VDSS sklep Pdp 1040/2011

Pritožbi se ugodi in se odločitev o stroških v izpodbijanem delu sodbe (v 4. točki izreka) delno spremeni tako, da se znesek 123,60 EUR zviša na znesek 539,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8 dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 69,60 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka do plačila.

Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice do tožene stranke v višini 6.653,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2006 dalje do plačila (1. točka izreka); ugotovilo je terjatev tožene stranke do tožnice v višini 1.376,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2010 dalje do plačila (2. točka izreka); navedeni terjatvi je pobotalo do višine 1.376,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2010 dalje do plačila, toženi stranki pa je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki razliko do ugotovljene terjatve iz 1. točke izreka, v 8 dneh pod izvršbo (3. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko stroškov sodnega postopka v višini 123,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka izpolnitve dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (4. točka izreka).

Tožnica se je pritožila zoper sodbo glede odločitve o stroških (v 4. točki izreka) iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po določbi 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je že pred vložitvijo tožbe predlagala toženi stranki, da ji plača pogodbeno kazen ter v tej zvezi predlagala, da se njena terjatev lahko pobota s terjatvijo, ki jo je tožena stranka imela do nje iz drugega pravnega naslova. Ne strinja se z razlogi v izpodbijanem delu sodbe, da nobena od strank ni realizirala svoje terjatve, oziroma da je bil sodni postopek potreben tako v primeru njene terjatve kot v primeru terjatve tožene stranke. Prepričana je, da bi ji morala tožena stranka povrniti vse nastale stroške postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano odločitev o stroških in toženi stranki naloži, da ji plača pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano stroškovno odločitev v sodbi in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje o stroških postopka ni pravilno odločilo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi:

Po določbi prvega odstavka 151. člena ZPP gre pri pravdnih stroških za izdatke, nastale med postopkom ali zaradi postopka pred sodiščem. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, da povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP). Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici razliko stroškov postopka v znesku 123,60 EUR ter glede tega obrazložilo, da so bili v sporu potrebni stroški obeh strank, saj nobena pred vložitvijo tožbe drugi stranki ni poravnala terjatve. Zato je štelo, da sta obe stranki s svojimi zahtevki v sporu v celoti uspeli. V tej zvezi je tožnici za zastopanje po pooblaščenki priznalo potrebne stroške v znesku 876,60 EUR, toženi stranki pa za zastopanje po pooblaščencu potrebne stroške v znesku 753,00 EUR, navedena zneska pobotalo ter razliko v znesku 123,60 EUR naložilo v plačilo toženi stranki. Pritožbeno sodišče se s takšno odločitvijo ne strinja, saj sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških ni upoštevalo tudi dejanskega sorazmerja terjatev, s katerimi sta stranki uspeli v sporu.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno postopalo, ko je združilo v obravnavanje sporni zadevi obeh strank, ki sta vsaka na svoji strani uveljavljali terjatev zoper nasprotno stranko ter po pobotanju glavnih terjatev v nadaljevanju v skladu z vrednostjo spora odmerilo vsaki stranki višino potrebnih stroškov za zastopanje po pooblaščencu. Tako je tožnici za zastopanje po pooblaščenki pravilno odmerilo stroške v znesku 876,60 EUR, toženi stranki pa za zastopanje po pooblaščencu stroške v znesku 753,00 EUR. Vendar pa bi moralo pri tako odmerjenih stroških in njihovem pobotanju izhajati tudi iz dejanskega uspeha vsake stranke v sporu glede na višino priznane terjatve, ki v primeru tožnice znaša 79,31 %, v primeru tožene stranke pa 20,69 %. Tako je tožnica glede na takšen odstotkovni uspeh upravičena do povrnitve stroškov v znesku 695,23 EUR, tožena stranka pa v znesku 155,79 EUR. Po pobotanju navedenih zneskov ostane 539,44 EUR v korist tožnice.

Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in delno spremenilo odločitev o stroških v izpodbijanem delu sodbe (v 4. točki izreka) tako, da jih je iz zneska 123,60 EUR zvišalo na znesek 539,44 EUR, kot je to razvidno iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).

Tožnica je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Pritožbeno sodišče ji je v skladu s pritožbenim uspehom priznalo nagrado za pritožbo v znesku 48,00 EUR in predlagane stroške za poštne in telekomunikacijske storitve v znesku 10,00 EUR, to je skupaj 58,00 EUR, kar ob upoštevanju 20 % DDV znaša 69,60 EUR ter pritožbene stroške v navedeni višini naložilo v plačilo toženi stranki, kot je tudi to razvidno iz izreka tega sklepa.