VSRS Sodba IV Ips 100/2011

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Novem mestu v novo odločanje.

A.

1Postaja prometne policije Novo mesto je pravni osebi A. d. o. o. in njeni odgovorni osebi E. L. izdala odločbo o prekršku z dne 16. 3. 2010 zaradi prekrška po osmem odstavku 59. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), s katero je pravni osebi izrekla globo v višini 2.000 EUR in odgovorni osebi pravne osebe globo v višini 200 EUR. Zoper odločbo o prekršku sta storilca vložila zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Novem mestu s sodbo ZSV 100/2010 z dne 14. 3. 2011 zavrnilo kot neutemeljeno in storilcema naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcema, ki se z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti strinjata.

B.

4V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka ocenjuje, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato podana kršitev določbe 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Sodišče se ni opredelilo o temelju odgovornosti E. L. kot odgovorne osebe v pravni osebi za storjeni prekršek, saj sodba ne vsebuje nobenih navedb o tem, kako in s čim je imenovani opustil dolžno nadzorstvo. Sodišče bi moralo s konkretnimi okoliščinami utemeljiti, katero dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja je bilo opuščeno, teh razlogov pa nima niti odločba prekrškovnega organa.

5Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da prekrškovni organ v opisu prekrška navaja, da je imela pravna oseba A. d. o. o. dne 11. 12. 2009 v javnem cestnem prometu lastno tovorno vozilo, katerega je po nalogu odgovorne osebe pravne osebe E. L., ki je bil dolžan ravnati v imenu pravne osebe, opustil dolžno nadzorstvo vožnje in ravnanja voznika, s tem da je voznik A. P. za potrebe pravne osebe vozil tovorno vozilo iz smeri Novega mesta proti Ljubljani, kjer je bil voznik izven naselja P. ustavljen in kontroliran, pri tem pa je bilo ugotovljeno, da vozilo ni tehnično brezhibno. Odrejen je bil tehnični pregled, ki je bil opravljen na P. d. o. o. Na tehničnem pregledu so bile ugotovljene pomanjkljivosti, in sicer prevelika zračnost končnika odrivnega droga volana. Odgovorni osebi pravne osebe E. L. pa je prekrškovni organ v opisu prekrška očital, da je opustil dolžno nadzorstvo, nato pa je, tako kot pri pravni osebi, podan opis prekrška voznika A. P. Na kraju samem je bil vozniku A. P. izdan plačilni nalog zaradi kršitve četrtega odstavka ZVCP-1, pravni in odgovorni osebi pa izpodbijana odločba o prekršku.

6Po določbi 15. člena ZP-1 je odgovorna oseba odgovorna za prekršek, ki ga stori pri opravljanju poslov, za katere je pooblaščena pri pravni osebi, če je bil storjen z njenim dejanjem ali z opustitvijo dolžnega nadzorstva. Pri odgovornosti odgovorne osebe je treba razlikovati položaj, ko odgovorna oseba prekršek izvrši samostojno (lastnoročno), in položaj, ko odgovorna oseba odgovarja za ravnanje druge osebe, v nobenem od teh primerov pa ne gre za objektivno odgovornost za prekršek. Kadar je odgovorna oseba pooblaščena za opravljanje nadzora nad drugimi osebami in to dolžnost opusti, odgovarja torej za prekršek, ki ga je storila druga oseba. Odgovornost odgovorne osebe za drugega pa se lahko uveljavi le, če iz predpisov jasno izhaja, koga, kaj in kako je dolžna nadzirati. Posledično bo odgovorna oseba za prekršek odgovarjala le, če bo prekrškovni organ ugotovil, koga in kako je bila dolžna nadzirati in katere ukrepe, ki jih je bila dolžna izvajati v okviru dolžnega nadzorstva, je opustila. Pri opustitvi dolžnega nadzorstva je za uveljavitev odgovornosti pomembna še ena okoliščina, in sicer vprašanje, ali je bilo prekršek z izvajanjem dolžnega nadzorstva sploh mogoče preprečiti. Če je odgovorna oseba storila vse, kar obsega njeno dolžno nadzorstva, pa je do prekrška vseeno prišlo, odgovornosti odgovorne osebe za ta prekršek ni mogoče utemeljiti.(1)

7V obrazložitvi odločbe o prekršku je prekrškovni organ pojasnil, da čeprav sta storilca skušala prikazati, da je bila odgovornost za nadzor nad pravilnim prevozom s tovornim vozilom z internim Pravilnikom o notranji kontroli prenesena na voznika, sta za odgovornost pravne osebe izpolnjena tako formalni kot tudi materialni pogoj. O odgovornosti odgovorne osebe se prekrškovni organ izrecno ni izjavil, je pa pojasnil, da se z internim aktom odgovornost pravne osebe in njene odgovorne osebe ne more izključiti, saj je v okviru svojega pooblastila dolžna skrbeti za zakonitost ravnanja delavcev in voznikov in je zadnji člen, ki

jamči za brezhibnost njenih vozil v cestnem prometu.

8Pritrditi gre navedbam zahteve, da se prekrškovni organ o odgovornosti odgovorne osebe ni izjavil, prav tako razlogov o tem nima izpodbijana sodba. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo(2), da za ugotovitev opustitve dolžnega nadzorstva ne zadošča samo ugotovitev, da je do prekrška prišlo, ampak mora biti le-ta utemeljena s konkretnimi okoliščinami. V obravnavani zadevi niti prekrškovni organ, niti sodišče ne opredelita konkretnih ravnanj, ki jih je bila odgovorna oseba skladno s predpisi zavezana opraviti v okviru dolžnega nadzorstva, a jih je opustila. V obrazložitvi odločbe je zgolj prepisano besedilo 115. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu, pri čemer prekrškovni organ ne opredeli, katero od naštetih zakonskih dolžnosti je odgovorna osebe opustila (npr. opustitev redne interne kontrole tehnične brezhibnosti naprav za upravljanje, preverjanje tehnične brezhibnosti vozila pred vsako vožnjo, izvajanje rednih tehničnih pregledov). Navedeno v obravnavani zadevi velja zlasti ob upoštevanju konkretnih navedb storilcev v zahtevi za sodno varstvo, s katerimi sta med drugim zatrjevala, da dolžnega nadzorstva nista opustila, saj je pravna oseba izdala Pravilnik o izvajanju notranje kontrole, voznik A. P. je podpisal izjavo, s katero je potrdil, da je razumel njegovo vsebino. V skladu s sprejetim pravilnikom je za tehnično urejenost vozila v prvi vrsti dolžan skrbeti voznik, ki mora pred začetkom delovnega dne opraviti dnevni pregled tehnične urejenosti vozila, pravna oseba pa opravlja vsa potrebna servisiranja in tudi preventivne in redne tehnične preglede. Na tehničnem pregledu 17. 11. 2009 tehnične pomanjkljivosti vozila niso bile ugotovljene, zato sta storilca mnenja, da se je notranja kontrola v podjetju izvajala v okviru objektivnih možnosti. Te konkretne očitke je Okrajno sodišče v Novem mestu zavrnilo s posplošeno trditvijo, da ugotovljeni prekršek ni bil enkratnega značaja, ampak posledica daljše uporabe vozila, kar je še dodaten argument, ki kaže na to, da odgovorna oseba že dlje časa ni izvajala ustreznega nadzorstva in je skrb za tehnično brezhibnost vozila očitno prepustila vozniku. Sodišče ni odgovorilo na navedbe storilcev iz zahteve za sodno varstvo niti ni s konkretnimi okoliščinami utemeljilo, katero dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja je bilo opuščeno. Vrhovno sodišče je v sodbi IV Ips 57/2010 z dne 23. 11. 2010 povedalo, da je podana kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, kadar prekrškovni organ in sodišče ne zavzameta stališča do odločilnih dejstev. O odgovornosti odgovorne osebe, kot o odločilnem dejstvu, se mora torej izjaviti že prekrškovni organ, sodišče pa, če vlagatelj zahteve za sodno varstvo le-to izpodbija. Ker se v obravnavanem primeru prekrškovni organ o odgovornosti odgovorne osebe ni izjavil, niti sodišče ni odgovorilo na navedbe storilcev iz zahteve za sodno varstvo, Vrhovno sodišče zaključuje, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu. Na tem mestu Vrhovno sodišče opozarja na svojo novejšo sodno prakso(3), v skladu s katero mora biti že v izreku odločbe o prekršku določno navedeno, katerih dejanj, ki jih je odgovorna oseba dolžna izvajati v okviru dolžnega nadzorstva, ni opravila. S tega vidika zahteva za varstvo zakonitosti izpodbijane odločbe ne problematizira, zato je Vrhovno sodišče presojalo le uveljavljeno kršitev.

9Vrhovna državna tožilka je zahtevo za varstvo zakonitosti zoper izpodbijano odločbo o prekršku vložila zaradi kršitve določb zakona iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je o odgovornosti odgovorne osebe E. L. Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da tudi odgovornost pravne osebe temelji na opustitvi dolžnega ravnanja njene odgovorne osebe E. L., zato po oceni Vrhovnega sodišča zahteva za varstvo zakonitosti po vsebini izpodbija tudi odgovornost pravne osebe za prekršek po osmem odstavku 59. člena ZVCP-1. Odgovornost odgovorne osebe, ki v obravnavanem primeru pomeni tudi prispevek pravne osebe k storitvi prekrška, bo predmet nove presoje, zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo v celoti.

10Vrhovno sodišče je zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti ugodilo in glede na ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v

zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Novem mestu v novo odločanje.

----

Op. št. (1): Tako tudi L. Selinšek v Zakonu o prekrških s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2009, str. 101.

Op. št. (2): Glej sodbo VS RS, IV Ips 57/2010 z dne 23. 11. 2010.

Op. št. (3): Glej sodbe VS RS, IV Ips 177/2010 z dne 2. 12. 2010, IV Ips 33/2011 z dne 25. 10. 2011, IV Ips 81/2011 z dne 20. 12. 2011.