VSL sodba I Cp 1757/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da Pogodba o preužitku z dne 23. 6. 2005, ki sta jo sklenila pokojni M. M. in prva tožnica glede v izreku navedenih nepremičnin, prikriva darilo in je brez pravnega učinka do prve tožnice v obsegu, potrebnem za pokritje njenega nujnega dednega deleža v višini ¼ zapuščine po pokojnem M. M. (tč. 1), da je prva toženka dolžna vrniti v zapuščino po pokojnem M. M.: a) znesek 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2008 do plačila, b) znesek 41.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2008 do plačila in lastninsko pravico na (navedenih) deležih na (navedenih) parcelah (tč. 2 izreka), da je druga toženka dolžna vrniti v zapuščino po pokojnem M. M. darilo iz Pogodbe o preužitku z dne 23. 6. 2005, in sicer izstaviti izbrisno dovoljenje za delni izbris realnega bremena vpisanega na podlagi notarskega zapisa pogodbe o preužitku z dne 23. 6. 2005 za (navedene) deleže (navedenih) nepremičnin (tč. 3 izreka) in da so toženke nerazdelno dolžne tožnici povrniti njene pravdne stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnici je naložilo, da je dolžna prvi in drugi toženki povrniti nastale pravdne stroške v znesku 3. 576,28 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne do plačila.

Zoper sodbo se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) (1). Vztraja pri stališču, da je bila pogodba o preužitku navidezna, da je prikrivala darilo in da ni šlo za aleatorno pogodbo (ker je bil zapustnik star že 89 let in je bila smrt pričakovana v relativno kratkem času). Zapustnik je sicer izgovoril preužitek tudi svoji 15 let mlajši vdovi, vendar jo je tudi zavezal, da zanj opravlja vse gospodinjske in negovalne storitve in plačuje stroške gospodinjstva. Prva toženka bo morala, ko preužitkarja ne bosta več sposobna voditi samostojnega gospodinjstva, plačati le razliko v stroških domske oskrbe. Tožnica z navedenim dokazuje, da pogodba o preužitku glede zapustnika prikriva darilo oziroma vsaj prikrito mešano darilo. Tolmačenje 50. člena Obligacijskega zakonika (OZ) (2) je preozko. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo dokaznega predloga tožnice za zaslišanje strank in prič zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker strank o vsebini njihove pogodbene volje sploh ni zaslišalo. O neobstoju navideznosti je sklepalo zgolj iz izjavljene volje, posledično je ščitilo zgolj interese toženk. S tem so bile kršene tožničine ustavne pravice (14., 22., 23. člen Ustave Republike Slovenije). Glede na izjavljeno voljo so izgovorjene obveznosti prevzemnice do zapustnika objektivno neznatne, aleatornost je samo navidezna. Prva toženka je zapustnika v letu 2005 nagovorila k sklepanju preužitkarske pogodbe, vedoč, da so tri parcele v letu 2004 postale stavbna zemljišča in se je njihova vrednost bistveno povečala. Zapustnik in vdova sta dovolila prvi toženki, da nepremičnino bremen prosto proda, glede teh parcel sta se odpovedala stvarnemu bremenu in je tako jamstvo trajalo manj kot dve leti. Pravno gledano gre za novacijo pogodbe, kar dodatno dokazuje tako navideznost preužitkarske pogodbe glede teh parcel, kakor tudi neobstoj aleatornosti. Pritožnica izpostavlja njeno ustavno pravico do dedovanja (33. člen URS) v zvezi z nujnim dedovanjem. Načelo varnosti pravnega prometa je treba razlagati tudi v odvisnosti od učinkovanja ustavnih določb. Načelo vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic pa so bile toženke dolžne spoštovati tudi v razmerju do tožnice, četudi ta pri pogodbi o preužitku ni bila pogodbena stranka. Ker so vdovi izgovorjene pravice po preužitkarski pogodbi in je tudi sama nujna dedinja, je šteti preužitek v korist vdove kot zapustnikovo darilo vdovi.

Na vročeno pritožbo toženi stranki nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja vrnitev premoženja in pravic, izročenega oziroma dogovorjenih v korist toženih strank s pogodbo o preužitku z dne 23. 6. 2005 (v nadaljevanju: Pogodba), v zapuščino pokojnega M. M. (preužitkarja), in sicer zaradi prikrajšanja nujnega deleža tožeče stranke. Trdila in dokazovala je, da gre za navidezno pogodbo, ki je zaradi nesorazmernoti obveznosti prekriva darilno pogodbo v korist obeh toženih strank. Tožena stranka se je branila z ugovorom, da je šlo za odplačno, tvegano (aleatorno) pogodbo, kjer enakovrednost dajatev ni pravno odločilna.

V okviru tako podane trditvene in dokazne podlage strank je prvo sodišče pri presoji spornega razmerja pravilno izhajalo iz materialnopravni določil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o pogodbi o preužitku (člen 564 OZ in naslednji) in o darilni pogodbi (člen 533 OZ in naslednji). Pravilno je pojasnilo razliko med njima in opozorilo, da je v nasprotju z darilno pogodbo pogodba o preužitku dvostranska odplačna pogodba. Zanjo je značilen element tveganja. Ni odločilna matematično izračunana enakomernost izročenega premoženja in vrednost prevzetih obveznosti, pač pa le namen in volja pogodbenih strank. Subjektivna vrednost prevzemnikovih obveznosti je namreč za preužitkarja lahko večja kot njihova matematično izračunana vrednost (primerjaj sodba VS RS II Ips 791/2008).

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno, razlogi in odločitvijo prvega sodišča, da je obravnavana pogodba, ki so jo sklenili pokojni preužitkar M. M., prva toženka (prevzemnica in hči preužitkarja) in druga toženka (upravičenka in žena preužitkarja) ne le po naslovu, temveč tudi po ugotovljeni vsebini (razlogi na strani 6) in glede na ugotovljeno voljo in namen pogodbenih strank, pogodba o preužitku, torej odplačna aleatorna pogodba. S pravilnimi in za pritožbeno sodišče razumljivimi in sprejemljivimi razlogi je zavrnilo ugovore pritožnice, ponovljene v pritožbi, da gre za darilno pogodbo ali za mešano darilo, kar vse je pritožnica že na prvi stopnji utemeljevala z navedbo o neenaki vrednosti dajatev. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvemu sodišču, da neenaka vrednost dajatev ni pravno odločilna. Kljub temu je pravilno in popolno ocenilo tudi vsa dejstva v zvezi s tem, na katera ponovno opozarja pritožba (starost preužitkarja in upravičenke, vrsto in obseg izgovorjenih bremen, trajanje izvajanja pogodbe). Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje njegovi oceni in prepričljivim razlogom, da ob sklenitvi pogodbe obseg prevzetih obveznosti ni mogel biti v celoti znan. Vendar je odločilna njegova ugotovitev, da je bil resnični namen preužitkarja, da si s strani prve toženke zagotovi skrb za primer bolezni oziroma poslabšanja svojega stanja, pa tudi za svojo ženo (drugo toženko), ki je še živa in za katero dogovorjene prevzete izpolnitvene dolžnosti prve toženke še trajajo. Z jasnim zapisom same pogodbe o preužitku ter z listino, imenovano "družinska oporoka" z dne 23. 11. 2011, se je prepričalo, da je bilo izročeno premoženje prvi toženki odmena za njeno dotedanjo in bodočo potrebno pomoč staršem. Tako ne more biti dvoma, da je šlo za odplačno in ne darilno pogodbo. O negotovosti trajanja izgovorjene pomoči pa se je prepričalo z medicinsko dokumentacijo za oba preživljanca. Da je bil resnični namen preužitkarja, da zase in za drugo toženko kot preživljanca zagotovi skrb za primer bolezni in onemoglosti, pa je prav tako pravilno in zanesljivo ugotovilo na podlagi pogodbe same ter družinske oporoke, kot je prvo sodišče pravilno s prepričljivimi razlogi pojasnilo na strani 11 sodbe.

Pritožba take dokazne ocene ne more omajati s sklicevanjem na opuščeno zaslišanje strank in prič, saj je sodišče pogodbeno voljo in namen pogodbenikov pravilno in popolno ugotovilo na podlagi listinskih dokazov in ostalega procesnega gradiva. Ostale dokaze je s primerno obrazložitvijo zavrnilo. Zato ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP niti kršitve ustavnih pravic enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic in pravice do sodnega varstva. Sicer pa pritožnica te procesne kršitve ni uveljavljala na zadnjem naroku glavne obravnave, ko je sodišče navedene dokaze zavrnilo (primerjaj red. št. 32). Ker tega ne opraviči, je pritožbena graja prepozna in neupoštevna (286.b člen ZPP).

Ugotovitev o sklenjeni preužitkarski pogodbi je torej v dejanskem in pravnem pogledu pravilna. Bistvena značilnost pogodbe o preužitku je njena aleatornost. To pomeni, da korist oziroma breme pogodbenih strank v trenutku sklenitve pogodbe nista določljiva. Zaradi bodočih negotovih dejstev (življenjska doba in zdravstveno stanje preužitkarja in upravičencev) namreč ne morejo vedeti, koliko časa se bo pogodba izvajala oziroma kolikšne bodo medsebojne obveznosti. Zaradi subjektivnega pomena, ki ga ima taka pogodba za preužitkarja zaradi zagotovitve njegovega preživljanja oziroma socialne varnosti, pa po ustaljeni sodni praksi aleatorna narava pogodbe izključuje obračunavanje pogodbenih dajatev oziroma uporabo pravil o enakovrednosti nasprotnih izpolnitev. Zato pritožnica z vztrajanjem pri takih pritožbenih navedbah ne more omajati pravilnosti odločitve prvega sodišča. Ker je ugotovilo, da pogodbeni namen strank ob sklepanju pogodbe ni bil v daritvi, temveč v sklenitvi odplačne in aleatorne pogodbe, tudi dedno pravni učinki pogodbe z uporabo določil o prikrajšanju nujnega deleža, ki ga izpostavlja tožnica, ne pridejo v poštev (primerjaj sodbe VS RS II Ips 192/2007, II Ips 558/2007, II Ips 1239/2008). Tako se pritožnica ne more sklicevati na kršenje ustavnih pravic do dedovanja. Ob morebitnem tehtanju je namreč potrebno izpostaviti tudi ustavno varovano pravico preužitkarja do zasebne lastnine, s katero je v okviru svojih ustavnih pravic lahko razpolagal že za časa svojega življenja. V odgovor na tovrstne pritožbene navedbe pa je treba le še opozoriti na neprerekane trditve prve toženke, da je tožeča stranka na podlagi družinske oporoke z dne 23. 11. 2001 od očeta prejela 22.000 DEM v denarju kot izplačilo dednega deleža, ki ji ga je po ugotovitvah prvega sodišča preživljanec tudi namenil v navedeni listini. Tudi iz tega razloga se neutemeljeno sklicuje na ustavno pravico do dedovanja.

Upoštevajoč, da je bila narava sklenjene pogodbe o preužitku odplačna in aleatorna in dednopravni učinki pogodbe z uporabo določil o prikrajšanju nujnega deleža ne pridejo v poštev, tudi niso na mestu pritožbene navedbe, kaj vse šteje za zapustnikovo darilo vdovi (drugi toženki).

Pritožbene navedbe, da je šlo konkretno v zvezi s prodajo parcel, ki so postale stavbna zemljišča in sta se zapustnik in vdova z njimi v zvezi odpovedala stvarnemu bremenu, za novacijo pogodbe, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). V okviru pravočasno navedenih trditev s tem v zvezi se je materialno pravno pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje (stran 13 sodbe sodišče prve stopnje). Pravilno je izpostavilo, da se napake volje oziroma izpodbojnost uveljavlja z drugačnim tožbenim zahtevkom ter da sta se s tem, ko sta pokojni in druga toženka izdala izbrisno dovoljenje za stvarno breme oskrbe pri nepremičninah, ki jih je prva toženka prodala, odpovedala zgolj pravici, da bi bil k izpolnjevanju pogodbenih obveznosti, poleg prve toženke, zavezan tudi novi kupec nepremičnin, torej O. L. (566. člen OZ). Sodišče druge stopnje na tem mestu pojasnjuje še, da se je s pogodbo o preužitku prenesla lastninska pravica na (v pogodbi navedenih) nepremičninah in je prva toženka s prodajo spornih nepremičnin zgolj razpolagala s svojo lastninsko pravico (564. člen OZ).

Ker pritožbeni razlogi niso podani in sodišče prve stopnje tudi ni storilo kakšne od bistvenih kršitev določb postopka, na katere sodišče druge stopnje v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

(2) Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami.