UPRS sklep I U 307/2011

Tožba se zavrže.

Toženka je z izpodbijano dopolnilno odločbo investitorki družbi A, d. d. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) izdala gradbeno dovoljenje za novogradnjo manj zahtevnih objektov – sedmih petstanovanjskih objektov in novogradnjo zahtevnega objekta – garažnega objekta v kletni etaži na navedenih zemljiščih in pod pogoji, ki jih navaja v nadaljevanju izreka te odločbe. Drugostopenjski upravni organ je navedeno odločbo spremenil v poglavju „Značilne absolutne in relativne višinske kote“ tako, da je popravil poimenovanje kot pritličja objektov, v preostalem delu pa je odločbo upravne enote pustil v veljavi, pritožbe pa zavrnil. Tako je bila zavrnjena tudi tožničina pritožba zoper navedeno odločbo, s katero je uveljavljala zmotno uporabo prava, ker prvostopenjski upravni organ pri izdaji gradbenega dovoljenja ni upošteval zadnje spremembe Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da upravni organ pri odločanju ni upošteval zadnje spremembe Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 49/09). Ta sprememba navedenega odloka naj bi bila bistvena za oblikovanje objektov in njihovih maksimalno dovoljenih gabaritov ter za število dovoljenih stanovanj v objektu. Ne strinja se s stališčem drugostopenjskega organa, da v obravnavanem primeru ni treba uporabiti spremenjene ureditve, ki je veljala v času izdaj izpodbijane odločbe. Meni, da uporaba teh določb ne bi posegla v pravice investitorjev, saj so bili predstavniki investitorjev z nameravanimi spremembami seznanjeni na sestanku že leto dni pred uveljavitvijo zadnje spremembe prostorskih ureditvenih pogojev. V zvezi s tem se sklicuje tudi na Sklep o začetku priprave sprememb in dopolnitev Odloka o prostorsko ureditvenih pogojev za podeželje v Občini Jesenice za Občino Žirovnica (Uradni list RS, št. 97/08). Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, Upravni enoti Jesenice pa naloži, naj izda novo gradbeno dovoljenje, ob upoštevanju navedene spremembe prostorsko ureditvenih pogojev.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je treba tožbo zavreči, ker tožnica ni vložila rednega pravnega sredstva. Tožničine navedbe o nepravilni uporabi materialnega prava naj bi bile pravno zmotne, zato predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni dovoljena.

V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1) sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj. Postopek in sojenje v upravnem sporu sta mogoča le, če so podane nekatere okoliščine oziroma lastnosti, ki jih določa ZUS-1. Zato je treba v predhodnem preizkusu tožbe presoditi, ali so podane vse procesne predpostavke, ki so pogoj za vodenje upravnega spora. Ena izmed procesnih predpostavk, ki v postopku mora biti podana, je določena v 3. točki prvega odstavka 36. člena. Na podlagi navedene določbe ZUS-1 sodišče tožbo zavrže, če tožnik v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka. V tej določbi ZUS-1 torej določa dve procesni predpostavki: pravni interes in priznan položaj stranke v upravnem sporu. Če nekdo ne more biti stranka v upravnem sporu, se sodišču pri preizkusu procesnih predpostavk z vprašanjem pravnega interesa niti ni treba ukvarjati. Če pa je nekdo sicer lahko stranka v upravnem sporu, pa bo moralo sodišče preizkusiti še, ali v tožbi sploh uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Če tožnik za izpodbijanje upravnega akta nima pravnega interesa, saj akt, ki ga izpodbija, ne posega v njegovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist, sodišče tožbo zavrže na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Obe navedeni določbi 36. člena ZUS-1 torej od tožnika terjata pravni interes za vložitev tožbe. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča mora tožnik v upravnem sporu, ne glede na dejstvo, da mu zakon priznava aktivno legitimacijo za vložitev tožbe (prvi odstavek 17. člena ZUS-1), zaradi česar tožbe ni mogoče zavreči iz razloga po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, pravni interes izkazovati ves čas postopka (sklepi o zavrženju revizije v zadevah od X Ips 58/2011 do X Ips 63/2011).

V obrazložitvi izpodbijane odločbe upravni organ navaja, da je stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja tudi občina, na območju katere leži nameravana gradnja, če najpozneje v osmih dneh po prejemu obvestila o vložitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja priglasi svojo udeležbo pristojnemu organu za gradbene zadeve. Tak položaj občinam zagotavlja četrti odstavek 62. člena ZGO-1. V nadaljevanju obrazložitve upravni organ ugotavlja, da ima tožnica status stranke na podlagi območja za določitev strank ter na podlagi trase predvidene komunalne infrastrukture.

Tožnica je bila torej stranka v upravnem postopku in se je (kot je to razvidno iz obrazložitve drugostopenjskega organa in iz upravnih spisov) zoper izpodbijano odločbo tudi pritožila. Vendar zgolj dejstvo, da je tožnica bila stranka v postopku, še ne zadošča za pravico vložiti tožbe, če z njo ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, če torej za tožbo nima pravnega interesa. Ne iz določb ZUS-1 ne iz prvega odstavka 23. člena Ustave namreč ne izhaja, da bi bilo treba stranki upravnega postopka sodno varstvo (in s tem meritorno odločitev) zagotoviti tudi v primeru, ko s tožbo v upravnem sporu ne uveljavlja varstva svojega pravnega položaja. Tako na primer oseba, ki je bila stranka v upravnem postopku, nima pravnega interesa vložiti tožbe zoper odločbo, s katero je bilo njeni zahtevi v celoti ugodeno. Prav tako ena stranka nima pravnega interesa vložiti tožbe v svojem imenu zaradi varstva pravic druge stranke upravnega postopka. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev tožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči (sklep Vrhovnega sodišča I Up 257/2009 z dne 22. 10. 2010 in številni drugi).

Tožnica je vložila tožbo zoper odločbo o izdaji gradbenega dovoljenja, ki je bila izdana v postopku, začetem na zahtevo prizadete stranke. Kot je razvidno iz tožbenih navedb, jo izpodbija zgolj zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, saj meni, da je bil pri izdaji uporabljen napačen predpis, tj. Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih, ki ne vključuje spremembe iz leta 2009, čeprav je bila ta uveljavljena že pred izdajo izpodbijane odločbe. Tožnica torej ne trdi, da je bilo z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem odločeno o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, ki bi posegla v njen položaj. To pomeni, da tožnica ne navaja niti ne izkazuje, da bi bila z izpodbijano odločbo prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih in ne izkazuje, da bi upravni akt, ki ga izpodbija posegal v njeno pravico, ali na zakon oprto korist. Iz tožbenih navedb izhaja, da tožnica tožbo vlaga izključno v javnem interesu.

V skladu s tretjim odstavkom 17. člena ZUS-1 je tožnik lahko tudi zastopnik javnega interesa v primerih, ki jih določa ta zakon. ZUS-1 v 18. členu kot zastopnika javnega interesa določa državno pravobranilstvo. Splošnega pooblastila za vlaganje tožb v javnem interesu občinam ne dajejo niti določbe Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/93 in naslednji – v nadaljevanju ZLS), čeprav ima občina na njihovi podlagi kot temeljna lokalna skupnost pooblastila na področju urejanja prostora, saj načrtuje prostorski razvoj in v skladu z zakonom opravlja naloge na področju posegov v prostor in graditve objektov ter zagotavlja javno službo gospodarjenja s stavbnimi zemljišči (tretja alineja drugega odstavka 21. člena).

Tudi četrtega odstavka 62. člena ZGO-1, ki določa, da je občina stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, če najpozneje v osmih dneh po prejemu obvestila o vložitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja priglasi svojo udeležbo pristojnemu upravnemu organu za gradbene zadeve, ni mogoče razlagati tako, da bi na njegovi podlagi občina lahko tožbo vlagala v javnem interesu. Določitev občine kot stranke je posebnost ureditve upravnega postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, ki med drugim omogoča, da občina organ, ki odloča o tem, seznani z vsemi odločilnimi okoliščinami in akti lokalne skupnosti, ki bi utegnili vplivati na pravilnost in zakonitost izdaje gradbenega dovoljenja. Upravni spor pa ni namenjen izdaji gradbenega dovoljenja, temveč presoji njegove pravilnosti in zakonitosti, če ta posega v tožnikove pravice, obveznosti ali pravne koristi.

Pri preizkusu obravnavane tožbe je torej odločilno vprašanje obstoja pravice ali pravno varovanega interesa tožnice. Pravni interes namreč izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po ustaljeni upravnosodni praksi pa je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist.

Tožnica v tožbi zatrjuje nepravilno uporabo Odloka, torej nepravilno uporabo materialnega prava. Čeprav gre za odlok, ki ga je sama sprejela, njegova morebitna nepravilna uporaba ne pomeni posega v njeno pravico oziroma v njeno neposredno na zakon oprto osebno korist. Tako je tudi stališče Vrhovnega sodišča, ki ga je zavzelo v sklepih o zavrženju revizije v zadevah X Ips 58/2011 do X Ips 63/2011. Tožnica zato na tej podlagi ne izkazuje pravnega interesa za vložitev tožbe.

Ker glede na navedeno izpodbijana odločba očitno ne posega v tožničino neposredno, na zakon oprto osebno korist, je sodišče tožbo v skladu s 3. in 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.