VSRS Sodba VIII Ips 80/2011

Revizija se zavrne.

1Tožena stranka je s sklepom, št. 1 4 4070004 z dne 12. 5. 2008 zavrgla zahtevo tožnice za priznanje pravice do delne pokojnine. Tako je odločilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP ob ugotovitvi, da je bila enaka zahteva že zavrnjena z dokončno odločbo z dne 3. 10 2007 v zvezi z odločbo drugostopnega organa z dne 22. 1. 2008. Pritožbo tožnice zoper tak sklep je tožena stranka zavrnila z odločbo z dne 6. 10. 2008.

2Hkrati s pritožbo zoper sklep z dne 12. 5. 2008 je tožnica vložila tudi predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 3. 10. 2007, ki ga je tožena stranka zavrnila z odločbo, št. 1 4 4070004 z dne 9. 2. 2009 z utemeljitvijo, da ne navaja novih dejstev, niti ne predlaga novih dokazov, ki še niso bili ocenjeni v prejšnjem postopku in ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve. Pritožbo zoper to odločbo je tožena stranka zavrnila z odločbo z dne 7. 4. 2009.

3Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za odpravo odločb z dne 9. 2. 2009 in 7. 4. 2009 (o zavrnitvi zahteve za obnovo postopka) ter za obnovo postopka, pravnomočno končanega z odločbama z dne 3. 10. 2007 in 22. 1. 2008. Presodilo je, da ni niti verjetno izkazan obnovitveni razlog iz prve točke 260. člena ZUP. Ni pa mogoče upoštevati novih dejstev, nastalih po končanem postopku, ki se nanašajo na nov datum uveljavljanja pravice na podlagi novo vložene zahteve. Prav tako v predlogu ni bilo navedeno, da je vložen v predpisanem subjektivnem in objektivnem roku.

4Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča.

5Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo „iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP“. Navaja, da prvenstveno uveljavlja revizijski razlog napačne uporabe materialnega prava. Odločitev sodišča je nepravilna, neskladna z ustavno odločbo in uveljavljeno sodno prakso in do tožnice nepravična. Predlaga odpravo sodne odločbe po nadzorstveni pravici. Zahtevo za priznanje pravice do delne starostne pokojnine je prvič vložila 14. 3. 2007, drugič pa 30. 4. 2008. Tožena stranka je ne glede na ustavno odločbo U-I-358/04 z dne 9. 10. 2006 prvo zahtevo zavrnila, drugo pa zavrgla. V drugem predlogu je uveljavljal pravico do delne pokojnine za drugo časovno obdobje ob dopolnjeni višji starosti. Z odločitvami tožene stranke so bile tožnici kratene osebne, z delom pridobljene pravice, ki jih priznava Ustava in sodna praksa, kršeno pa je bilo tudi načelo enakega varstva pravic, saj je bilo v dozdajšnji sodni praksi takim in podobnim zahtevkom ugodeno.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

8Tožeča stranka zgolj omeni revizijske razloge bistvene kršitve določb postopka, ne navede pa domnevnih kršitev oziroma ne utemelji s čim naj bi jih sodišče zagrešilo. Zato v tem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti (371. člen ZPP).

9V socialnem sporu se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam nosilcev javnih pooblastil (v obravnavanem primeru ZPIZ), torej proti odločbam, s katerimi je odločeno o pravicah, obveznostih in pravnih koristih zavarovancev oziroma upravičencev iz naslova obveznega pokojninskega zavarovanja (58. člen ZDSS-1). O tem odloča ZPIZ po postopku, kot ga določa Zakon o splošnem upravnem postopku – ZUP (12. člen ZPIZ-1). Predmet spora je bila dokončna odločba tožene stranke o zavrnitvi predloga za obnovo postopka, končanega z dokončno in pravnomočno odločbo tožene stranke. Predlog je tožena stranka zavrnila kot neutemeljenega.

10ZPIZ-1 posebnih določb o obnovi postopka nima, torej se v celoti upoštevajo določbe ZUP. Po določbi 1. točke 260. člena ZUP se postopek, končan z dokončno odločbo, obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

11Tako sodišče kot pred tem že tožena stranka sta pravilno presodili, da tožnica v predlogu za obnovo postopka z dne 20. 5. 2008 ni izkazala verjetnega obstoja obnovitvenega razloga. Sodišče je pri tem štelo, da naj bi tožnica uveljavljala obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP, čeprav tožnica v predlogu ne navaja nobenega razloga in nima v zvezi s tem nobene obrazložitve. Povsem neutemeljeno se namreč sklicuje le na pritožbene razloge zoper sklep tožene stranke o zavrženju ponovnega predloga za priznanje pravice do delne pokojnine, torej na razloge za zatrjevano nezakonitost druge odločbe, ne pa tiste, katere obnovo predlaga.

12Ne glede na to, pa se revizijsko sodišče strinja tudi s presojo sodišča, da tožnica ni izkazala verjetnega obstoja obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP. Odločba Ustavnega sodišča je bila znana že v času odločanja tožene stranke 3. 10. 2007 in 22. 1. 2008, enotna sodna praksa z razlago določbe 58. člena ZPIZ-1 pa je bila oblikovana šele kasneje. Na to ne vpliva okoliščina, da je sicer prva sodba Vrhovnega sodišča (VIII Ips 172/2006) izdana 25. 10. 2007. Poleg tega odločitve v sicer podobnih zadevah drugih zavarovancev, ne dajejo podlage za to, da bi moralo biti enako odločeno tudi v primeru tožnice in se sklicevanje na take odločitve ne more šteti kot obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP.

13Ker je glede na navedeno izpodbijana sodba pravilna in zakonita, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).