VSRS Sodba XI Ips 31955/2011-358

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Senat okrožnega sodišča v Celju je po vložitvi obtožnice na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s sklepom I Ks 31955/2011 z dne 27. 9. 2011 obdolženki podaljšal pripor, in sicer iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je pritožbo zagovornika obdolženke zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je zagovornik obdolženke vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da se pravnomočni sklep o odreditvi pripora spremeni oz. razveljavi ter pripor odpravi.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zagovornik z obširnim navajanjem dejstev, ki naj ne bi potrjevala utemeljenosti suma, vsebinsko uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Opozarja tudi, da se obdolženki ne očita sodelovanje v hudodelski združbi, temveč dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolženki in njenemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5Zagovornik v zahtevi navaja, da v izpodbijanem sklepu niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma okoliščine, iz katerih bi izhajala utemeljenost suma, zaradi česar ni mogoče opraviti preizkusa izpodbijanega sklepa (kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). Zatrjevana postopkovna kršitev ni podana. Utemeljen sum, da je obdolženka storila kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave z dne 4. 7. 2011, ki je postal pravnomočen dne 26. 7. 2011. Vrhovno sodišče je večkrat zavzelo stališče, da v primeru, ko je utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, že ugotovljen s pravnomočnim sklepom o preiskavi, sodišče njegov obstoj le preizkuša, kar pomeni, da presodi, ali se je stopnja ugotovljenega suma od pravnomočne ugotovitve spremenila (sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 59/2002, I Ips 404/2007 in I Ips 68/2008). Obstoj utemeljenega suma lahko ovržejo le v preiskavi zbrani podatki. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zaključili, da utemeljen sum, kljub temu, da sta priči A. P. in I. S. pred preiskovalnim sodnikom zanikali nakup droge pri obdolženki, glede na druge zbrane dokaze (izpisi telefonskega prometa, prepisi vsebine telefonskih posnetkov, ugotovitve s strani Nacionalnega forenzičnega laboratorija, idr.) ni bil ovržen. Dobesedno ponovljeno obširno navajanje okoliščin in dejstev, ki izražajo nestrinjanje z dejanskimi zaključki in dokazno oceno sodišč (prim. str. 3-6 zahteve za varstvo zakonitosti), pa vsebinsko pomeni očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, o katerem Vrhovno sodišče ne more presojati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri tem je zagovornik ponovno spregledal, da se obdolženki v vloženi obtožnici ne očita več kaznivo dejanje po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1, ampak samo še po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Vrhovno sodišče soglaša tudi z razlogi sodišč glede utemeljitve pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, navedbe zagovornika pa tudi ne prinašajo nič, na kar sodišči ne bi že odgovorili.

6Zagovornik še navaja, da je sodišče telefonske pogovore storilcev v sklepih povzelo v nasprotju z vsebino listin, t. j. v nasprotju s samimi izpisi telefonskih pogovorov in s tem zatrjuje kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po vsebini tudi te navedbe zagovornika predstavljajo izpodbijanje dejanskega stanja. Isti nedovoljen razlog vložnik dejansko uveljavlja tudi, ko zatrjuje kršitev materialnega prava. Tu Vrhovno sodišče dodaja, da se v tej fazi kazenskega postopka še ne presoja, ali je obdolženka storila očitana ji kazniva dejanja. Ocena dokazov o tem spada v fazo presoje na glavni obravnavi, v fazi podaljšanja pripora po vložitvi obtožnice pa mora sodišče oceniti le, ali še obstaja utemeljen sum, in navesti dejstva in okoliščine, iz katerih tak sum izhaja.

7Očitki vložnika glede nedovoljenosti dokazov (kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) so vsebinsko enaki in nesubstancirani. Kot take pa sodišče ocenjuje tudi navedbe zagovornika, da se zunajobravnavni senat pri odločanju o pritožbi zoper odreditev pripora ni opredelil do vseh pritožbenih navedb. Vrhovno sodišče zato tudi v tem delu zahteve ni vsebinsko obravnavalo (prvi odstavek 424. člena ZKP).

C.

8Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev, delno pa je zahteva vložena iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.