UPRS sodba in sklep II U 121/2010

1. Tožba tožnika A.A. se zavrže.
2. Tožba tožnice B.B. se zavrne.
3. Zahteva prizadete stranke C.C. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ruše odločila, da se v 1. točki izreka naštete nepremičnine, ki so lasti D.D., umrlega ..., štejejo za zaščiteno kmetijo. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je upravni organ dne 10. 9. 2009 prejel dopis Okrajnega sodišča v Mariboru, s katerim je zapuščinsko sodišče, ki vodi postopek po pokojnem D.D. ugotovilo, da so bile v postopku denacionalizacije vrnjene nepremičnine D.D. in da je ena izmed dedinj – C.C. – v postopku izjavila, da naj bi te nepremičnine spadale v sklop zaščitene kmetije, kar pa ne izhaja iz zemljiškoknjižnih izpiskov. Sodišče je zato upravni organ pozvalo, naj v roku odgovori, ali so te nepremičnine del zaščitene kmetije. Po ugotovitvi upravnega organa navedene nepremičnine ne spadajo v okvir zaščitene kmetije, je pa organ na podlagi izračuna primerljivih kmetijskih površin ugotovil, da bi te nepremičnine lahko izpolnjevale pogoje za zaščito. Upravni organ je zato po uradni dolžnosti uvedel postopek za določitev zaščitene kmetije. V postopku je upravni organ za stranki štel hčerki pokojnega D.D., to je prizadeto stranko C.C. ter tožnico B.B. V postopek pa ju ni aktivno vključil, saj gre pri odločanju o določitvi zaščitene kmetije po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list RS, št. 80/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZUP) za poseben ugotovitveni postopek glede na to, da iz določb Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Ur. l. RS, št. 70/95; v nadaljevanju: ZDKG) izhaja, da upravni organ vse potrebne podatke pridobi iz uradnih evidenc, kar pomeni, da se postopek določitve zaščite kmetije izvede kot skrajšani postopek po določbah 2. alineje prvega odstavka 144. člena ZUP. Kot pojasnjuje prvostopni organ, se za zaščiteno kmetijo po 2. členu ZDKG lahko določi kmetijo, ki predstavlja kmetijsko ali kmetijsko-gozdarsko gospodarsko enoto, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine. Na podlagi podatkov iz zemljiške knjige ter podatkov Geodetske uprave Republike Slovenije je upravni organ ugotovil, da je D.D. edini lastnik nepremičnin, navedenih v izreku izpodbijane odločbe, katerih skupna površina znaša 27,3130 ha. Te nepremičnine predstavljajo zato po mnenju upravnega organa kmetijsko-gozdarsko gospodarsko enoto in izpolnjujejo pogoje za zaščiteno kmetijo v smislu prvega odstavka 2. člena ZDKG. Po vrsti rabe predstavljajo njive, travnike, hmeljišča in gozdove in so v takšnih medsebojnih razdaljah ob javnih cestah, da so ob uporabi kmetijske mehanizacije medsebojno enostavno in hitro dosegljive, zaradi česar jih je po mnenju upravnega organa smiselno zaščititi kot eno samo gospodarsko celoto v okviru ene zaščitene kmetije.

Zoper izpodbijano odločbo sta vložila pritožbo tožnica in tožnik, njuna pritožba pa je bila z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije št. 33008-231/2009/8-VN z dne 12. 2. 2010 kot neutemeljena zavrnjena. Po mnenju pritožbenega organa je bilo z odločbo, izdano v prvostopnem postopku, pravilno ugotovljeno, da kmetija D.D. izpolnjuje pogoje iz 2. člena ZDKG, saj obsega 27,3130 ha primerljivih kmetijskih površin in je v lasti ene fizične osebe. Upravni organ je tudi pravilno ugotovil, da so kmetijska zemljišča in gozdovi glede na krajevne primere v primerni oddaljenosti in da gre za skupno izkoriščanje zemljišč v preteklosti in danes. Po mnenju pritožbenega organa je postopek na prvi stopnji pravilno tekel kot skrajšani ugotovitveni postopek v skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP, ugovorov, ki se nanašajo na denacionalizacijo, pa v tem postopku ni mogoče uveljavljati.

Tožnika v tožbi in nadaljnjih vlogah nasprotujeta zaščiti kmetije ter podrobneje opisujeta razloge za zaplembo premoženja tožničinemu očetu, kronološko pa pojasnjujeta tudi potek postopka denacionalizacije ter dednega postopka, ki po njunem mnenju nista tekla v skladu z pravnimi predpisi. Kot navajata, sta tožnica ter prizadeta stranka upravičeni do enakih dednih deležev, glede na velikost oz. površino zemljišč pa bi lahko po njunem mnenju nastali tudi dve zaščiteni kmetiji. Opozarjata na nepravilnosti v denacionalizacijskem ter dednem postopku ter predlagata, da toženko namesto Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije v upravnem sporu zastopa Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije. Kot navajata, kmetijska zemljišča, ki po izpodbijani odločitvi sodijo v okvir zaščitene kmetije, niso bila nikoli del zaščitene kmetije - niti v času življenja denacionalizacijskega upravičenca niti ob denacionalizaciji nepremičnin. Upravni organ je v postopku na prvi stopnji presojal le izpolnjevanje pogoja površin, ni pa se ukvarjal s pogojem lastništva. Obvestil pa ju tudi ni o uvedbi postopka za določitev zaščitene kmetije. Sodišču zato tožnika smiselno predlagata, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge za odločitev, navedene v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter odločbe, izdane na drugi stopnji, ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

C.C. kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ji ni znano, na podlagi katerih dejstev bi bilo treba iz postopka izločiti Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije ter v postopek pritegniti Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije. Kot poudarja, se postopek v tej zadevi nanaša zgolj na vprašanje zaščite kmetije, zaradi česar ugovore v zvezi z denacionalizacijo ter dedovanjem tožnika v tem postopku ne moreta uveljavljati. Tožba pa je po njenem mnenju pavšalna. Prizadeta stranka zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

K točki 1 izreka:

Tožba tožnika A.A. ni dopustna.

V postopku izdaje izpodbijane odločbe, s katero je bila določena zaščitena kmetija, sta kot stranki nastopali tožnica ter prizadeta stranka, ki sta dedinji umrlega denacionalizacijskega upravičenca D.D. Tožnik (mož tožnice), ki v postopku ni imel statusa stranke, s tožbo pred sodiščem ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Zato je sodišče njegovo tožbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS št. 105/2006, 62/2010; v nadaljevanju: ZUS-1) kot nedopustno zavrglo.

K točki 2 izreka:

Tožba tožnice B.B. ni utemeljena.

Glede tožbenega predloga tožnice, da bi moralo v tej zadevi zaradi zagrešenih nepravilnosti toženko (Republiko Slovenijo) namesto Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije zastopati Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, sodišče uvodoma pojasnjuje, da po izrecni določbi petega odstavka 17. člena ZUS-1 toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, razen če v primeru tožbe zoper državo Vlada Republike Slovenije po vložitvi tožbe za zastopnika določi drug državni organ. Ker je v obravnavani zadevi odločbo št. 33008-231/2009/8-VN z dne 12. 2. 2010, s katero je bil postopek odločanja končan, izdalo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije, Vlada Republike Slovenije pa med postopkom ni določila drugega zastopnika, je to ministrstvo v postopku pred upravnim sodiščem edino upravičeno zastopati Republiko Slovenijo.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, v njej pa so navedeni tudi utemeljeni razlogi za odločitev, na katere se sodišče, da se izogne ponavljanju, sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

V obravnavani zadevi je za odločitev pomembno vprašanje, ali zemljišča, ki so bila v postopku denacionalizacije vrnjena prejšnjemu lastniku (D.D.), izpolnjujejo pogoje za določitev zaščitene kmetije po 2. členu ZDKG. Tožnica namreč v tožbi ter v kasneje vloženih vlogah nasprotuje odločitvi, da se v izreku izpodbijane odločbe navedena zemljišča določijo za (eno samo) zaščiteno kmetijo, saj meni, da bi bilo glede na skupno površino zemljišč mogoče določiti dve (zaščiteni) kmetiji, mnenja pa je tudi, da pri izdaji izpodbijane odločbe ni bil pravilno upoštevan pogoj lastništva kmetijsko-gozdarske enote, ki jo je upravni organ določil za zaščiteno kmetijo.

Odločitev glede zaščitenosti kmetije je predhodno vprašanje za zapuščinski postopek. O tem predhodnem vprašanju pa po izrecni določbi prvega odstavka 4. člena ZDKG odloča pristojni upravni organ v upravnem postopku. Od te ugotovitve je namreč glede na določbo drugega odstavka 74. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/1991 s spremembami; v nadaljevanju: ZDen) odvisno, ali bo dedovanje vrnjenega premoženja potekalo po splošnih določbah Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 23/1978 s spremembami; v nadaljevanju: ZD) ali po posebnih določbah ZDKG. O dedovanju pa bo na podlagi predhodne odločitve glede zaščitenosti kmetije odločalo zapuščinsko sodišče. Glede na to bo lahko tožnica vse ugovore, ki se tičejo dedovanja, uveljavljala v zapuščinskem postopku. Ugovore v zvezi z nepravilnostmi v postopku denacionalizacije pa tožnica v postopku določitve zaščitene kmetije ne more uveljavljati. Te ugovore je imela stranka možnost podati v postopku denacionalizacije.

Po 2. členu ZDKG se za zaščiteno kmetijo šteje kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska gospodarska enota, ki obsega od 5 do 100 ha primerljivih kmetijskih površin (pogoj velikosti) in je v lasti ene osebe oziroma največ dveh oseb, ki sta v sorodstvenem razmerju, kot ga določa ta določba (pogoj lastništva).

Ugovor tožnice, da bi lahko upravni organ glede na skupen obseg zemljišč (27,3130 ha) namesto ene določil dve manjši zaščiteni kmetiji, ki bi lahko bili vsaka zase predmet dedovanja, ni utemeljen. Namen zaščite kmetij je namreč tako v javnem kot tudi v zasebnem interesu preprečiti, da bi se srednje velike kmetijske ali kmetijsko-gozdarske gospodarske enote, ki obsegajo od 5 do 100 ha primerljivih kmetijskih površin v postopku dedovanja drobile. Le na ta način se namreč lahko zagotavlja možnost za ohranitev in krepitev njihove gospodarske, socialne in ekološke funkcije (1. člen ZDKG). Ker v izreku izpodbijane odločbe naštete nepremičnine predstavljajo gospodarsko celoto in ne presegajo 100 ha primerljivih kmetijskih površin, v obravnavani zadevi po zakonu ni pogojev za določitev dveh manjših zaščitenih kmetij.

Po presoji sodišča pa je izpolnjen tudi drugi pogoj, ki je potreben za določitev zaščitene kmetije, to je pogoj lastništva. Skladno s tem pogojem se lahko za zaščiteno določi le kmetija, ki je v lasti ene same osebe ali pa v solasti ali skupni lasti najmanj dveh oseb. Izpolnjevanje tega pogoja se presoja na podlagi podatkov zemljiške knjige. Ker se v denacionalizacijskem postopku podržavljeno premoženje vrača prejšnjim lastnikom, četudi so le-ti že mrtvi, se po mnenju sodišča lahko kot zaščitena kmetija določi tudi kmetija, ki je v postopku denacionalizacije vrnjena mrtvim prejšnjim lastnikom, če gre za osebe, ki izpolnjujejo pogoje iz 2. člena ZDKG. Zato je upravni organ na prvi stopnji po presoji sodišča ravnal pravilno, ko je za zaščiteno razglasil kmetijo, ki je bila v denacionalizacijskem postopku vrnjena pokojnemu pravnemu predniku tožnice ter prizadete stranke, ki je tudi zemljiškoknjižni lastnik zemljišč. V izreku izpodbijane odločbe naštete nepremičnine izpolnjujejo tako pogoj lastništva kot tudi pogoj glede primerljivih površin, kmetija pa po mnenju sodišča predstavlja tudi kmetijsko-gozdarsko gospodarsko enoto. Ker se izpolnjevanje pogojev za zaščito kmetije presoja glede na stanje v času odločanja upravnega organa, za odločitev v tej zadevi ni pomembno dejstvo, ki ga zatrjuje tožnica, da kmetija niti za časa življenja denacionalizacijskega upravičenca niti v času denacionalizacije ni bila zaščitena.

V upravnem postopku tudi niso bila kršena pravila postopka. Ker se za določitev zaščitene kmetije v skladu z drugim odstavkom 4. člena ZDKG uporabljajo zgolj podatki iz uradnih javnih evidenc (zemljiške knjige in zemljiškega katastra), so bili po presoji sodišča izpolnjeni pogoji iz 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka. Zato upravni organ, ki je po uradni dolžnosti začel postopek, ni bil dolžan obveščati strank o uvedbi postopka, stranki pa v postopku tudi ni bilo treba zaslišati.

Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, izpodbijana odločitev pa je po presoji sodišča tudi pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki 3 izreka:

Zahtevek prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne oz. zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.