VSL sodba I Cp 2449/2011

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 135967/2009 z dne 23.9.2009 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek 593,32 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. S tem je toženi stranki iz naslova nadomestila za uporabo neodrskih glasbenih del za obdobje od septembra 2004 do vključno oktobra 2006 naložilo v plačilo 22,82 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega mesečno zaračunanega zneska. V preostalem delu 1. odstavka izreka (za znesek 657,81 EUR z obrestmi, ki se nanaša na obdobje od novembra 2006 do maja 2008) in v 4. odstavku izreka glede izvršilnih stroškov je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Ker je tožeča stranka tožbo umaknila za znesek 68,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je sodišče prve stopnje v tem delu ustavilo postopek in sklep o izvršbi razveljavilo.

2Proti sodbi in sklepu se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo, da toženec od novembra 2006 do maja 2008 ni pasivno legitimiran, ker od 28.10.2006 ni več opravljal dejavnosti (dejavnost je opravljala njegova žena). Obrazložitev sodišča, da dejstvo, da toženec prenehanja opravljanja dejavnosti ni sporočil tožeči stranki, ne utemeljuje toženčeve obveznosti plačila honorarja, ni zadostna in ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Poleg tega je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo. Določba 159. člena ZASP namreč uzakonja dolžnost obveščanja, saj določa, da so uporabniki varovanih del dolžni predhodno pridobiti pravice za javno priobčitev varovanih del. Tako obstaja dolžnost, da uporabnik tožeči stranki predloži podatke o uporabi avtorskih del, poleg tega tudi podatek o prenehanju opravljanja dejavnosti. Dokler tega ne stori, tožeča stranka ne more vedeti, da uporabnik dejavnosti ne opravlja več. Tožena stranka je kršila dolžnost obveščanja po 159. členu ZASP, kar pomeni, da tožeča stranka lahko domneva in je utemeljeno prepričana, da je dejansko stanje nespremenjeno. Ni namreč dolžnost tožeče stranke, da dnevno ugotavlja uporabo glasbe za vsakega uporabnika. Ker tožeča stranka ni vedela, da je toženec prenehal opravljati dejavnost, je utemeljeno izdajala račune. Zato zavrnitev zahtevka iz tega razloga ni pravilna. Prvostopenjsko sodišče se do tega dejstva (da je toženec kršil dolžnost obveščanja) sploh ni izreklo, zato ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preiskusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

4Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni, podrejeno pa odstopi zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje. Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja neutemeljeno zavrnilo. Napačno je štelo, da za tožnikovo terjatev velja 5- letni zastaralni rok. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti 3-letni zastaralni rok in ugotoviti zastaranje tožnikovega zahtevka. Izpovedba priče T. S. ni verodostojna, ker slednji nikoli ni bil v toženčevem lokalu. S tožencem se nikoli ni pogovarjal, zato mu tudi nihče nikoli ni mogel povedati, da se glasbeni stolp ne uporablja. Zapisnik o kontroli z dne 26.5.2008 je povsem neverodostojna listina, ki ji sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti. Ker je priča zaposlena pri tožeči stranki, je jasno, da ima interes za izid pravde, kar bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Tožeča stranka ni dokazala, da je tožencu posredovala račune, zaradi česar je sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno naložilo tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega posameznega računa. Če toženec računov ni dobil, niso zapadli. Obrestni del izreka je zato neutemeljen. Ker je tožeča stranka uspela z manj kot polovico zahtevka, je odločitev o stroških napačna.

5Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke podala odgovor, v katerem predlaga zavrnitev toženčeve pritožbe. Toženec na pritožbo tožeče stranke ni odgovoril.

6Pritožbi sta neutemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke

7Drži, kot v pritožbi navaja tožeča stranka, da 159. člen ZASP uzakonja dolžnost uporabnikov do obveščanja. V skladu s četrtim odstavkom 159. člena ZASP so namreč uporabniki varovanih del, ki ta dela uporabljajo na podlagi tega zakona brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, dolžni enkrat mesečno tožeči stranki predložiti podatke o njihovi uporabi. V skladu s prvim odstavkom 159. člena ZASP pa so uporabniki varovanih del dolžni predhodno pridobiti pravice za javno priobčitev varovanih del. Vendar pa glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec 28.10.2006 prenehal opravljati dejavnost, toženec po 28.10.2006 glasbenih avtorskih pravic ni več kršil. Zato tožeča stranka v obdobju od novembra 2006 do maja 2008 ni bila prikrajšana s strani toženca, ta pa ni bil obogaten. Ne zadošča namreč, kot navaja pritožnik, da tožnik ni vedel, da toženec avtorske glasbene pravice ne uporablja več, ampak mora tožniku nastati prikrajšanje oz. okoriščenje na strani toženca, ki pa v primeru opustitve uporabe tuje stvari ni podano. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zavrnilo zahtevek za obdobje, ko toženec v lokalu svoje dejavnosti ni izvajal. Pritožbene navedbe, ki ta zaključek grajajo, niso utemeljene.

8Opustitev dolžnosti obveščanja po četrtem odstavku 159. člena ZASP je prekršek, kot navaja tudi pritožnik v pritožbi. V okviru inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem določb ZASP se osebe, ki dolžnost obveščanja prekršijo, lahko kaznujejo s predpisano globo za prekršek. Pri kršitvi te dolžnosti pa ne gre za kršitev civilne pravice tožeče stranke, katere izpolnitev bi lahko tožnik uveljavljal v sodnem postopku(1). Zato pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje že zaradi kršitve dolžnosti obveščanja ugoditi zahtevku v celoti, ni utemeljen.

9Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o toženčevi kršitvi dolžnosti obveščanja tožeče stranke. O tem se je izreklo v tretjem odstavku na 6. strani sodbe. Zato tožeča stranka neutemeljeno očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki so jasni, med njimi pa ni nasprotij. Tudi materialnopravno določilo 159. člena ZASP je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo.

O pritožbi tožene stranke

10Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo ugovor zastaranja, ni utemeljen. Tožena stranka zmotno meni, da za tožnikovo terjatev velja tri letni zastaralni rok. To ne drži. Tožeča stranka je skladno s 146. členom ZASP pooblaščena za uveljavljanje malih glasbenih avtorskih pravic, med drugim tudi za prenos neizključnih pravic za uporabo avtorskih del in za pobiranje in izterjavo avtorskih honorarjev in nadomestil od uporabe avtorskih del. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec imetnik lokala, v katerem je predvajal glasbo od septembra 2004 do oktobra 2006, s tožečo stranko pa ni imel sklenjene pogodbe o prenosu avtorske pravice. Uporaba avtorskih del je dopustna le, če je uporabnik pridobil ustrezno materialno upravičenje. Ker tožena stranka, ki je avtorske glasbene pravice uporabljala, ni sklenila pogodbe s tožečo stranko, nadomestila za uporabo avtorskih pravic pa ni plačala, gre za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve. Za terjatve iz naslova neupravičene pridobitve (198. člen OZ) pa velja splošni - petletni zastaralni rok. Zato pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti triletni zastaralni rok, ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je natančna, skrbna in prepričljiva ter skladna z 8. členom ZPP. Argumenti, zakaj je sodišče prve stopnje izpovedbo priče S. označilo kot verodostojno, so prepričljivi. Zato je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno sledilo izpovedbi priče T. S., ki je v toženčevem lokalu 26.8.2005 opravil kontrolo, kar potrjuje tudi zapisnik o kontroli s tega dne. Pritožbeni očitki, ki grajajo dokazno oceno izpovedbe priče S. in zapisnika o kontroli z dne 26.8.2005, zato niso utemeljeni.

11Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje toženi stranki nepravilno naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega posameznega računa do plačila. Ne drži namreč, da tožeča stranka ni dokazala, da je tožencu posredovala račune. Iz obrazložitve sodbe (2. odstavek na 6. strani) namreč izhaja, da je tožeča stranka dokazala, da je račune pošiljala na naslov, kjer je toženec opravljal svojo dejavnost. Ker je tožena stranka račune tožnika prejela, je materialnopravno pravilna tudi odločitev o utemeljenosti zahtevka glede zakonskih zamudnih obresti. Izstavljeni računi so namreč vsebovali rok za plačilo nadomestila, zato je zamuda tožene stranke nastopila z iztekom vsakega od tako določenih rokov. Dolžnik v skladu z določilom prvega odstavka 299. člena OZ pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev.

12Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik v postopku uspel s približno polovico zahtevka, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je o pravdnih stroških odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP tako, da je vsaka stranka dolžna kriti svoje stroške postopka, pravilna.

13V pritožbah uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni bila zagrešena kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbi tožeče in tožene stranke zavrnilo in sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

14Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, stroški odgovora na pritožbo, ki ga je vložila tožeča stranka pa ne predstavljajo potrebnih izdatkov (155. člen ZPP), sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje pritožbene stroške.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) VSL sodba in sklep I Cpg 796/2010 in VSL sodba in sklep I Cpg 1127/2010.