VSK sklep CDn 8000000032/2011

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Zaznamba zavrnitve vpisa se izbriše.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor predlagateljev zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sklep z dne 30.12.2010.

Zoper sklep se pritožujeta predlagatelja po pooblaščencu. Navajata, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa (da je do spremembe identifikacijskih številk oz. do vzpostavitve etažne lastnine prišlo pred nastankom listin, ki so podlaga za vpis) nepravilna, saj iz zemljiške knjige izhaja, da je bil vpis posameznih delov stavbe opravljen ne samo na podlagi projekta etažne lastnine z dne 28.8.2000, temveč tudi na podlagi obvestila GURS z dne 19.5.2004. To pa je bilo po nastanku listine, na podlagi katere sta predlagatelja predlagala vpis. Ne glede na to pa sta predlagatelja prepričana, da je potrebno zakonsko določilo prvega odstavka 31. člena ZZK-1 razlagati vsebinsko. Tako je naloga zemljiškoknjižnega sodišča, da v primeru, ko je predlogu za glavni vpis priložena listina, v kateri je nepremičnina označena s podatki, ki so bili dostopni ob sestavi pogodbe, katerih spremembo je zemljiškoknjižno sodišče pred tem že poočitilo, potrebno ugotoviti ali je podana identiteta nepremičnine. V konkretnem primeru je brez dvoma podana, saj iz pogodbe z dne 29.12.2003 jasno izhaja predmet prodaje z opisnimi podatki. V obravnavani situaciji, ko gre za nepremičnine, ki prej v zemljiško knjigo niso bile vpisane oz. za posamezne dele stavbe, na katerih je bila etažna lastnina vzpostavljena šele po sklenitvi pogodbe in ki je sedaj v zemljiški knjigi in katastru stavb označeno z oznako in opisom stanovanja, ki se ujemajo z listino, ki je podlaga za vpis, je ravnanje sodišča prve stopnje nepravilno. V kolikor bi sodišče dvomilo v identiteto, kljub dodatnim pojasnilom predlagateljev, bi po uradni dolžnosti moralo vpogledati v zemljiški kataster oz. kataster stavb in razloge za neobstoj identitete nepremičnine tudi vsebinsko obrazložiti.

Pritožba ni utemeljena.

V zemljiškoknjižnem postopku poleg načela formalnosti, velja tudi načelo zakonitosti (legalitete), saj mora zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti pri odločanju o vpisu ugotoviti, če obstojijo vse predpostavke, ki jih zakon predpisuje za vpis v zemljiško knjigo. Po določbi 124. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) zemljiškoknjižno sodišče odloča o pogojih za vpis na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi. V skladu z navedenim načelom sodišče vpis dovoli pod pogoji, da izhaja utemeljenost zahtevka za vpis iz listine, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom vpis zahteva; da listina po vsebini in drugih lastnostih ustreza pogojem, ki jih ta zakon določa za listine, ki so podlaga za vpis; da je vpis po stanju zemljiške knjige dovoljen; da po stanju zemljiške knjige ne izhaja druga ovira za vpis in če so izpolnjeni drugi pogoji za dovolitev vpisa, ki jo za posamezno vrsto vpisa določa zakon (prvi odstavek 148. člena ZZK-1).

V konkretni zadevi ne gre za vprašanje, kot se da razbrati iz razlogov izpodbijanega sklepa, ali so v listini nepremičnine označene s starim oz. s sedanjim identifikacijskim znakom, sporne nepremičnine namreč niti v Pogodbi o priznanju lastninske pravice, uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim in prodajna pogodba (priloga A1) niti v zemljiškoknjižnem dovolilu niso označene z identifikacijskim znakom kot ga zahteva prvi odstavek 31. člena ZZK-1 (v listini, ki je podlaga za glavni vpis, mora biti nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi), ampak so označene le opisno. Takšna listina pa ni podlaga za predlagani vpis. Primeri iz sodne prakse, ki jih navaja pritožba, s to zadevo niso primerljivi, ker gre v tistih zadevah za to, da sodišče preverja (popolno) identiteto označene nepremičnine glede na „stari„ in „novi“ identifikacijski znak. V konkretnem primeru pa, kot že navedeno, nepremičnine sploh niso bile označene ne s “starim” ne z “novim” identifikacijskim znakom, ampak zgolj opisno (ni npr. navedena parc. št., št. podvložka....), kar onemogoča presojo identitete nepremičnine. Ob tem so pritožbene navedbe, da gre za nepremičnine, ki prej v zemljiško knjigo niso bile vpisane oz. da je bila vzpostavljena etažna lastnina šele po sklenitvi pogodbe neizkazane, pa tudi kontradiktorne, saj iz zgoraj omenjene pogodbe (9. točka I. odstavka) izhaja, da so bile pogodbene stranke seznanjene, da se je postopek vknjižbe etažne lastnine na stavbi v Ž. vodil pod Dn. št. 1, kjer je bil predlog vložen že 19.10.2000.

Glede na navedeno, pritožnika s pritožbenimi navedbami ne uspeta izpodbiti pravilne odločitve sodišča prve stopnje, ki je predlagani vpis zavrnilo. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, hkrati pa dovolilo izbris zaznambe zavrnitve vpisa (2. točka tretjega odstavka 161. člena ZZK-1, ki ga je pritožbeno sodišče uporabilo glede na prehodno določbo iz drugega odstavka 91. člena ZZK-1C).