VSRS Sodba I Ips 8711/2010-54

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

A.

1Okrožno sodišče v Mariboru je Z. K. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo ji je pogojno obsodbo in določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let in s posebnim pogojem plačila odškodnine oškodovancu. Premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanca je delno ugodilo, s presežkom pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenkin zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obsojenki in njenemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

5Po prvem odstavku 420. člena ZKP je mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato se Vrhovno sodišče z očitki zagovornika, ki izražajo nestrinjanje z dejanskimi zaključki in dokazno oceno sodišč, ni ukvarjalo. Tako ni presojalo trditev, ki se nanašajo na oceno obsojenkinega zagovora in izpovedb nekaterih prič (M. Š. in L. T.), na neprepričljivost povezav med dokaznim gradivom in ugotovitvami sodišča ter trditev, ki dajejo dokaznemu gradivu drugačno težo, kot mu jo je pripisalo sodišče. Kot takšne Vrhovno sodišče ocenjuje zlasti navedbe, da obsojenka ni imela bistvenega vpliva na poslovanje podjetja, da ni bila vodja prodaje, temveč le prodajno-nabavni referent in čistilka, navedbe, ki prelagajo odgovornost za očitano kaznivo dejanje na obsojenkinega bivšega moža, ki naj bi bil večinski lastnik in direktor družbe S. d. o. o., navedbe o načinu poslovanja med oškodovano družbo P. d. o. o., in družbo S. d. o. o., ter navedbe, s katerimi zagovornik izpodbija ugotovitve o direktnem naklepu obsojenke oziroma o njenem goljufivem (preslepitvenem) namenu (prim. str. 2-5 zahteve za varstvo zakonitosti). Nerelevantne za odločitev v obravnavani zadevi pa so navedbe, s katerimi zagovornik izraža kritiko nad delom državnega tožilstva, ki je v kazenskem postopku zoper obsojenkinega moža odstopilo od kazenskega pregona.

6Neutemeljen je očitek, da se sodišče pri ugotavljanju višine premoženjske škode ne bi smelo zadovoljiti le z oceno izvedenih dokazov (presoja listinskih dokazov, zagovor obsojenke in izpovedbe prič), temveč bi moralo angažirati še izvedenca finančne stroke, ki bi pregledal finančno poslovanje oškodovane družbe in bi ugotovil realni znesek, ki ga družba S. d. o. o. dolguje oškodovani družbi. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je obsojenka v zagovoru priznala, da računi, ki so navedeni v obtožnici, še niso plačani in da ta znesek še dolgujejo, priča R. B., računovodkinja oškodovane družbe, pa je pojasnila, da sta bila dva od računov, navedenih v obtožnici, že plačana in zato nista bila navedena v predlogu za izvršbo. Obsojenka v postopku na prvi stopnji tudi ni predlagala postavitve izvedenca, ki bi ugotovil višino škode, ki je nastala družbi P., d. o. o. Ob takšnih dejanskih izhodiščih, ko za nobenega od procesnih udeležencev višina nastale škode ni bila vprašljiva, je sodišče pravilno ocenilo, da v konkretni zadevi za ugotovitev višine škode ni potrebno posebno strokovno stanje, ki bi terjalo pridobitev izvedenskega mnenja (248. člen ZKP), temveč je višino škode mogoče ugotoviti že na podlagi presoje izvedenih dokazov (zagovor obsojenke, izpovedba prič, listinski dokazi). Očitek procesne kršitve (tretja alineja 29. člena Ustave RS oziroma drugi odstavek 371. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 16. člena ZKP in četrtim odstavkom 329. člena ZKP) tako ni utemeljen, z ostalimi trditvami, ki se nanašajo na višino škode, pa zagovornik ponovno izraža dvom v pravilnost dokazne ocene in ugotovljeno dejansko stanje, kar pa, kot je bilo že pojasnjeno, ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

C.

7Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

8Vrhovno sodišče je obsojenki naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).