VSRS Sodba II Ips 270/2010

Revizija se zavrne.

Prva tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 842,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Tožeča stranka je kot denacionalizacijska upravičenka v postopku za denacionalizacijo zahtevala vračilo več parcel, ki so bile podržavljene njeni pravni prednici, med njimi tudi parcelo ... k. o. ... O delu njene zahteve je upravni organ že odločil (delna odločba Upravne enote Radovljica D-321-41/1992-377 z dne 19. 6. 2008) in ji glede parcele ... k. o. ..., ter glede deleža 188/200 na parcelah ... k. o. ..., prisodil odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d. d. O ostalem delu zahteve za denacionalizacijo, ki med drugim obsega vračilo v naravi za preostali delež (do 12/200) na parcelah ... ter za parcelo ... k. o. ..., bo odločeno po zaključku tukajšnje pravde, v kateri tožeča stranka zahteva ugotovitev ničnosti pogodb in zemljiškoknjižnih dovolil, s katerimi so tožene stranke razpolagale z deležem do 12/200 na omenjenih nepremičninah (88. člen Zakona o denacionalizaciji – v nadaljevanju ZDen).

2Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in tožene stranke zavezalo k nerazdelnemu plačilu pravdnih stroškov tožeče stranke. Ničnost napadenih razpolaganj je utemeljilo na ugotovitvah, da je do njih prišlo v času po vložitvi pravočasne zahteve za denacionalizacijo teh nepremičnin z vrnitvijo v naravi, o kateri še ni pravnomočno odločeno. Delež 12/200 na spornih nepremičninah je bil ob uveljavitvi ZDen družbena lastnina, na kateri je imela pravico uporabe pravna prednica prve tožene stranke (Služba družbenega knjigovodstva – v nadaljevanju SDK). Ta je pravico uporabe pridobila izvenknjižno, in sicer na podlagi Samoupravnega sporazuma o združevanju dela in sredstev za ureditev Rekreacijskega centra ... (z dne 9. 2. 1981; aneks z dne 7. 6. 1983). Zaradi ureditve zemljiškoknjižnega stanja je bila kasneje (5. 7. 1993) sklenjena še pogodba o ugotovitvi solastniških deležev, na podlagi katere se je SDK vknjižila kot imetnica pravice uporabe do 12/200. Ker takšna vknjižba ni bila konstitutivne narave, sodišče ni sledilo ugovoru toženih strank, da je bila imetnica pravice uporabe (in s tem zavezanka za vračilo v naravi) družba N. d. d., ki je bila dotlej kot taka vknjižena v zemljiški knjigi. Pravica uporabe SDK se je nato z uveljavitvijo Zakona o agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (z dne 20. 8. 1994) prenesla na prvo toženo stranko, ki je z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (z dne 25. 7. 1997) postala tudi lastnica sporne nepremičnine do 12/200. Okoliščine, da tožeča stranka ni predlagala začasne odredbe po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP), sodišče ni štelo kot bistvene, saj je ugotovilo, da obravnavani delež na nepremičnini ni bil vključen v lastninsko preoblikovanje družbe N. d. d.

3Sodišče druge stopnje je pritožbi toženih strank zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo in odločilo, da stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

4Zoper sodbo pritožbenega sodišča prva tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, sicer pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Opozarja na nesporno dejstvo, da tožeča stranka ni predlagala začasne odredbe po določbah ZLPP, zaradi česar nima pravnega interesa za ničnostno tožbo (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 75/2001 z dne 17. 5. 2001). Ravno zato je bila pogodba o ugotovitvi solastniških deležev sklenjena en mesec po izteku roka za vložitev predloga za začasno odredbo, ko je bilo jasno, da denacionalizacijski upravičenec ni več imel interesa za vrnitev nepremičnine v naravi. Meni tudi, da za sporno nepremičnino prepoved razpolaganja iz določbe 88. člena ZDen ni veljala, saj je tožeča stranka kot denacionalizacijska upravičenka v svojem zahtevku z dne 3. 7. 1992 uveljavljala odškodnino, vrnitev v naravi pa je izrecno zahtevala šele 9. 10. 2007. Drugačne ugotovitve sodišč nižjih stopenj so po mnenju revidentke napačne in neobrazložene. V ostalem delu revizije prva tožena stranka nasprotuje zaključkom sodišč v zvezi s samoupravnim sporazumom iz leta 1981 oziroma 1983. Meni, da ne gre za „družbeno–lastninsko societetno pogodbo“, kot je sporazum opredelilo pritožbeno sodišče. Priznava, da se je pravica uporabe na nepremičnini v času družbene lastnine prenašala izvenknjižno, da pa do tega v konkretnem primeru ni prišlo, saj takšnega namena iz omenjenega sporazuma ni možno razbrati. SDK tako ni postala imetnica pravice uporabe že na podlagi tega sporazuma, temveč šele s pogodbo o ugotovitvi solastniških deležev iz leta 1993. Vse dotlej je bila zavezanka za vračilo nepremičnine družba N. d. d., ki je bila v času uveljavitve ZDen tudi vknjižena kot imetnica pravice uporabe.

5Tožeča stranka v odgovoru na revizijo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrnitev. Prav tako priglaša stroške.

6Revizija ni utemeljena.

7Revidentka je ves čas postopka oporekala pravnemu interesu tožeče stranke za ugotovitev ničnosti pogodb, ker slednja ni zahtevala začasne odredbe skladno z določbami ZLPP (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 75/2001 z dne 17. 5. 2001). Sodišči nižjih stopenj sta ji pojasnili, da takšna opustitev v konkretnem primeru ni bistvena, saj delež 12/200 na sporni nepremičnini ni bil predmet kasnejšega lastninskega preoblikovanja družbe N. d. d. (ki se je odvijalo šele konec leta 1996, ko delež 12/200 na spornih nepremičninah ni bil več vpisan na njeno ime). Revidentka se z omenjenim stališčem ne strinja, ne da bi izrecno in opredeljeno pojasnila, v čem je (materialnopravno) zmotno. V pritožbi je sicer menila, da opustitev zavarovanja z začasno odredbo povzroči dovoljenost tako lastninskega preoblikovanja kot tudi drugih razpolaganj z nepremičnino, ki je predmet denacionalizacije. Takšno njeno pritožbeno stališče, pri katerem v reviziji izrecno niti ne vztraja, je zmotno.

8Začasna odredba v smislu določb ZLPP preprečuje, da bi do ovire za vračanje tega premoženja v naravi (lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb; tretji odstavek 16. člena ZDen) prišlo zaradi lastninskega preoblikovanja podjetja. V drug(ačn)ih primerih razpolaganja s predmetom denacionalizacije je upravičenec pred oviro za vračilo v naravi zadostno varovan z določbo 88. člena ZDen, ki takšna razpolaganja prepoveduje.(1) Ovira zaradi opustitve zavarovanja zahtevka za denacionalizacijo oziroma posledica iz določbe drugega odstavka 15. člena ZLPP bi torej nastopila le, če bi bilo podržavljeno premoženje vključeno v program lastninskega preoblikovanja podjetja, kar pa v konkretni zadevi ni primer. Zaključku nižjih sodišč, da delež do 12/200 na sporni nepremičnini ni bil vključen v leta 1996 izvedeno lastninsko preoblikovanje, ne nasprotuje niti revidentkino sklepanje, da je pravico uporabe SDK pridobila šele (s pogodbo o ugotovitvi solastniških deležev iz) leta 1993.

9Očitki v zvezi s presojo Samoupravnega sporazuma in aneksa iz leta 1983 ter pogodbe o ugotovitvi solastniških deležev iz leta 1993 za odločitev o reviziji niso relevantni. Z njimi želi revidentka izkazati, da ni zavezanka za vračilo (ker da sporne nepremičnine ob uveljavitvi ZDen niso sodile v njeno premoženje, temveč je pravico uporabe na njih pridobila šele s pogodbo iz leta 1993, ki ni predmet ničnostnega zahtevka) oziroma, da nepremičnina v postopku za denacionalizacijo, ki se vodi zoper njo, ne bo vrnjena v naravi. Vendar je utrjeno spoznanje sodne prakse, da je za ničnostno pravdo na podlagi določbe 88. člena ZDen bistvena zgolj možnost vrnitve v naravi in ne morda (že) konkretno ugotovljena dolžnost vrnitve.(2) Namen predpisa je bil ustavitev prometa s premoženjem, ki je (lahko) predmet denacionalizacije, zato zajema vsako razpolaganje s tem premoženjem, ki bi lahko vplivalo na njegovo vrnitev ali obliko vrnitve in zaradi katerega bi se lahko poslabšal položaj denacionalizacijskih upravičencev. O morebitnem obstoju drugih ovir za vračilo v premoženja v naravi bo odločal upravni organ v nadaljevanju postopka za denacionalizacijo, za predmetno pravdo pa zadošča, da je tožeča stranka v postopku za denacionalizacijo zahtevala vrnitev iste nepremičnine v naravi in da o tem vprašanju še ni pravnomočno odločeno.

10Kot sta pravilno ugotovili sodišči nižjih stopenj, je tožeči stranki obstoj pravkar navedenih okoliščin uspelo izkazati. Predvsem ne drži v reviziji ponovljena pritožbena graja, da tožeča stranka ni zahtevala vrnitve nepremičnin v naravi oziroma, da je to storila prepozno. Nasprotno jasno izhaja iz pravočasnih zahtev za denacionalizacijo, na kateri je revidentko opozorilo že pritožbeno sodišče. Za svoje ugotovitve sta sodišči navedli zadostne razloge (stran 8 in 9 sodbe sodišča prve stopnje ter stran 5 sodbe sodišča druge stopnje), ki jih je revidentka očitno spregledala, saj na njih ne odgovarja.

11Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

12Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Prva tožena stranka je z revizijo propadla, zato je dolžna tožeči stranki povrniti zahtevane stroške odgovora na revizijo, ki so bili potrebni. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 842,72 EUR (1500 točk za sestavo odgovora na revizijo, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV), ki jih mora toženec plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tedaj dalje (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 152/99 z dne 2. 12. 1999, U 230/96 z dne 19. 4. 2000 in U 163/95 z dne 3. 6. 1999.

Op. št. (2): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 407/2000 z dne 19. 4. 2001, II Ips 388/2003 z dne 17. 6. 2004, II Ips 331/2006 z dne 15. 10. 2008, II Ips 741/2009 z dne 14. 1. 2010 in II Ips 97/2010 z dne 3. 6. 2010.