VSRS Sodba I Ips 273/2010

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo K 25/2008 z dne 14. 10. 2009 obsojenega V. J. spoznalo za krivega kaznivega dejanja malomarnega zdravljenja po prvem odstavku 190. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen osem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 62/2010 z dne 20. 5. 2010 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da je v izpodbijani sodbi podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker da se sodišče ni določno opredelilo, ali je prepovedana posledica nastopila pri materi, ali pri nerojenem otroku, da so zaključki sodišča prve stopnje v nasprotju z izvedenskim mnenjem ter da je pritožbeno sodišče z dopolnitvijo razlogov sodbe sodišča prve stopnje kršilo 25. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma, da napadeno drugostopenjsko sodbo razveljavi in tudi to vrne višjemu sodišču v ponovno odločanje.

3Vrhovni državni tožilec v mnenju, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je po njegovem mnenju zahteva za varstvo zakonitosti vložena po poteku roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP, zato jo je potrebno zavreči.

4Obsojenec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

B.

5Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da se sodišče ni določno opredelilo, ali je prepovedana posledica nastopila pri materi, ali pri nerojenem otroku, zaradi česar ni razvidno, kdo od njiju je deležen kazenskopravnega varstva. S tem v zvezi še navaja, da je v izreku sodbe kot posledica obsojenčevega ravnanja opisano poslabšanje zdravstvenega stanja oškodovanke in plodu, razlogi sodbe pa se nanašajo le na poslabšanje zdravstvenega stanja oškodovanke.

6Kaznivo dejanje malomarnega zdravljenja po prvem odstavku 190. člena KZ stori zdravnik, ki pri opravljanju zdravniške dejavnosti iz malomarnosti ravna v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke in tako povzroči, da se komu občutno poslabša zdravje. Kazenskopravno varovana dobrina pri tem kaznivem dejanju je zdravje osebe, ki jo zdravnik zdravi. V primeru zdravstvene obravnave noseče ženske kazenskopravno varstvo pred malomarnim zdravljenjem uživa nosečnica, posredno pa tudi plod, ki je z njenim telesom neločljivo povezan. Za obstoj tega kaznivega dejanja zadošča občutno poslabšanje zdravja nosečnice, kamor je v praksi, zaradi neločljive povezanosti nosečnice in plodu, potrebno šteti tudi primere poškodb ali celo odmrtja plodu, ki so posledica ravnanja zdravnika v nasprotju s pravili zdravniške stroke. Zarodek namreč ne uživa samostojnega kazenskopravnega varstva, temveč je varovan le posredno preko varstva zdravja nosečnice, vse do začetka poroda, ko se izločevani plod v kazenskopravnem smislu začne šteti za človeka.

7Kazenskopravni očitek obsojencu vsebovan v izreku sodbe sodišča prve stopnje je, da v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke ni opravil dodatnih preiskav pacientke ali jo zadržal na zdravljenju zaradi nadzora plodu, temveč jo je napotil domov, čeprav bi se glede na rezultate preiskave, pacientkine anamneze ter po svojih osebnih lastnostih mogel in moral zavedati, da se lahko zdravstveno stanje pacientke in plodu občutno poslabša, do česar je tudi prišlo, ko je oškodovanka rodila mrtvega otroka, do čigar smrti je prišlo zaradi zadušitve. V razlogih sodbe je sodišče obrazložilo vsa odločilna pravno relevantna dejstva, vsebovana v izreku sodbe ter v drugem odstavku na 5. stani sodbe izrecno navedlo, da je obsojenčevo ravnanje imelo za posledico, da se je zdravstveno stanje oškodovanke in plodu občutno poslabšalo ter da je oškodovanka čez nekaj dni rodila mrtvega otroka, čigar smrt je bila posledica zadušitve, zato je neutemeljeno obsojenčevo navajanje, da izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom in da so ti nejasni.

8Neutemeljeno zagovornik uveljavlja, da je višje sodišče ravnalo v nasprotju s 25. členom Ustave ter obsojencu nedopustno omejilo pravico do pravnega sredstva, ker je v razlogih sodbe navedlo, da je zdravstveno stanje matere kot nosečnice neločljivo povezano z zdravjem plodu.

9Obsojenčev zagovornik je v pritožbi uveljavljal kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da sodišče ni obrazložilo odločilnega dejstva, ali je prepovedana posledica nastopila pri oškodovanki ali nerojenem otroku. Višje sodišče je takšno pritožbeno navedbo utemeljeno zavrnilo z navedbo, da tako opis kaznivega dejanja kot obrazložitev sodbe obsegata vsa potrebna dejstva, ki dejanje opredeljujejo kot kaznivo dejanje, saj iz sodbe izhaja, da je zapis CTG preiskave pokazal spremembe v zdravstvenem stanju matere in nerojenega otroka, ki sta v času nosečnosti neločljivo povezana. Pritožbeno sodišče je s tem le odgovorilo na pritožbene navedbe v skladu s prvim odstavkom 395. člena ZKP, pritrdilo sodišču prve stopnje in pojasnilo zakonske znake obsojencu očitanega kaznivega dejanja, ni pa ugotavljalo novih dejstev, zato obsojenčeva pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave ni bila kršena.

10Zahteva z navedbami, da je interpretacija CTG zapisa visoko subjektivna, da v zvezi z njo obstajajo diametralno nasprotna mnenja med eksperti, da so zaključki sodišča o obstoju vzročne zveze med obsojencu očitano opustitvijo skrbnega zdravljenja in nastalo posledico v nasprotju z izvedenskim mnenjem medicinske stroke ter da obsojenec ne sprejema zaključkov sodišča o dokazanosti krivde za očitano kaznivo dejanje, izraža le pomisleke, da dejstva, na katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso bila pravilno ugotovljena ter podaja drugačno presojo izvedenih dokazov, kot je bila prejeta v pravnomočni sodbi. S tem po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

C.

11Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12Odločba o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer, ugotovljenih v pravnomočni sodbi. Sodno takso, ki jo je dolžan plačati, bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu po Zakonu o sodnih taksah.