VSRS Sklep X Ips 410/2011

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je revident po odvetniku vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 1. in 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2Reviziji nista dovoljeni.

3S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper delno odločbo Upravne enote Radovljica z dne 14. 9. 2010, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 14. 1. 2011. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odločbo med drugim odločil, da za tisti del tam navedenega premoženja, ki se ne vrača v naravi, upravičencem A.A., B.B., C.C. in D.D. po tam navedenih deležih pripada odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, d. d., Ljubljana (v nadaljevanju SOD) v skupnem znesku 346.687,37 DEM oziroma 177.258,43 EUR. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila pritožbe C.C., D.D. in revidenta ter deloma ugodila pritožbi SOD tako, da upravičencem pripada odškodnina v skupnem znesku 341.744,29 DEM oziroma 174.731,10 EUR.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje revident, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

6V obravnavani zadevi revident uveljavlja vračilo premoženja v naravi (izpodbija pravilnost ugotovitve obstoja ovir za vračilo premoženja v naravi). Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 728/2008 z dne 22. 1. 2009, X Ips 747/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 734/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 789/2008 z dne 2. 4. 2009, X Ips 469/2010 z dne 26. 1. 2011) pravica do vračila premoženja v naravi v denacionalizacijskem postopku ni pravica, izražena v denarni vrednosti. Enako stališče je v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010 sprejelo tudi Ustavno sodišče. Revident se zato neutemeljeno sklicuje na vrednost odškodnine, ki mu je priznana z izpodbijano odločbo upravnega organa. Ker torej pravica do vračila premoženja v naravi v denacionalizacijskem postopku, ki jo revidentka uveljavlja v tej reviziji, ni pravica, izražena v denarni vrednosti, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

7Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

8Po presoji Vrhovnega sodišča revident izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal.

9Revident namreč ni natančno in konkretno pojasnil, katero je pravno vprašanje, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča, niti ni pojasnil okoliščin, ki bi kazale na njegovo pomembnost. Uveljavlja sicer odstop od ustaljene sodne prakse ter se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča, in sicer na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 144/2002 v zvezi z razlago določb 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ter na sodbi Vrhovnega sodišča I Up 1057/2002 in I Up 136/2001 ter na odločbi Ustavnega sodišča Up-237/97 in U I 129/95 v zvezi z neobstojem ovir za vračanje v naravi, če gre za investicijska vlaganja (rekonstrukcijo objekta).

10Po presoji Vrhovnega sodišča revident z navedenim sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega in Ustavnega sodišča ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena o izpolnjenosti pogoja za dovoljenost revizije zaradi odstopa od sodne prakse, ki ga uveljavlja. Revident bi namreč moral po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča in skladno s pojasnjenim trditvenim in dokaznim bremenom (4. in 7. točka te obrazložitve) najprej natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve in navesti okoliščine, ki utemeljujejo njegovo pomembnost, ter nato opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami Vrhovnega sodišča, s katerimi utemeljuje odstop, in zatrjevano odstopanje utemeljiti (npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 513/2009 z dne 10. 3. 2011).

11V obravnavanem primeru revident tega ni storil, saj sploh ni izpostavil pravnega vprašanja, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča. Pravna vprašanja, ki jih navaja v zvezi s sodnimi odločbami, na katere se sklicuje, pa glede na to, da izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da je ovira za vračanje podana, ker je po podržavljenju nastala nova nepremičnina (nova stvar), niso pomembna po vsebini obravnavane zadeve. Glede na navedeno revident ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

12Glede na to, da revident ni izkazal izpolnjenosti nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

13Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.