VSRS Sodba II Ips 388/2011

Reviziji tožene stranke se v še nerešenem delu ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v drugem odstavku izreka glede tožene stranke spremeni tako, da se njeni pritožbi ugodi in se tožbeni zahtevek iz 2. točke prvostopenjske sodbe zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je tožeča stranka izključni lastnik nepremičnine s parc. št. 202/3 – gozd v izmeri 13 a 63 m2, ki je vpisana v vl. št. 423 k.o. ..., ter je zato tožena stranka tožeči dolžna izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino (prvi toženec do 2/3 in drugi toženec do 1/3), ker bo sicer tako listino nadomestila pravnomočna sodba, v 15-ih dneh pod izvršbo (tč.1 izreka). Ugodilo je tudi podrednemu zahtevku glede ugotovitve lastninske pravice tožeče stranke na delu parcele s parc. št. 180/6 (tč.2 izreka). Ugotovilo je, da je tožeča stranka izključni lastnik vzhodnega dela parcele št. 180/6 k.o. ..., to je tistega dela, ki ne vključuje dela bivše parcele št. 180/1 k.o. ... v izmeri 30 x 8 m, označenega z rožnato barvo na skici izvedenskega mnenja sodne izvedenke M. K. z dne 6.1.2006 v prilogi 10, ter je zato tožena stranka glede enakih deležev dolžna dopustiti geodetsko odmero (parcelacijo) tega dela nepremičnine, ki je v prilogi prikazan v beli barvi, in po izvršeni parcelaciji izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere se bo pri novo nastali parceli (zgoraj navedenemu vzhodnem delu parcele 180/6 k.o. ..., označenem v navedeni prilogi izvedenke z belo barvo) vknjižila izključna lastninska pravica na ime tožeče stranke, ker bo sicer tako listino in dovoljenje nadomestila pravnomočna sodba, vse v 15-ih dneh, pod izvršbo. Pod točko 3 izreka pa je sodišče zavrnilo primarni zahtevek glede ugotovitve izključne lastnine nepremičnine s parc. št. 197 in parc št. 180/6, vl. št. 423 k.o. ..., ter podredni tožbeni zahtevek glede dela nepremičnine s parc. št. 202/3 k.o. ... in v zvezi s tem povezano zahtevo za izdajo zemljiškoknjižne listine. Priloga 10 izvedenskega mnenja sodne izvedenke M. K. z dne 6.1.2006 je postala sestavni del sodbe. Sodišče je tožencema naložilo še solidarno povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki.

2Zoper prvostopenjsko sodbo sta se pritožili obe stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo v izreku pod točko 1 tako spremenilo, da se zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik izključni lastnik nepremičnine s parc. št. 202/3, vl. št. 423 k.o. ..., in je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 106,3 EUR v 15-ih dneh. Sicer je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Revizijo sta vložili obe pravdni stranki. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v odločbi II Ips 705/2007 dne 15. 1. 2009 reviziji tožeče stranke delno ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka na ugotovitev, da je tožnik izključni lastnik nepremičnine s parc. št. 202/3, vl. št. 423 k.o. ... in izstavitev zemljiškoknjižne listine, ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je revizijo tožeče stranke zavrnilo. Revizijo tožene stranke pa je zavrnilo v celoti. Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržalo za končno odločbo.

4Zoper odločbo Vrhovnega sodišča je tožena stranka vložila ustavno pritožbo. Ustavno sodišče je z odločbo Up-457/09-21 dne 28. 9. 2011 razveljavilo III. točko sodbe Vrhovnega sodišča št. II Ips 705/2007 z dne 15. 1. 2009 in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

5V ponovnem postopku je Vrhovno sodišče odločalo le o reviziji tožene stranke v delu, ki se nanaša na parcelo 180/6 k.o. ..., saj iz ustavne odločbe izhaja, da je Ustavno sodišče zavzelo stališče le glede posega v ustavne pravice toženih strank v zvezi z navedeno parcelo. Toženi stranki sta v reviziji v zvezi s tem navajali, da je glede odločitve o parc. št. 180/6 obrazložitev sodišča sama s seboj v nasprotju, ker sodišče na eni strani ugotavlja, da glavni objekt tožnika na tej parc. št. sploh ne stoji, na drugi strani pa utemeljuje pridobitev lastninske pravice tožeče stranke pred začetkom stečajnega postopka z gradnjo objektov na tem delu zemljišča. Prvostopenjsko sodišče tudi ni navedlo materialnega predpisa, na katerega bi bila oprta sodba glede pridobitve lastninske pravice tožene (pravilno tožeče) stranke, zaradi česar sodbe ni moč preizkusiti, kar je toženo stranko omejilo tudi v njeni ustavni pravici do pritožbe. Nenavajanje pravnih podlag v drugostopenjski sodbi pa toženi stranki onemogoča, da bi v pritožbi zahtevala popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja za zatrjevano materialno podlago, zaradi česar je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Revident je že v pritožbi zatrjeval nasprotje med dokazi in ugotovljenim dejanskim stanjem glede izločanja celotne parc. št. 180/6 k.o. ... iz stečajnega postopka. Sodišče se ni opredelilo do nasprotnih dokazov, da je bila iz stečaja izločena celotna parcela (točka 4. pritožbe). Ker sodišče ni opravilo skrbne dokazne presoje, je podana relativna bistvena kršitev po 6. členu ZPP. Glede tega vprašanja obstajajo tudi nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in o tem kar je navedeno v listinah (poročilo stečajnega upravitelja ...) ter zapisnikih o zaslišanju (stečajnega sodnika ...). Do teh dokazov o ključnih dejstvih pa se sodišči nista opredelili, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev iz te določbe pravdnega postopka pa predstavlja tudi izrek prvostopenjske sodbe pod točko 2., ki je nerazumljiv in nejasen, posledično pa neizvršljiv, saj ni podana ne kvadratura ne delež, do katerega naj bi se tožeči stranki priznala lastninska pravica. V nadaljevanju poudarja, da je bila iz stečajne mase izločena celotna parcela 180/6, kar naj bi izhajalo iz citiranih sklepov sodišča in izpovedbe sodnika Š., ki pa je kasneje sicer izpovedal drugače. Ker sodišče njegovega razhajanja v izpovedovanju ni obrazložilo, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Revident se ne strinja s stališčem sodišča, da v denacionalizacijskem postopku ni mogel pridobiti nepremičnin, ki so bile (domnevno) del stečajne mase in zatrjuje, da je tretja oseba lastninsko pravico izgubila z dnem, ko sta toženi stranki le-to pridobili na podlagi denacionalizacijske odločbe. Poleg tega pa je za pravilno uporabo materialnega prava bistveno dejstvo, da je v trenutku, ko je bila sklenjena kupoprodajna pogodba, s katero je kupec pridobil sporno nepremičnino, revident že vložili zahtevo za vrnitev nacionaliziranega premoženja. Iz navedenega sledi, da je sodišče napačno uporabilo 88. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), saj je bilo sporno nepremičnino mogoče vrniti v naravi in je zato omenjena prodajna pogodba nična, na kar pa bi moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodišče tudi ne more poseči v pravnomočno denacionalizacijsko odločbo in ker tožeča stranka ni poskrbela za izvedbo vpisa v zemljiško knjigo, mora nositi posledice te opustitve sama. Revident se tudi ne strinja s stališčem sodišča, da je bila tožeča stranka imetnica pravice uporabe, saj ni bilo ugotovljeno, da bi bila tožeča stranka kadarkoli vpisana kot imetnica pravice uporabe na družbeni lastnini in posledično ne pride v poštev uporaba 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (v nadaljevanju ZLNDL). Revident s sklicevanjem na del obrazložitve sodišča prve stopnje (str.6) kot sporno izpostavlja sklicevanje pritožbenega sodišča na sklep, izdan v stečajnem postopku, s katerim se je del premoženja izločil iz stečajne mase in se zavzema za stališče, da je bila iz stečajne mase izvzeta celotna parcela št. 180/6, kar podkrepi z navajanjem in tolmačenjem nekaterih listin. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek v celoti, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov skupaj z obrestmi.

6Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

7Revizija tožene stranke je utemeljena.

8Tožeča stranka je na podlagi 3. člena ZLNDL leta 1997 postala lastnica sporne nepremičnine. Upravni organ pa je v denacionalizacijskem postopku tožnika de facto razlastninil, saj je sporno nepremičnino v naravi vrnil toženi stranki. Upravna odločba je postala pravnomočna, toženi stranki pa se je odrekel položaj stranke v postopku. Po odločitvi Ustavnega sodišča Up-476/03-11 z dne 9.9.2004 sta se namreč odločbi Vrhovnega in Upravnega sodišča (ki sta tožniku odrekli položaj stranke) razveljavili in posledično vrnili organu prve stopnje v ponovno odločanje. Vrhovno sodišče je 27. maja 2010 z odločbo X Ips 343/2008 zavrglo revizijo tožnika in s tem se je dokončno tožniku odrekel položaj stranke v zahtevi za obnovo denacionalizacijskega postopka zaradi pomanjkanja pravnega interesa.

9Tožnik je sprožil lastninsko tožbo. Sodišče prve stopnje je, nasprotno od upravnega organa, ki je odločil o denacionalizaciji, ugotovilo, da stečajno sodišče na Občino ... ni preneslo celotne nepremičnine s parc. št. 180/6 k.o. ..., da je torej na delu te nepremičnine tako ob začetku kot ob zaključku stečajnega postopka obstajala (in obstala) pravica uporabe tožeče stranke in da občina nepremičnin, ki so bile premoženje tožeče stranke, ni mogla v naravi vrniti tožencema, ker nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam. Stališče o ohranitvi pravice uporabe pa je sodišče v nadaljevanju logično pripeljalo do sklepa, da je tožeča stranka na podlagi ZLNDL postala njegova lastnica.

10Razveljavljena sodba Vrhovnega sodišča je temeljila na stališču, da pravnomočna denacionalizacijska odločba, s katero je bilo (med drugim) sporno zemljišče vrnjeno v last pokojnemu predniku tožencev, ne preprečuje, da pravdno sodišče na podlagi drugače ugotovljenih dejstev, ki jih sicer zajemajo objektivne in časovne meje pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, odloči, da je lastnik tega zemljišča tretja oseba, ki ni sodelovala v upravnem postopku. Vrhovno sodišče namreč meni, da se je z denacionalizacijsko odločbo odločilo o vprašanju lastninske pravice na sporni nepremičnini kot predhodnem vprašanju(1), kar pomeni, da se sme o vprašanju lastnine kot glavnem vprašanju odločati tudi na matičnem področju – se pravi v civilnem postopku, sicer bi bilo treba tožbo zavreči kot res iudicata(2). Tako bi se tožniku odreklo sodno varstvo njegove lastninske pravice v civilnem postopku in s tem pravico do sodnega varstva. Iz te pravice namreč izhaja, da mora stranka imeti možnost, da spor predloži sodišču in da sodišče v tem sporu tudi meritorno odloči z zavezujočo odločitvijo. Noben še tako dopusten cilj ne more utemeljiti odvzema pravice do sodnega varstva(3). Ker se postopek, končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, po četrti točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah rešil drugače, imata tudi toženca možnost za ustrezno razrešitev njunega denacionalizacijskega zahtevka. Kot je Ustavno sodišče zapisalo v odločbi Up-2677/08-21 z dne 15.4.2010 je od odločitve o vprašanju, kdo je ob uveljavitvi ZDen imel pravico uporabe na zemljiščih, ki so predmet denacionalizacije, odvisna le odločitev o obliki denacionalizacije, ne pa o upravičenosti do denacionalizacije nasploh. Konceptualna zasnova ZDen namreč ni namenjena reševanju lastninskopravnih odnosov, temveč vrnitvi podržavljenega premoženja. Namenjena je popravi krivic in ne povzročanju novih. Predvsem pa ne predstavlja ustreznega foruma za razreševanje lastninskopravnih razmerij(4).

11Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 705/2007 z dne 15.1.2009 upoštevalo in izhajalo iz prvega odstavka 23. člena (pravica do sodnega varstva) ter iz 33. člena Ustave RS (pravica do zasebne lastnine). Na podlagi teh ustavnih načel in zagotovil je sodišče s svojo odločbo poseglo v obstoječe zemljiškoknjižno stanje(5) in pravnomočno odločbo upravnega organa. V sodobni procesni teoriji prevladuje publicistično pojmovanje pravnomočnosti, po katerem pravnomočna sodba ne ustanavlja oziroma odpravlja pravic, temveč pomeni samo avtoritativno ugotovitev o vsebini spornega pravnega razmerja – izjema so samo konstitutivne sodbe. Iz subjektivnih meja pravnomočnosti izhaja sklep, da ustavnim zahtevam kontradiktornega postopka ni učinkovito zadoščeno, če je pravica do izjave v postopku sicer zagotovljena obema strankama, vendar pa rezultat sodbe neposredno prizadane pravni položaj oseb, ki niso imele možnosti sodelovati v tem postopku. Sodba učinkuje le med strankama tudi v sporih, ki se nanašajo na pravice, ki imajo sicer učinek erga omnes. To ne pomeni, da lastninska pravica kot taka ne učinkuje erga omnes, pomeni pa, da sodno varstvo določene pravice učinkuje le med strankama. Danes, ko je pravica do izjave ustavna pravica, je treba presoditi skladnost z ustavo v primerih, ko učinek sodbe prizadane pravni položaj oseb, ki v postopku, v katerem je bila sodba izdana, niso bile stranke in zato niso imele možnost sodelovanja in jim s tem pravica do izjave v postopku ni bila zagotovljena. V konkretnem primeru gre namreč za materialnopravni učinek upravne odločbe na položaj tretje osebe. Četudi je pravno pravilo o materialni pravnomočnosti za stranko in za splošno stabilnost pravnega reda izredno pomembno, prihaja v nekaterih primerih do takšnega navzkrižja koristi strank z javnimi koristmi ali do tako hudih napak zakonitosti ali do neenotne uporabe prava, da je nujno potrebno absolutno veljavnost tega pravila v določenih primerih omejiti, oziroma od njega odstopiti zaradi zaščite teh koristi. Ustavno sodišče je v preteklosti posege v pravnomočno denacionalizacijsko odločbo že dovolilo(6). Kadar priznane pravice in naložene obveznosti presegajo meje pravne sprejemljivosti, je potrebno oceniti, ali niso tiste vrednote, v katere nezakonito posega pravnomočna odločba, večje od teh, ki naj jih pravnomočna odločba varuje(7).

12Ustavno sodišče je kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin v odločbi Up-457/09-21 z dne 28. 9. 2011 takšno oceno podalo, zato je Vrhovno sodišče sledilo tej oceni in odločilo kot izhaja iz prvega odstavka izreka.

13Ker je Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 705/2007 z dne 15.1.2009 odločitev o stroških pridržalo za končno odločbo, je tudi glede revizijskih stroškov tožene stranke odločilo kot izhaja iz druge točke izreka te odločbe.

---.---

Op. št. (1): Glej odločitev VS RS I Up 719/2000 z dne 18.12.2002, ki pravi, da je ničen tisti del odločbe o denacionalizaciji, ki vzpostavlja lastninsko pravico na nacionaliziranem zemljišču v korist prejšnjega lastnika, če ima po zemljiškoknjižnem stanju na takem zemljišču pravico uporabe druga fizična oseba. Ne v ZDen in ne v kakem drugem zakonu namreč ni podlage, da bi bilo mogoče z upravno odločbo vrniti prejšnjemu lastniku v last in posest zemljišče, če ima na njem pravico uporabe druga fizična oseba. U 18/95 z dne 19.11.1997: Ker lastninjenja stavbnih zemljišč, na katerih imajo pravico uporabe osebe, ki niso bile lastniki teh zemljišč v času podržavljenja ZDen ne ureja, tako ne gre za upravno stvar, o kateri bi odločali upravni organi v upravnem postopku in sodišče v upravnem sporu. I Up 420/2004: Rešitev predhodnega vprašanja pa pomeni le ugotovitev dejstva (na katere organ opre odločitev o upravni stvari) ter ne pomeni neposredne odločitve o pravici (če organ sam obravnava predhodno vprašanje, ima njegova rešitev pravni očitek samo v stvari, v kateri je bilo vprašanje rešeno, tako kot to določa 2. odstavek 144. člena ZUP/86). Zato rešeno predhodno vprašanje ni ovira za kasnejše odločanje o tem vprašanju pri pristojnem organu. Sodba X Ips 476/2007: Če je vprašanje lastnine parcele, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, sporno, to v denacionalizacijskem postopku predstavlja predhodno vprašanje. Po določbi 3. odstavka 16. člena ZDen podržavljenega premoženja namreč ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb.

Op. št. (2): Triva in Dika opozarjata, da načelo pravnega varstva zahteva, da se dopusti novo sojenje o istem zahtevku, kadar se ta zahtevek opira na drugo dejansko (tožbeno) podlago, ki ni bila predložena v prejšnji pravdi, saj bi bilo sicer stranki dokončno onemogočeno sodno varstvo njenih pravic (Komentar ZPP, 3. knjiga, str.162.). Dopustna pa je tudi tožba, s katero se zahteva ugotovitev neobstoja pravnega razmerja, iz katerega izvira dajatveni zahtevek, o katerem je bilo pravnomočno odločeno, saj odločitev o predhodnem vprašanju ne postane pravnomočna (Komentar ZPP, 3. knjiga, str.166). Glede na EU prakso Galič meni (Komentar ZPP, 3. knjiga, str.179), da če postopek pred organom, ki je odločal o predhodnem vprašanju, ni ustrezal zahtevam iz 6. člena EKČP, pravdno sodišče na njegovo odločitev ni vezano, temveč mora o tem vprašanju samo odločiti v postopku, skladnem s konvencijo. Glej tudi prakso evropskega sodišča v zadevah Ruiz Mateos proti Španiji, Obermeier, Keegan ter Sivova in Koleva proti Bolgariji.

Op. št. (3): Glej odločitev Ustavnega sodišča U-I-181/09, Up-860/09, Up-222/10 z dne 10.11.2011.

Op. št. (4): Glej sklep VSL I Cp 477/93 z dne 24.3.1993 (Poročilo o sodni praksi VS RS I/93, str. 30).

Op. št. (5): Podobno tudi VS RS II Ips 260/00 z dne 23.11.2000.

Op. št. (6): U-I-326/98.

Op. št. (7): Komentar Ustave k 158. členu; Šturm in drugi, str.1075.