VSRS Sodba III Ips 9/2011

Revizija se zavrne.

Vsaka stranka nosi sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklep skupščine tožene stranke, sprejet 8. 3. 2007, o izključitvi tožeče stranke kot družbenika. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 58/2010 z dne 26. 10. 2010 dopustilo revizijo glede vprašanja, na kakšen način mora družbenik na skupščini družbenikov družbe z omejeno odgovornostjo obvestiti skupščino o nameravani tožbi za izpodbijanje sklepa skupščine.

3Na podlagi navedenega sklepa tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Vrhovno sodišče ob odločanju o dopuščeni reviziji izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje preizkuša le glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Zato je v konkretnem primeru presoja omejena na revizijske navedbe, ki se nanašajo na način napovedi izpodbijanja, do ostalih navedb pa se revizijsko sodišče ni opredeljevalo.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da so družbeniki tožene stranke na skupščini 8. 3. 2007 sprejeli sklep, da se tožeča stranka kot družbenik izključi iz tožene stranke. Sklep je bil sprejet na zapisnik skupščine. Skupščini je predsedoval odvetnik, ki ga je tožena stranka pooblastila za zastopanje tudi v tej zadevi, notar pa na skupščini ni bil prisoten. Zakoniti zastopnik tožeče stranke, ki je bil na skupščini navzoč, je v sklopu razprave o predlogu sklepa o izključitvi tožeče stranke na zapisnik podal izjavo, da „ni resnih razlogov za izključitev in da ne obstaja zakonski razlog za izključitev“ ter da „bo če bo skupščina sklep sprejela, vložil svoje nestrinjanje“.

8Sodišči prve in druge stopnje sta šteli, da ta izjava pomeni napoved izpodbijanja spornega sklepa, ki ga je sprejela skupščina tožene stranke, ker stroga obličnost napovedi izpodbijanja sklepov skupščine družbe z omejeno odgovornostjo ni potrebna zaradi nižje stopnje formalnosti zasedanja skupščine, kot velja za zasedanje skupščine delniške družbe. Ugotovili sta, da je podan izpodbojni razlog, saj razlogi za izključitev tožeče stranke kot družbenika, ki jih navaja družbena pogodba tožene stranke, niso bili podani. Ker sta presodili, da je sklep skupščine v nasprotju z družbeno pogodbo, sta ga razveljavili.

9Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) v 522. členu določa, da se za uveljavljanje ničnosti in izpodbojnosti sklepov družbe z omejeno odgovornostjo smiselno uporabljajo določbe, ki urejajo delniško družbo. Gre za smiselno uporabo določb od 390. do 401. člena ZGD-1, v obravnavanem primeru pa je relevantna predvsem interpretacija 397. člena ZGD-1, ki ureja napoved izpodbijanja skupščinskega sklepa. Navedena določba v prvem odstavku določa, da lahko delničar, ki je bil navzoč na skupščini, izpodbija sklep samo, če je na skupščini takoj zapisniško obvestil skupščino o nameravani tožbi.

10Ključna predpostavka za izpodbijanje sklepa skupščine delniške družbe je torej poprejšnja napoved njegovega izpodbijanja na skupščini. Namen za takšno ureditev je v tem, da ima skupščina možnost, da prepreči izpodbijanje svojega sklepa s tem, da ga spremeni ali nadomesti z drugim sklepom oziroma da ga vnovič obravnava in razveljavi. Skupščina družbe z omejeno odgovornostjo ne poteka strogo formalizirano, kot je to značilno za skupščino delniške družbe. Kljub manj formalnemu poteku skupščine pa namen ureditve napovedi izpodbijanja skupščinskih sklepov pri družbi z omejeno odgovornostjo ostaja enak kot pri delniški družbi, to je, da se po napovedi izpodbijanja skupščina temu izpodbijanju lahko izogne s sprejetjem drugačnega sklepa oziroma z njegovo razveljavitvijo. Dolžnost napovedi izpodbijanja tako veže tudi družbenika družbe z omejeno odgovornostjo.

11Tožeča stranka oziroma njen zakoniti zastopnik je izjavo, da „bo če bo skupščina sklep sprejela, vložil svoje nestrinjanje“, podal pred sprejemom spornega sklepa. Opisani namen ureditve poprejšnje napovedi vložitve izpodbojne tožbe je toliko bolj varovan z napovedjo, ki jo družbenik vloži pred sprejetjem skupščinskega sklepa, saj skupščina tako že pred odločanjem oziroma glasovanjem o sklepu izve, da ima družbenik namen vložiti izpodbojno tožbo, če bo sklep sprejet. To še toliko bolj velja za primer, kakršen je obravnavani, ko je bila skupščina sklicana le zaradi odločanja o spornem sklepu. Zato vnaprejšnja napoved izpodbijanja skupščinskega sklepa ni v nasprotju z zakonsko ureditvijo iz 397. člena ZGD-1.

12Nazadnje je potrebno presoditi, ali je izjavo zakonitega zastopnika tožeče stranke, da „bo če bo skupščina sklep sprejela, vložil svoje nestrinjanje“, mogoče razumeti kot napoved vložitve izpodbojne tožbe. Besedna zveza „vložiti svoje nestrinjanje“ kaže na to, da je imel zakoniti zastopnik tožeče stranke očitno v mislih več kot le izraziti svoje nesoglasje na skupščini družbe. Pomembna razlika med družbo z omejeno odgovornostjo in delniško družbo pa je tudi v tem, da skupščini družbe z omejeno odgovornostjo ne prisostvuje notar, saj sklepov ni potrebno potrditi v notarskem zapisniku(1). Dolžnost notarja je, da v primeru nejasno izražene namere družbenika glede vložitve izpodbojne tožbe za razveljavitev skupščinskega sklepa delničarja opozori oziroma pozove, naj svojo namero jasno opredeli. Delničarja je v primeru nejasnosti treba vprašati, ali želi izpodbijanje zapisniško napovedati.(2) Na skupščini tožene stranke notar, ki bi razjasnil nejasnosti glede napovedi izpodbijanja, ni bil prisoten. Skupščino je sicer vodil predsednik s pravno izobrazbo (pooblaščenec tožene stranke v tem postopku), vendar zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki je navedel, da „bo če bo skupščina sklep sprejela, vložil svoje nestrinjanje“, na jasnejšo opredelitev njegove izjave ni pozval. Ker se skupščina družbe z omejeno odgovornostjo vodi manj formalizirano, je mogoče zaključiti, da je s citiranim stavkom izpodbijanje sklepa o svoji izključitvi iz družbe napovedala.

13Držijo sicer revidentkine navedbe, da v konkretnem primeru ni pomembno, da je šlo za izredno sejo skupščine, da je šlo za v naprej objavljen in obrazložen predlog sklepa, da gre za družbo z omejeno odgovornostjo, ki ima le štiri družbenike, ter da je bila seja skupščine izvedena hitro. Vendar pa je pritožbeno sodišče kljub temu ob upoštevanju nižje stopnje formalnosti, po kateri poteka seja skupščine družbe z omejeno odgovornostjo v primerjavi s sejo skupščine delniške družbe, pravilno zaključilo, da je tožeča stranka predpostavki napovedi izpodbijanja zadostila. Dolžnost napovedati izpodbijanje skupščinskega sklepa tako velja tudi za družbenika družbe z omejeno odgovornostjo, vendar z določenimi posebnostmi, ki izhajajo iz narave te družbe oziroma iz načina poteka in vodenja njene skupščine. Zato se 397. člen ZGD-1 uporablja smiselno ob upoštevanju teh posebnosti (522. člen ZGD-1).

14Glede na navedeno sta odločitvi sodišč prve in druge stopnje za pravilni. Sodišči sta pravilno zaključili, da je materialnopravna predpostavka za vložitev izpodbojne tožbe izpolnjena in posledično presojali zakonitost spornega skupščinskega sklepa oziroma njegovo skladnost z družbeno pogodbo.

15Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

16Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Tožeča stranka bi bila do povrnitve stroškov za odgovor na revizijo upravičena, vendar stroškov ni opredeljeno navedla (drugi odstavek 163. člena ZPP). Navedla je le, da naj revizijsko sodišče tožeči stranki stroške revizijskega postopka prisodi po odmeri sodišča. Takšna zahteva ni dovolj natančno opredeljena, saj je stranka, ki zahteva povrnitev stroškov, dolžna specificirati opravljena dejanja in zneske, ki jih zanje zahteva, oziroma mora določno opredeliti vsaj opravljena odvetnikova dejanja in število točk, s katerimi je po Odvetniški tarifi za storitve pravne pomoči ovrednoteno odvetnikovo delo(3).

---.---

Op. št. (1): Izjema velja le za sklep o spremembi družbene pogodbe (drugi odstavek 516. člena ZGD-1).

Op. št. (2): Tako tudi dr. Šime Ivanjko, Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, 2. knjiga, komentar k 397. členu ZGD-1, str. 731 – 733.

Op. št. (3): Glej načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 24. 6. 1991, Poročilo VS RS 1/91, str. 11, s katerim se dopolnjuje pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča SRS z dne 26. in 27. 11. 1981, objavljeno v Poročilu VSS 1/91, str. 81.