UPRS sodba I U 100/2011

Tožba se zavrne.

Upravna enota Zagorje ob Savi je s sklepom z dne 12. 11. 2008 zavrgla tožnikovo vlogo za priznanje statusa vojnega veterana – obnovo postopka. Upravni organ v obrazložitvi navedenega sklepa navaja, da je tožnik dne 19. 10. 2006 pri upravnem organu vložil zahtevek za priznanje statusa vojnega veterana, oziroma je zahteval obnovo postopka za priznanje statusa vojnega veterana. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik dne 10. 9. 2004 pri navedenem upravnem organu že vložil zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana, o kateri je bilo odločeno s pravnomočno odločbo (negativno) z dne 16. 11. 2004. Pritožbo tožnika zoper navedeno odločbo je zavrnilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve z odločbo z dne 21. 8. 2006. Zoper slednjo tožnik ni vložil tožbe.

Tožnik je svoji zahtevi za obnovo postopka z dne 19. 10. 2006 kot razlog za obnovo postopka priložil življenjepis. Upravni organ meni, da življenjepis po 4. točki 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP) ne predstavlja obnovitvenega razloga, saj ne spremeni dejanskega stanja niti se ni spremenila pravna podlaga, na katero se opira zahtevek. Ker je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno, je tožnikovo vlogo za priznanje statusa vojnega veterana oziroma obnovo postopka z dne 19. 10. 2006 zavrgel. Tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep je zavrnilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Zoper navedeno odločbo je tožnik sprožil upravni spor, ki je bil končan s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. U 587/2007 z dne 2. 9. 2008, s katero je bila zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek. Organ prve stopnje je v ponovnem postopku, v skladu z napotili sodišča, pri reševanju zadeve, na podlagi 263. člena ZUP ugotovil, da tožnik ni vložil zahteve za obnovo postopka v roku enega meseca od dneva, ko je stranka mogla navesti nova dejstva in uporabiti nove dokaze. Tožnik je navedel, da je šele po prejemu odločbe drugostopenjskega organa doumel in razumel katera dejstva so pomembna v postopku. Odločbo organa druge stopnje je tožnik prejel 24. 8. 2006, vlogo za obnovo postopka pa je vložil 19. 10. 2006, po preteku enomesečnega roka.

Tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo je zavrnilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve kot drugostopenjski organ z odločbo z dne 21. 12. 2010. V obrazložitvi se sklicuje na 267. člen ZUP, ki v prvem odstavku določa, da mora organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, ko prejme predlog, preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če pogoji iz prejšnjega odstavka niso izpolnjeni, predlog zavrže, kot določa drugi odstavek navedene določbe. Tožnik je k predlogu za obnovo postopka, kot razlog za obnovo postopka priložil svoj življenjepis, sestavljen v Zagorju dne 6. 9. 2006. Tudi, če bi bilo mogoče življenjepis oceniti kot nov dokaz oziroma ugotoviti, da življenjepis izkazuje nova dejstva, ki bi lahko pripeljala do drugačne odločitve, če bi bila uporabljena v prejšnjem postopku, je imel tožnik možnost uporabiti življenjepis kot dokaz ali navesti dejstva iz življenjepisa v predlogu za obnovo postopka vsaj od nastanka življenjepisa dalje in je rok za vložitev predloga potekel dne 6. 10. 2006. Tožnik je navajal, da je po prejemu drugostopenjske odločbe (prejel jo je dne 24. 8. 2006) doumel in razumel, katera dejstva so pomembna v postopku. Po določbi prve točke prvega odstavka 263. člena ZUP, na katero se je oprl tudi prvostopenjski organ, pa lahko stranka predlaga obnovo postopka v enem mesecu od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva ali uporabiti nove dokaze. Ker tožnik predloga za obnovo postopka ni vložil v zakonsko določenih rokih, v roku enega meseca, ko je mogel predložiti življenjepis oziroma, ko je mogel navajati dejstva, za katere je po zaključku upravnega postopka uveljavljanja statusa vojnega veterana ugotovil, da so pomembna, je izpodbijani sklep prvostopenjskega organa pravilen in zakonit.

Tožnik se s tako odločitvijo upravnega organa ne strinja in vlaga tožbo, ker mu je tako naročila komisija, ki je spoznala, da je v pravnomočno končanem postopku storila napako in da jo bo popravila, ker je po pregledu svojega delovanja uvidela, da je bil tožnik kurir in da mu bo iz tega razloga priznana pravica. Drugostopenjski organ je zaključil, da tudi če se življenjepis oceni kot nov dokaz, je tožnik za ta dokaz izvedel 6. 9. 2006, predlog za obnovo postopka pa podal 19. 10. 2006, torej po preteku 30 dnevnega roka. Tožnik navaja, da sam ne zna pisati na pisalni stroj, da je njegov življenjepis pisala tajnica pri Odboru za vrednost Narodne osvobodilne vojne v Zagorju, kateri je tožnik od 6. 9. 2006 pa do konca meseca prinašal sporočila na listkih papirja, ker se naenkrat ni vsega spomnil, in je med sestavo tega življenjepisa hodil po arhivih in spraševal stare borce, za katere je izvedel, da so videli njega in njegovo družino opravljati kurirska dela. Življenjepis je začel pisati 6. 9. 2006, pisal pa se je postopno, tako da je bil zaključen v prvi polovici oktobra 2006 oziroma natančneje 12. 10. 2006, saj se tožnik spomni, da je življenjepis oddal teden dni po njegovi izdelavi. Na podlagi tega je mogoče oceniti, da je tožnik izvedel za nova dejstva in dokaze 12. 10. 2006 in ne 6. 9. 2006, kot se zmotno ugotavlja v izpodbijanih odločbah. Upravni organ bi moral tožnika pozvati, da nerazumljivo in nepopolno vlogo popravi, česar ni storil. V kolikor bi bil tožnik k temu pozvan, bi že prvostopenjskemu organu pojasnil, da je zvedel za relevantna dejstva iz življenjepisa tako in na način, kot je opisano. Tožnik še poudarja, da je komisija pri pregledu dokumentacije ugotovila, da je bilo njegovo delo v času narodno-osvobodilnega boja zelo pomembno, ker je deloval na pomembni kurirski poti ter da so oče, mati, brat in sestra skupaj z njim sodelovali in da bi tudi oni dobili status vojnega veterana, če ne bi prej umrli. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločitev, tako sklep prvostopenjskega organa kot odločba drugostopenjskega organa, odpravita in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je prvostopenjski organ v predmetni zadevi postopal v skladu z napotili Upravnega sodišča Republike Slovenije in se sklicuje na razloge drugostopenjske odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijani sklep, potrjen z odločitvijo drugostopenjskega organa, pravilen in zakonit. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja:

Sodišče ugotavlja, da je tožnik v predmetni zadevi 19. 10. 2006 pri upravnem organu prve stopnje vložil zahtevo za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo prvostopnega organa z dne 16. 11. 2004, in dokončen z odločbo drugostopnega organa z dne 21. 8. 2006. Kot razlog za obnovo postopka je navedel nova dejstva, ki so razvidna iz življenjepisa, ki ga je priložil. Prvostopenjski organ je v skladu z napotili iz sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U 587/2007 z dne 2. 9. 2008 v ponovnem postopku presojal ali so izpolnjene procesne predpostavke za obnovo postopka. Ugotovil je, da procesne predpostavke za obnovo postopka niso izpolnjene, saj tožnikov predlog za obnovo postopka ni vložen pravočasno. Z navedenimi zaključki obeh organov pa se strinja tudi sodišče.

Iz določbe prvega odstavka 263. člena ZUP izhaja, da stranka lahko predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Pravilna sta zaključka obeh organov, da v predmetni zadevi tožnik predloga za obnovo postopka ni vložil v navedenem subjektivnem roku enega meseca, kot izhaja iz citirane določbe 263. člena ZUP. Tožnikove ugovore, da je tožnik življenjepis, na katerega se sklicuje, začel pisati 6. 9. 2006 ter da je bil zaključen 12. 10. 2006 pa sodišče zavrača kot neutemeljene. Na navedenem življenjepisu je datum 6. 9. 2006, tožnik pa ni z ničemer dokazal, da naj bi ta življenjepis v resnici nastal kasneje. Po ugotovitvi, da niso izpolnjene procesne predpostavke iz 1. odstavka 267. člena ZUP je prvostopenjski organ postopal pravilno, ko je tožnikov predlog zavrgel (2. odstavek 267. člena ZUP).

Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.