VSRS Sodba I Ips 34780/2010-50

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 34780/2010 z dne 11. 11. 2010 obsojenega G. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo osem mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obsojenec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP; na podlagi 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP pa je bilo odločeno, da je stroške pooblaščenca oškodovanca dolžan plačati obsojenec. V sodbi je bilo odločeno tudi, da je obsojenec dolžan plačati odškodnino oškodovancu za telesne bolečine v višini 3.000,00 €, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka v višini 9.700,00 € pa je bil oškodovanec napoten na pravdo.

2Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 34780/2010 z dne 19. 4. 2011 pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

3Zagovornica obsojenca je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost odločbe po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in zaradi kršitev določb kazenskega zakona. Predlagala je, da se izpodbijani sodbi razveljavi in spremeni, tako da se obtožbo zavrne in izda oprostilno sodbo oziroma podredno vrne v dokazno obravnavo prvostopenjskemu oziroma drugostopenjskemu sodišču.

4Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navedla, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

5V zvezi z odgovorom vrhovne državne tožilke je obsojenčeva zagovornica podala pisno izjavo in v njej vztrajala pri navedbah in predlogu iz zahteve.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V slednjem primeru mora vložnik zahteve utemeljiti, kje prepoznava kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Poleg tega je v prvem odstavku 424. člena ZKP določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

7Zagovornica obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in kršitev določb kazenskega zakonika. V zvezi z zatrjevanjem vložnice, da je bila glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje opravljena brez navzočnosti obsojenca in brez navzočnosti njegovega zagovornika, s čimer uveljavlja kršitev iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je treba ugotoviti, da je bila odločitev o sojenju v nenavzočnosti obsojenca sprejeta skladno z določili tretjega odstavka 307. člena ZKP, torej po ugotovitvi, da so za to izpolnjeni zakonski (formalni in materialni) pogoji. O tej zatrjevani kršitvi se je v pritožbenem postopku opredelilo tudi že sodišče v drugostopenjski sodbi (točka 6. obrazložitve) in jo utemeljeno zavrnilo. Prav tako je pravilno ugotovilo dejstvo prisotnosti obsojenčevega zagovornika na glavni obravnavi (razvidno tudi iz zapisnika o glavni obravnavi – list. št. 169 do 177), tako da tudi ta očitana kršitev ni podana.

8Kolikor zagovornica obsojenca v zahtevi uveljavlja kršitev obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist in s tem tudi kršitev pravic obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP, kar naj bi sodišče storilo s tem, da je zaslišanje priče R. M. opravilo v nenavzočnosti obsojenca in ne da bi ju soočilo, glede na njuni različni izpovedbi, Vrhovno sodišče poudarja, da je tudi v tem delu že pritožbeno sodišče v drugostopenjski sodbi pravilno poudarilo, da je bila obsojencu dana možnost biti prisoten na glavni obravnavi, na kateri se je ta dokaz izvedel, saj je bil obsojenec nanjo pravilno vabljen, izostanka pa ni opravičil in se je s tem dejansko odpovedal pravici in možnosti biti navzoč pri tem procesnem dejanju ter se tudi soočiti s to pričo. Poleg tega je sodišče prve stopnje skladno z načelom proste presoje dokazov razumno utemeljilo svojo odločitev o zavrnitvi predloga obrambe za soočenje med obsojencem in navedeno pričo. Kolikor vložnica zahteve oporeka zaključkom sodišča prve stopnje glede pomena izpovedbe priče R. M. za dokazno oceno in izpostavlja neprepričljivost izpovedbe oškodovanca ter njeno nekritično presojo s strani sodišča, pa v resnici izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

9V zahtevi se nadalje zatrjuje, da je bil v izpodbijani sodbi napačno uporabljen tudi kazenski zakon, ne da bi se ta trditev konkretizirala in vsebinsko utemeljila ter je zato ni bilo mogoče preizkusiti.

10Stališče iz zahteve, da sodišče ni imelo dovolj dokazov za odločitev o odškodninskem zahtevku v kazenskem postopku ter da je bilo izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke (na katerem tudi temelji odločitev o premoženjskopravnem zahtevku) izdelano z vidika vprašanj pomembnih za kazenski postopek ter zato ne zadošča za odločanje o civilnopravnem zahtevku, po vsebini prav tako izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in ga zato ni dopustno uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti.

11Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da v izpodbijani sodbi niso podane zatrjevane kršitve, na katere se sklicuje vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti, in je bila zato zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

12Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.