VSRS Sodba I Ips 3236/2010-61

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo I K 3236/2010 z dne 21. 9. 2010 obsojenega B. L. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja po drugem in prvem odstavku 218. člena v zvezi z 22. členom Kazenskega zakonika (KZ) in v zvezi s prvim odstavkom 7. člena KZ-1 ter mu po 50. in 51. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen devet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati sodno takso. Po prvem odstavku 105. člena ZKP je oškodovano S. D. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 50.000,00 EUR napotilo na pravdo.

2Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 3236/2010 z dne 2. 3. 2011 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka.

3Zagovorniki so zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena in drugega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi.

4Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, ocenjuje, da uveljavljane kršitve zakona niso podane.

5Odgovor Vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo zagovornikom in obsojencu. Zagovorniki v izjavi zavračajo stališče Vrhovne državne tožilke in predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

6Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi zahteva v protispisnosti. Izrek sodbe je v nasprotju s spisovnimi podatki, ker ni razvidno, kako naj bi se v izreku navedena časovna opredelitev kaznivega dejanja skladala s podatki v spisu.

7Kot čas izvršitve obsojencu očitanega kaznivega dejanja (obsodilni del pravnomočne sodbe) je obtožnica navajala obdobje od 5. 4. 2007 do 4. 5. 2007. Na glavni obravnavi 21. 9. 2010 je okrožni državni tožilec v tem delu spremenil obtožbo tako, da obsojenčevo ravnanje obsega čas od 5. 4 2007 do 18. 6. 2007, pri čemer je tudi iz opisa dejanja, ki se nanaša na okoliščino, povezano z njegovim naročilom nakazila zneska 6.820,00 EUR na račun organizacije O., izpustil datum 4. 5. 2007. Takšno spremembo obtožbe je sodišče dopustilo in v skladu z njo ugotovilo dejansko stanje na podlagi izvedenih dokazov. Obsojencu je očitano, da je v inkriminiranem časovnem obdobju oškodovani S. D. poslal več sporočil z vsebino, ki je v izreku opisana, med drugim tudi sporočilo, povezano z nakazilom zneska 6.820,00 EUR. Sodišče je utemeljilo, na katere dokaze je oprlo dejanske ugotovitve, ki ne glede na navedbe v zahtevi niso v nasprotju z izrekom. Obsojenčevo ravnanje v ugotovljenem časovnem okviru obsega tudi njegovo naročilo, da nakaže navedeni denarni znesek na račun organizacije O. Sicer pa bi bilo mogoče sklepati na zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka le v primeru, če bi bil izrek sodbe v nasprotju z njenimi razlogi in ne v nasprotju s spisovnimi podatki, ali če bi obstajala protispisnost, to je nasprotje med tem, kar sodišče navede v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

8Zahteva trdi, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Zaslišanje prič M. D. in A. F., preveritev pokritosti signala operaterja Simobil in vpogled v ladijski dnevnik, je nujno, ker bi se z izvedbo teh dokazov ugotovilo, da 4. 5. 2007 obsojenec ni uporabljal telefona za klic oškodovanki.

9Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznih predlogov utemeljilo. Pri tem je sklepalo, da zaslišanje predlaganih prič ne bo pripomoglo k dodatni razjasnitvi dejanskega stanja ter navedlo, kako ocenjuje dokazno vrednost predlaganih dokazov, zlasti preverjanje pokritosti signala operaterja Simobil in vpogled v ladijski dnevnik. Poudarilo je, da iz izpisa odhodnih in dohodnih klicev za oškodovankino telefonsko številko „nesporno“ izhaja, da je bilo s telefonske številke obsojenca na oškodovankino telefonsko številko kritičnega dne opravljenih več klicev. Takšno sklepanje je treba povezati z ostalimi razlogi prvostopenjske sodbe, v katerih je navedeno, na katere dokaze se je sodišče oprlo pri ugotavljanju navedenega dejstva. V obstoj tega dejstva glede na izvedene dokaze, ki so navedeni in ocenjeni v izpodbijani pravnomočni sodbi, ni mogoče dvomiti. V takem procesnem položaju sklicevanje na nadaljnje dokaze ne omogoča sklepanje, da bi glede na prikazano vsebino lahko njihova izvedba bistveno vplivala na ugotovljena odločilna dejstva. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

10Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po navedbah zahteve za varstvo zakonitosti podana tudi, ker je sodišče druge stopnje presodilo kot „brezpredmetno sklicevanje pritožnikov“, povezano z grajo verodostojnosti oškodovankine izpovedbe. Sodišče ob taki presoji ne more spregledati dejstev, ki so v kazenskem spisu ali jih odpraviti z navedbo, da ob ugotovljeni neverodostojnosti oškodovanke glede prvega kaznivega dejanja (ki ga je bila oproščena) ne ocenjuje kritično njene verodostojnosti tudi glede drugega kaznivega dejanja, ki je s prvim popolnoma povezano.

11Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe med drugim presodi navedbe pritožbe. V okviru uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja je višje sodišče presodilo navedbe, ki so se nanašale na vprašanje verodostojnosti oškodovankine izpovedbe (peti odstavek na drugi strani sodbe sodišča druge stopnje). Pri tem je zavzelo stališče do prvostopenjske presoje izpovedbe oškodovanke v zvezi s kaznivim dejanjem poskusa izsiljevanja. Zato ni mogoče sklepati na zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj je pritožbeno sodišče navedlo razloge, zaradi katerih je ocenilo, da je dokazna presoja sodišča prve stopnje utemeljena. V takem položaju ni odločilna navedba glede „brezpredmetnosti sklicevanja pritožnikov na nekonsistentnost oškodovankinih izpovedb“. Kot je razvidno iz razlogov prvostopenjske sodbe (oprostilni del od točko a) v drugem odstavku na štirinajsti strani) sodišče očitno ni sledilo oškodovankini izpovedbi, da ni privolila v snemanje in zanj ni vedela, po tem, ko je pogledalo posnetke. V nastali procesni situaciji, ko je sodišče v enem delu izreklo oprostilno sodbo, v drugem pa obsodilno, pri čemer gre za isto oškodovanko, je smelo njeno izpovedbo ob upoštevanju vseh ostalih izvedenih dokazov v zvezi s kaznivim dejanjem poskusa izsiljevanja oceniti kot verodostojno. Vrednotenje izpovedb prič in ostalih dokazov je naloga sodišča, ki ugotavlja dejansko stanje in ki ni vezana na stroga dokazna pravila. Sicer pa nestrinjanje z dokazno oceno pomeni v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

12Psiholog D. D. je v preiskovalnem postopku izpovedal (listovna številka 84), da je s terapijo oškodovanke intenzivno nadaljeval do konca junija 2007 ter da ji je z zdravljenjem pomagal do te mere, da je bila že konec meseca maja toliko močna, da je bila sposobna podati kazensko ovadbo. Na glavni obravnavi (listovna številka 128) se je skliceval na dano izpovedbo, ki jo je sodišče tudi prebralo. Na vprašanje je odgovoril (listovna številka 129), da je vodil terapevtsko obravnavo za oškodovanko cca. 1,5 meseca in da jo je zaključil v maju 2007 ter da je oškodovanka bila v toliko boljšem stanju, da je lahko podala kazensko ovadbo. Glede časa trajanja te terapije oškodovanke sklepanje sodišča druge stopnje temelji na izpovedbi priče D., ki jo je treba presojati kot celoto. Zato ni mogoče pritrditi zahtevi, ki tudi v tem obsegu uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

13Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Ta določba je prekršena, če dejanje, ki je opisano v obtožbi oziroma v izreku sodbe nima vseh zakonskih znakov ali če sodišče sprejme napačno pravno oceno, da je storjeno kaznivo dejanje ali napačno presodi, da obstajajo ali ne obstajajo razlogi, ki izključujejo protipravnost. Zahteva utemeljuje kršitev kazenskega zakona s tem, da nižji sodišči nista pojasnili, ali naj bi šlo v primeru obsojenca dejansko za izsiljevanje ali za maščevanje oškodovanki ter v nadaljevanju trdi, da bi lahko ob vseh ostalih izvedenih dokazih in ob okoliščini, da posnetkov nikoli ni objavil, sodišče ugotovilo, da je šlo v tem primeru le za obsojenčevo maščevanje zaradi prizadetosti in razdrtja njune zveze. Maščevanje kot motiv ali namen ni zajeto v 218. členu KZ. S temi navedbami zahteva izpodbija dejanske ugotovitve (prvi odstavek 420. člena ZKP). Po opisu, ki ga vsebuje izrek pravnomočne sodbe, ima obsojenčevo ravnanje vse zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja, prav tako je na podlagi ugotovljenih dejstev v tem pogledu utemeljeno pravno sklepanje sodišča.

14Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obsojenega B. L. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP). Glede na takšno odločitev je obsojencu ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa, naložilo plačilo sodne takse kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).