VSRS Sklep I Ips 9675/2009-48

Postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti se prekine in se zahteva oceno ustavnosti prve alineje prvega odstavka 63. člena in 64. člena Zakona o policiji.

A.

1Obsojeni D. R. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 9675/2009 z dne 28. 5. 2010 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi 2 (dveh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevih zagovornikov s sodbo II Kp 9675/2009 z dne 31. 8. 2010 zavrnilo kot neutemeljeno in obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 8. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi, iz kazenskega spisa izloči poročilo o preiskavi Centra za forenzične preiskave z dne 10. 7. 2008 ter uradni zaznamek o izjavi osumljenca z dne 5. 8. 2008, nato pa sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

3Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva ni utemeljena in navedel, da sta se sodišči prve in druge stopnje opredelili o tem, zakaj sodba ne temelji na nedovoljenem dokazu. Vrhovni državni tožilec poudarja, da je obsojenčev vzorec sline prišel v evidenco zaradi suma kaznivega dejanja in ne zaradi poljubnih razlogov, ki bi posegali v zasebnost obsojenca. Odkrivanje kaznivega dejanja ne pomeni poseg v zasebnost oziroma intimno sfero obsojenca, ampak služi ugotavljanju identitete sledov in njihovemu povezovanju z določenimi osebami.

4V odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovorniki obsojenca vztrajajo pri navedbah vložene zahteve in poudarjajo, da je zapis DNK najbolj občutljiv osebni podatek. Problematična je hramba posameznikovega vzorca DNK v evidenci, ne pa sam odvzem biološkega materiala.

B.

5Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo, da je bil ključni dokaz v obravnavani zadevi pridobljen s kršitvijo ustavne pravice do zasebnosti, zaradi česar se sodba nanj ne bi smela opreti. Navajajo, da je določba 64. člena Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol) v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ker omogoča, da policija hrani osebne podatke - vzorce DNK in rezultate DNK preiskav - tudi po tem, ko je bil predkazenski ali kazenski postopek zoper posameznika končan tako, da ni prišlo do obsodilne sodbe. Sodišči prve in druge stopnje sta po njihovem mnenju imeli dovolj dejanske podlage za ugotovitev, da D. R. ni bil spoznan za krivega kaznivega dejanja, v zvezi s katerim mu je bil v letu 2001 odvzet vzorec DNK, ki se je nato hranil v policijski evidenci. Njegov DNK vzorec bi moral biti po zaključku policijske preiskave iz evidence DNK preiskav izbrisan, kar bi dejansko onemogočalo primerjavo tega vzorca z vzorcem, ki je bil najden ob ogledu kraja kaznivega dejanja, v zvezi s katerim je bil pravnomočno obsojen z izpodbijano sodbo. Zagovorniki ne sprejmejo argumenta višjega sodišča, da se določbi 63. in 64. člena ZPol nahajata v razmerju pravila in izjeme, pri čemer je izjema zamejena s statusom osebe in težo kaznivega dejanja. Poudarjajo, da status policista ni neodvisen status, ki bi že sam po sebi zagotavljal, da ne bo prihajalo do zlorab, dostop do podatkov pa je dovoljen v zvezi z vsemi uradno pregonljivimi kaznivimi dejanji, kar je večina kaznivih dejanj v KZ. Stališče, da policija DNK podatka, ki ga je od obsojenca pridobila v letu 2001, ne bi smela hraniti, še manj pa uporabljati za primerjalne raziskave, zagovorniki dodatno utemeljijo s priporočili Sveta Evrope in sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi S. in Marper zoper Združeno Kraljestvo z dne 4. 12. 2008, v kateri je sodišče odločilo, da policija po zaključku preiskave, če ne pride do obsodbe posameznika, nima več pooblastila kakorkoli hraniti ali uporabljati osebne podatke posameznika.

6Vrhovno sodišče je pridobilo spis Okrožnega sodišča v Mariboru Kpr 247/2002, iz katerega je razvidno, da je bil D. R., v zvezi s sumom storitve poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ, 8. 12. 2001 odvzet bris ustne sluznice in napravljen njegov DNK profil. Preiskava zoper obdolženega D. R. se je končala s sklepom o ustavitvi preiskave, ki je postal pravnomočen 11. 2. 2003. Njegov DNK profil se je v evidenci DNK preiskav na podlagi 63. člena ZPol hranil do zastaranja kazenskega pregona, od takrat dalje pa je vpogled v evidenco DNK dovoljen na podlagi 64. člena ZPol. V okviru (pred)kazenskega postopka, v katerem je bil D. R. spoznan za krivega v uvodu navedenega kaznivega dejanja, je bil 19. 4. 2008 opravljen ogled kraja kaznivega dejanja, kjer je bil najden krvni madež, ki je bil poslan v nadaljnjo analizo na Center za forenzične preiskave.

Le-ta je s primerjanjem podatkov iz evidence DNK preiskav ugotovil, da ima vzorec najdene krvne sledi enak DNK profil, kot ga ima D. R., katerega profil se hrani v policijski evidenci. Obsojenec je bil na ta način identificiran in povezan s krajem kaznivega dejanja. Temeljna teza zahteve je, da se obsojenčev DNK profil po pravnomočno ustavljenem kazenskem postopku, v zvezi s katerim mu je bil odvzet bris ustne sluznice, ne bi smel več hraniti. Ker njegov DNK profil iz evidence ni bil izbrisan, poročilo centra za forenzične preiskave o primerjavi na kraju kaznivega dejanja najdenega biološkega materiala s podatki iz evidence predstavlja protiustaven dokaz.

7Ob preizkusu, ali je bil dokaz – poročilo o preiskavi Centra za forenzične preiskave z dne 10. 7. 2008 – pridobljen s kršitvijo ustavne pravice do zasebnosti, je Vrhovno sodišče moralo preučiti predpise, ki urejajo hranjenje DNK profilov. Pri tem je ugotovilo, da ZPol: a) s sklicevanjem na predpise o javnem arhivskem gradivu dejansko določa trajno hrambo DNK profilov oseb, katerim je bil odvzet bris ustne sluznice; b) v primeru preiskovanja suma storitve kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, dopušča časovno neomejen dostop do podatkov iz evidence DNK preiskav; c) ne loči med hrambo DNK profilov oseb, ki so bile obsojene storitve kaznivega dejanja in hrambo DNK profilov oseb, ki so bile osumljene, ne pa tudi obsojene storitve kaznivega dejanja ali storitve kaznivega dejanja celo niso bile osumljene (tretji odstavek 149. člena ZKP).

8Na navedbe obsojenčevih zagovornikov o protiustavnosti dokaza je odgovorilo že Višje sodišče v Mariboru in jih zavrnilo z obrazložitvijo, da se določbi 63. in 64. člena ZPol nahajata v razmerju pravila in izjeme, pri čemer je slednja zamejena s statusom osebe, ki imajo takšen izjemen dostop do evidence ter

ultima ratio

z naravo – težo kaznivega dejanja. Vsega tega angleška zakonodaja ni vsebovala, zaradi česar v zadevi S. in Marper zoper Združeno Kraljestvo ni prestala preizkusa spoštovanja pravice do zasebnosti iz 8. člena EKČP. Po presoji Vrhovnega sodišča stališču pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi, saj je analiza 63. člena in 64. člena ZPol pokazala, da je izjema, ki jo dopušča 64. člen ZPol, tako široka, da predstavlja prekomeren poseg v človekovo pravico do varstva osebnih podatkov.

Na drugi strani ni mogoče pritrditi niti zahtevi za varstvo zakonitosti, in sicer v delu, kjer navaja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi S. in Marper zoper Združeno Kraljestvo ugotovilo, da policija po zaključku preiskave, če ne pride do obsodbe posameznika, nima več pooblastila hraniti ali uporabljati DNK podatke posameznika, kot tudi v delu, kjer navaja, da je vsakršno hranjenje DNK podatkov osumljene, ne pa tudi obsojene osebe v nasprotju z Ustavo.

Po presoji Vrhovnega sodišča je Evropsko sodišče za človekove pravice v omenjeni sodbi ugotovilo samo, da časovno neomejeno in brezpogojno hranjenje DNK profilov oseb, ki so bile osumljene ne pa tudi obsojene storitve kaznivega dejanja, predstavlja prekomeren poseg v posameznikovo pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP.

9Zagovorniki uveljavljajo kršitev 35. člena Ustave, vendar gre po vsebini njihove navedbe razumeti kot uveljavljanje kršitev ustavne pravice do varstva osebnih podatkov. Jemanje brisa ustne sluznice po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja poseg v posameznikovo pravico do zasebnosti, hranjenje pridobljenih DNK rezultatov pa poseg v ustavno pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave. Ustava RS ima, za razliko od EKČP, t. i. informacijsko zasebnost varovano v okviru samostojnega 38. člena Ustave.

10Vrhovno sodišče ocenjuje, da določbi prve alineje prvega odstavka 63. člena in 64. člen ZPol, ki ju je uporabilo ob presoji ali se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, prekomerno posegata v pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave (v zvezi z 2. členom Ustave) in pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP, ker:

vsem policistom in drugim delavcem državne uprave v zvezi z opravljanjem vseh njihovih nalog dopušča uporabo podatkov iz evidence DNK preiskav po pravnomočno ustavljenem ali končanem kazenskem (prekrškovnem) postopku, vse do zastaranja pregona (prva alineja prvega odstavka 63. člena Zpol);

so pogoji za dostop do arhivirane evidenc DNK preiskav določeni preohlapno in preširoko (64. člen ZPol);

določa, da se podatki iz evidence DNK preiskav oseb, ki so bile osumljene, ne pa tudi obsojene storitve kaznivega dejanja, trajno hranijo (64. člen Zpol);

v primeru preiskovanja suma kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, dovoljuje časovno neomejen dostop do podatkov iz evidence DNK preiskav oseb, ki so bile osumljene, ne pa tudi obsojene storitve kaznivega dejanja (64. člen ZPol).

11Vrhovno sodišče je na podlagi 156. člena Ustave in 23. člena Zakona o ustavnem sodišču postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti prekinilo zato, da bo z zahtevo začelo postopek za oceno ustavnosti prve alineje prvega odstavka 63. člena in 64. člena ZPol.