primeru imamo opravka z materialnim statusnim preoblikovanjem tj. z oddelitvijo. Za tovrstna preoblikovanja je značilno, da posamezen sklop premoženja prenosne družbe preide na novo družbo z enovitim korporacijskopravnim razpolagalnim poslom. V primeru oddelitve je ta posel delitveni načrt, ki začne učinkovati (povzroči prehod premoženja) z vpisom oddelitve v sodni register. Ta vpis povzroči tudi prehod lastninske pravice na nepremičninah, zaradi česar je vknjižba lastninske pravice nove družbe na njih v zemljiški knjigi deklaratorne narave. Ker je do izvedbe dolžnikovega dejanja prišlo 4.3.2008, torej znotraj obdobja izpodbojnosti, je napačen zaključek prvostopenjskega sodišča, da v obravnavanem primeru terminski pogoj iz 269. čl. ZFPPIPP ni izpolnjen. Meni, da je tožbeni zahtevek postavljen v skladu z 275. čl. ZFPPIPP, saj je izpodbojno dejanje delitveni načrt (ki se šteje za izvedeno v trenutku vpisa v sodni register), torej se je s tožbo pravilno izpodbijalo to dejanje in zahtevalo razveljavitev učinkov tega dejanja.

Tožeča stranka navaja, da je glede vprašanja dopustnosti izpodbijanja prvostopenjsko sodišče zavzelo stališče, da delitev ne more biti predmet izpodbijanja po pravilih stečajnega prava. To stališče je oprlo na določbo 3. odst. 635. čl. ZGD-1, ki določa, da po vpisu delitve v register, morebitne pomanjkljivosti delitve ne vplivajo več na pravne posledice delitve ter da imajo nasprotniki delitve po njenem vpisu v register na voljo le še odškodninsko tožbo, ne pa več ničnostne ali izpodbojne. Meni, da so taka stališča napačna in podana ob očitnem spregledu osnovnih postulatov stečajnega prava ter principov enakopravne obravnave vseh stečajnih upnikov. Omenjene rešitve so predvidene le za primer, ko nobena od v delitvi udeleženih družb ni insolventna, torej za primer, ko edina varovalka, ki jo ZGD-1 daje upnikom (636. člen) ob tem, ko jim jemlje pravico do izpodbijanja delitve (3. odst. 635. čl), popolnoma zadošča za varstvo njihovih pravic (terjatev). Ko pa je ena od v delitvi udeleženih družb insolventna, neto aktivno premoženje druge družbe ne zadošča za poplačilo vseh terjatev upnikov prve, zaradi česar skladno s pravili stečajnega prava, tj. zaradi zagotovitve enakopravne obravnave vseh upnikov, ni mogoče dopustiti uporabe omenjene varovalke po 636. čl. ZGD-1 s strani posameznih upnikov, temveč je potrebno zagotoviti pravično razdelitev tega premoženja med vse upnike (tudi tiste, katerih terjatve so nastale po oddelitvi), to pa je mogoče doseči le z izpodbijanjem delitve po pravilih stečajnega prava. Nasprotna razlaga bi privedla do tega, da bi upniki, ki v stečaju ene družbe ne bi bili poplačani, ob individualni uporabi varovalke iz 636. čl. ZGD-1 tekmovali za neto aktivno premoženje druge družbe, ki pa ne bi zadoščalo za vse, s tem pa bi bili nekateri poplačani 100 %, drugi pa 0 %. Napačno je sklepanje sodišča, da naj bi alternativno varstvo upnikov, ki je zagotovljeno v 636. čl. ZGD-1 že samo po sebi izključevalo možnost obstoja objektivnega elementa izpodbojnosti iz 1. alineje 1. odst. 271. čl. ZFPPIPP. Primarno vodilo pri vodenju stečajnega postopka je zagotavljanje, da iz stečajne mase (ki jo tvori tudi premoženje, pridobljeno z uspešno izpodbitimi dejanji) vsi upniki prejmejo plačilo svojih terjatev v enakem deležu in stališče, da 636. čl. ZGD-1 to zagotavlja, je napačno. Stališče sodišča, da če je bila nova družba obogatena (ker je prejela premoženje v večji vrednosti od obveznosti, ki so ji bile dodeljene), še ne pride do izpolnitve pogoja iz 1. alineje 1. odst. 271. čl. ZFPPIPP, ker da imajo upniki možnost tisti del svojih terjatev, ki jih prav zaradi predmetne obogatitve ne dobijo plačanih v stečaju, pravico izterjati od nove družbe do zneska, ki ustreza obogatitvi nove družbe, vodi v zanikanje pravila stečajnega prava, da morajo biti vsi upniki stečajnega dolžnika poplačani hkrati in v enakem deležu. V primeru oddelitve pride nesporno do tega, da je stečajna masa prenosne družbe kot stečajne dolžnice manjša kot bi bila, če do oddelitve ne bi prišlo. Konkretno je ta manjša za vrednost vseh prenesenih nepremičnin, brez dvoma pa je manjša vsaj za vrednost aktivnega premoženja nove družbe. Upniki v stečajnem postopku zaradi take oddelitve ne morejo pričakovati tako visokega odstotka poplačila iz stečajne mase prenosne družbe, kot bi ga, če do oddelitve ne bi prišlo. Stališče, da stečajni upravitelj nima pravice do vložitve izpodbojne tožbe povzroči najmanj dve nedopustni posledici: onemogočena bi bila vrnitev tistega dela premoženja nove družbe stečajnemu dolžniku, ki ne tvori t.i. aktivnega premoženja nove družbe in onemogočena bi bila vrnitev tudi tistega dela premoženja nove družbe, ki tvori t.i. aktivno premoženje, s katerim je nova družba že po splošnih pravilih obogatena. S tem bi nujno povzročili, da bi se del premoženja v posebnih pravdnih postopkih, začetih na podlagi 636. čl. ZGD-1, med upnike razdelil neenakomerno, po pravilu „kdor prej pride, prej melje“. Določbo 1. alineje 1. točke 1. odst. 271. čl. ZFPPIPP je treba razlagati v kontekstu celotnega zakona, tako, da mora do prikrajšanja upnikov priti prav pri poplačilu njihovih terjatev, opravljenem v samem stečaju. Te dikcije ni mogoče razlagati izven meja ZFPPIPP tako, da je pogoj „zmanjšanega plačila“ izpolnjen le, če upnik ne more priti do poplačila svoje terjatve drugače, kot le v stečajnem postopku. To potrjuje tudi dikcija 273. čl. ZFPPIPP, ki določa dejanja, ki jih ni mogoče izpodbijati, med njimi pa ni dejanja, kakršno je predmet izpodbijanja v tej pravdi. Namen zakonodajalca torej ni bil v izključitvi možnosti vlaganja take tožbe. Takšno stališče zastopa tudi avstrijska sodna praksa, na katero se v nadaljevanju sklicuje pritožnica (odločba Višjega deželnega sodišča v Linzu, št. 6 R 208/06k; 6 R 242/06). Tako je treba zaključiti, da je tožba, kakršna je bila vložena v predmetni zadevi, pojmovno možna, še toliko bolj, če se v dokaznem postopku dokaže, da je bila v trenutku vpisa oddelitve v register realna vrednost premoženja, prenesenega na novo družbo, večja od obveznosti, ki so bile novi družbi ob tem dodeljene. Tožeča stranka je to dejstvo dokazovala, prvostopenjsko sodišče pa dokaznega postopka v to smer ni izvajalo (v trenutku vpisa oddelitve v sodni register so bila nepremičnine, ki so bile prenesene na toženo stranko vredne vsaj 6.988.304,00 EUR, v istem trenutku je tožena stranka na podlagi delitvenega načrta prejela le za 4.182.505,50 EUR obveznosti). Izpodbijana odločitev je napačna, utemeljevati je ne more niti sklicevanje na 3. odst. 635. čl. ZGD-1; v primeru, ko bi prišlo do izpodbitja, kakršnega prepoveduje navedeno zakonsko določilo, bi prišlo do prenehanja same tožene stranke, v primeru, kakršen je obravnavani, pa do tega ne bo prišlo, ampak bo prišlo le do tega, da bo tožena stranka morala v stečajno maso vrniti premoženje, ki ga je na škodo ostalih upnikov dobila ob oddelitvi, oddelitev sama pa bo izpodbita le v razmerju med pravdnima strankama. Torej je napačen zaključek prvostopenjskega sodišča, da določbi 635. in 636. čl. ZGD-1 onemogočata vložitev tožbe, kakršno je vložila tožeča stranka. ZGD-1 in ZFPPIPP res nimata izrecne določbe o tem, da 636. čl. ZGD-1 ni uporaben v primeru insolventnosti ene od v oddelitvi udeleženih družb. A do takega zaključka pripelje sam smisel in namen ZFPPIPP ter splošne določbe tega zakona, ki zahtevajo, da se vsi upniki v primeru stečaja poplačajo enakomerno. Tožeča stranka je izkazala, da so bili z izpodbijanim dejanjem oškodovani prav vsi stečajni upniki, torej tako tisti, katerih terjatve so nastale pred 4.3.2008, kot tudi tisti, katerih terjatve so nastale po tem datumu. Določba 636. čl. ZGD-1 pa je na voljo le upnikom, katerih terjatve so nastale pred 4.3.2008, pri čemer tudi tem upnikom ne zagotavlja sorazmernega poplačila. Z razlogi, da niso izpolnjeni pogoji za izpodbijanje po ZFPPIPP, je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek, čeprav ga je tožeča stranka utemeljevala na direktni uporabi 636. čl. ZGD-1 in ne gre za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, tako da ni vezan na časovne roke po ZFPPIPP. V zvezi s tem je tožeča stranka pojasnila, da je slovenska zakonodaja nepopolna, saj v primeru, ko se ena od v oddelitvi udeleženih družb znajde v položaju insolventnosti, ne določa, da je treba 636. čl. ZGD-1 razlagati v kontekstu stečajne zakonodaje in preprečiti tekmo upnikov pri parcialnem uveljavljanju zahtevkov po tem členu. Ta problem je zelo jasno izpostavilo tudi avstrijsko sodišče v Linzu v svojem judikatu, ki je zaradi identičnosti avstrijske in slovenske zakonodajne ureditve predmetnega področja popolnoma uporabljiv tudi v tem postopku.

Tožena stranka je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Po določilu 269. čl. Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur.l. RS, št. 126/2007 s sprem.) traja obdobje izpodbojnosti od začetka dvanajstih mesecev pred uvedbo stečajnega postopka do začetka stečajnega postopka. V stečajnem postopku nad tožečo stranko torej traja obdobje izpodbojnosti od 2.3.2008 (stečajni postopek uveden 2.3.2009) do začetka stečajnega postopka dne 13.8.2009 (pri čemer je pri navedbi drugačnega datuma poteka obdobja izpodbojnosti v sodbi sodišča prve stopnje očitna pomota).

V obravnavanem primeru je dolžnikovo pravno dejanje, ki je predmet izpodbijanja, delitveni načrt z dne 15.1.2008 (po tožbenih trditvah je edini družbenik dne 24.1.2008 sprejel sklep o potrditvi delitvenega načrta, istega dne pa je ta sklep bil potrjen po notarju). Na podlagi navedenega delitvenega načrta je prišlo do oddelitve dela premoženja tožeče stranke z ustanovitvijo nove družbe, tožene stranke. Razpolagalni pravni posel stečajnega dolžnika, ki je v obravnavanem primeru povzročil prenos nepremičnin, zaobseženih v tožbi, je bil sestavljen in sprejet pred nastopom obdobja izpodbojnosti. Vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča pomembno, kdaj je delitveni načrt pričel učinkovati; to pa je bilo šele z vpisom delitve z ustanovitvijo nove družbe v sodni register dne 4.3.2008. Z nastopom tega pravnega dejstva (vpisa v register) je glede na 6. odst. 623. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) v zvezi s 1. tč. 2. odst. 635. čl. ZGD-1, del premoženja prenosne družbe (sedanje tožeče stranke), določen z delitvenim načrtom, prešel na novo družbo, ki je nastala z oddelitvijo (toženo stranko). Ker je torej razpolagalno pravno dejanje tožeče stranke, čeprav opravljeno pred obdobjem izpodbojnosti, pričelo učinkovati šele z vpisom novoustanovljene družbe v sodni register (4.3.2008), torej v obdobju izpodbojnosti, je zato izpodbojno – ob pogoju, da so izpolnjene ostale predpostavke, ki morajo biti izpolnjene po ZFPPIPP za uspešno izpodbijanje. Gre za to, da delitveni načrt oziroma njegov sprejem ne učinkuje pred vpisom v sodni register, kar pomeni, da bi se pred tem upniki tožeče stranke lahko poplačali iz tega premoženja kot premoženja tožeče stranke, čeprav bi iz delitvenega načrta izhajalo, da to premoženje po oddelitvi pripade toženi stranki (torej enako, kot če delitvenega načrta ne bi bilo).

Namen izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika po določilih ZFPPIPP ni razveljaviti vsa njegova pravna dejanja, izvedena v določenem obdobju pred začetkom stečajnega postopka, temveč le tista (izjemna) dejanja, ki so povzročila neenako obravnavo upnikov, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju. Glede objektivnega pogoja izpodbojnosti je v obravnavanem primeru relevantna 1. alineja 1. točke 1. odst. 271. čl. ZFPPIPP, ki določa, da je pravno dejanje stečajnega dolžnika izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. Torej je v povezavi s tem relevantno vprašanje, ali bodo upniki tožeče stranke zaradi prenosa premoženja na novo družbo (toženo stranko) dejansko prejeli poplačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot bi ga dobili, če prenosa premoženja na toženo stranko na podlagi delitvenega načrta ne bi bilo. Po mnenju pritožbenega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da izpodbijano pravno dejanje ne izpolnjuje objektivnega elementa izpodbojnosti iz 1. alineje 1. odst. 271. čl. ZFPPIPP. Zaradi ureditve v 636. čl. ZGD-1 (po katerem so za vse obveznosti družbe, ki so nastale do vpisa delitve v register, poleg družbe, ki ji je v delitvenem načrtu dodeljena obveznost, kot solidarni dolžniki odgovorne vse druge družbe, ki so udeležene pri delitvi, in sicer vsaka do višine vrednosti premoženja, ki ji je bilo dodeljeno v delitvenem načrtu, zmanjšane za obveznosti, ki so ji bile dodeljene v delitvenem načrtu) sprejem delitvenega načrta ni povzročil oškodovanja drugih upnikov (poplačila v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno); to tudi ne v primeru, če je nova družba (tožena stranka) dejansko prejela premoženje v večji vrednosti od obveznosti, ki so ji bile dodeljene. To pa zato, ker je tožena stranka za obveznosti tožeče stranke odgovorna do višine vrednosti premoženja, ki ji je bilo dodeljeno v delitvenem načrtu (po vrednosti ob vpisu delitve v sodni register), zmanjšane za obveznosti, ki so ji bile dodeljene v delitvenem načrtu. In če so ji bile dodeljene obveznosti v manjšem znesku od tistega, ki pritiče dodeljenemu premoženju, je zato večja tudi masa, iz katere se lahko poplačujejo upniki tožeče stranke. Torej drži pritožbena trditev, da je v primeru oddelitve stečajna masa tožeče stranke kot prenosne družbe manjša kot bi bila, če do oddelitve ne bi prišlo (za vrednost aktivnega premoženja nove družbe). Vendar pa ravno 636. čl. ZGD-1 omogoča, da se upniki tožeče stranke iz tega aktivnega premoženja nove družbe, tožene stranke, lahko poplačajo, kar pomeni, da oškodovanja upnikov tožeče stranke v takšnem primeru ni. Načelo hkratnega in enakomernega poplačevanja upnikov pa velja le v postopku stečaja, ne pa tudi v drugih postopkih, konkretno v tistih, ki jih vodijo upniki na podlagi 636. čl. ZGD-1. Logika ureditve v 636. čl. ZGD-1, po kateri nova družba odgovarja le za tiste obveznosti, ki so obstajale do vpisa delitve v register, ne pa tudi za obveznosti, ki nastanejo kasneje, je v tem, da gre za obveznosti, ki jih je prevzemala prenosna družba do statusne spremembe, pri kateri upniki niso bili udeleženi. Za tiste obveznosti, ki nastanejo po vpisu delitve v sodni register, pa potrebe po takšnem urejanju ni, saj od tedaj dalje obstajata dve ločeni pravni osebi, ki samostojno prevzemata obveznosti v pravnem prometu in jih iz svojega premoženja tudi poravnavata.

Ob ugotovitvi v predhodni točki, da sporno pravno dejanje ni izpodbojno, ker ne izpolnjuje objektivnega elementa izpodbojnosti iz 1. alineje 1. tč. 1. odst. 271. čl. ZFPPIPP, so pravno neupoštevne pritožbene trditve v smeri, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, temelječe na 3. odst. 635. čl. ZGD-1, da delitev ne more biti predmet izpodbijanja po pravilih stečajnega prava.

Stališče sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek z argumentom, da niso izkazani elementi, ki omogočajo izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj po ZFPPIPP, je očitno mogoče razumeti v tem konteksu, da ni pravne podlage za uveljavitev takšnega zahtevka. In z navedenim stališčem pritožbeno sodišče soglaša. Načelo enakega obravnavanja upnikov velja v postopkih zaradi insolventnosti in v skladu z njim je treba vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako (46. čl. ZFPPIPP). Ne velja pa takšno načelo v drugih postopkih, torej tudi ne v postopkih, ki jih vodijo upniki v delitvi udeleženih družb na podlagi 636. čl. ZGD-1. V zakonu ni podlage za odklonitev uporabe navedenega zakonskega določila potem, ko se nad prenosno družbo začne stečajni postopek, zaradi zagotovitve razdelitve tega premoženja med upnike prenosne družbe, tožeče stranke. Gre za to, da mora procesno legitimacijo stečajnemu upravitelju podeliti zakon in šele v takšnem primeru lahko ta uveljavi zahtevke za račun vseh upnikov stečajnega dolžnika. Tu gre za zahtevke, ki so bili do začetka stečajnega postopka pridržani upnikom tožeče stranke in so na podlagi zakonske ureditve do njih ostali upniki upravičeni tudi potem, ko se je nad tožečo stranko začel stečajni postopek. Ni pa mogoče upravičenosti do vložitve tožbe s strani stečajnega upravitelja utemeljevati z razlogi, ki jih uveljavlja tožeča stranka, ravno tako pa tudi ne upoštevati sodne prakse tujega sodišča, ampak bi morala biti njegova upravičenost določena v zakonu; tako kot je na primer v zakonu urejeno (233. čl. ZGD-1), da morajo delničarji družbi vrniti plačila, ki so jih prejeli od družbe v nasprotju z zakonom; da lahko takšno terjatev družbe uveljavljajo manjšinski delničarji, pa tudi upniki družbe, če jih družba ne more plačati. In v primeru, da se začne stečaj, je v 2. odst. 233. čl. ZGD-1 izrecno določeno, da stečajni upravitelj uresničuje v tem času pravico upnikov družbe proti delničarjem, 636. čl. ZGD-1 pa ne predvideva možnosti, da bi bil stečajni upravitelj tisti, ki bi lahko od tožene stranke uveljavljal terjatve za račun upnikov tožeče stranke v primeru, da se začne stečaj nad tožečo stranko.

Iz zgoraj navedenih razlogov tudi po mnenju pritožbenega sodišča primarni in podrejeni tožbeni zahtevek nista utemeljena, zato je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Pa tudi sicer je v obravnavanem primeru predmet izpodbijanja delitveni načrt, ki je korporacijskopravni akt, po katerem so se na toženo stranko prenašale ne le pravice, ampak tudi obveznosti, kar pomeni, da bi v primeru ugotovitve njegove pravne neučinkovitosti nasproti tožeči stranki, morale biti predmet prenosa nazaj na tožečo stranko, poleg pravic, tudi obveznosti, tega pa tožeča stranka ni uveljavljala.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve tožeče stranke do tožene stranke, z vsebino, ki je navedena v izreku. Tožeča stranka ta del odločitve izpodbija brez navedbe razlogov, pritožba pa v tem delu ni utemeljena, glede na to, da je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, ker tožeča stranka ni dokazala obstoja svoje terjatve do tožene stranke. Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka; tožeča stranka zato, ker s pritožbo ni uspela (1. odst. 154. čl. ZPP), tožena stranka pa zato, ker v odgovoru na pritožbo ni navajala nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP).