VSL sodba I Cp 851/2011

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2008 dalje, v presežku do zneska 20.000,00 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo ter sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2Zoper ugodilni in stroškovni izrek sodbe je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi opozarja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko je zavrnilo dokazne predloge kot nepotrebne, pri tem pa ni obrazložilo zakaj meni, da so nepotrebni. Nadaljnjo kršitev določb pravdnega postopka pritožba vidi tudi v tem, da sodišče prve stopnje ni odločilo o ugovoru pasivne legitimacije, ki je bil podan na naroku dne 17. 11. 2010. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 125.a členom ZPP, ker je bil zapis naroka sestavljen po poteku zakonskega roka treh dni. Glede temelja tožbenega zahtevka pritožnik poudarja, da je sodišče verjelo izpovedi priče novinarke M. J., da je tožena stranka izrekla sporne besede, brez da bi upoštevalo, da je izkustveno pričakovano, da novinar ne bo izpričal, da je izjave morda zapisal na malo udarnejši način (ne gre pozabiti, da je novinarka magnetogram izbrisala), kot pa so bile dejansko izrečene. Ugovora, da toženec intervjuja ni avtoriziral, sodišče ni upoštevalo. Sodišče pa tudi ni upoštevalo vseh obširno pojasnjenih utemeljitev tožene stranke, ki sodijo v utemeljitev neločljivega konteksta besede „goljufija“, tako da je ocenilo stopnjo obtožbe kot „hudo“, „žaljivo“ in „neutemeljeno“, ne da bi upoštevalo tudi ostala dejstva, ki jih je tožena stranka tekom postopka navajala. Sodišče prve stopnje se tudi do trditev tožene stranke, da mora tožnik kot župan trpeti večjo mero kritike na račun svojega delovanja, ni opredelilo, še posebej, ker toženec svoj status oziroma položaj mestnega svetnika jemlje izrazito resno tudi v smislu resne kritike ravnanj župana – izvršnega organa občine. Glede višine prisojene odškodnine pritožnik poudarja, da je tekom pravde že opozarjal, da so trditve tožnika tako glede oblik kot obsega duševnih bolečin, ki naj bi jih trpel, nezadostne oziroma pomanjkljive. Tudi v svoji izpovedi tožnik ni potrdil trditev v zvezi z bolečinami, ki naj bi jih – kot izhaja iz pisnih vlog – trpel v obsegu, ki bi ga moralo sodišče priznati in posledično priznati odškodnino. Zahtevana satisfakcija v višini 20.000,00 EUR je bila pretirana v vseh pogledih, pretirana in neskladna s sodno prakso ter konkretnim primerom pa je tudi prisojena odškodnina v višini 4.000,00 EUR. Prizadeta dobrina, to je čast in dobro ime tožnika objektivno gledano ni utrpela takšne škode, da bi narekovala odškodnino v višini, kot jo je dosodilo naslovno sodišče. Toženec ocenjuje, da že višina tožbenega zahtevka kaže na podpiranje teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Pri tem še dodaja, da ga čudi dejstvo, da se tožnik, ob tem, da zatrjuje, da sta bila s toženčevim ravnanjem prizadeta njegova čast in dobro ime, ni poslužil možnosti, ki mu jo v satisfakcijo nudi 178. člen OZ, temveč se je odločil zahtevati zgolj materialno odmeno.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano odločbo v mejah razlogov, ki so navedena v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava, pri čemer ni našlo nepravilnosti.

6Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila po mnenju pritožbe podana, ker sodišče prve stopnje prepisa zvočnega posnetka ni izdalo v treh dneh po njegovem nastanku. Res je sicer, da četrti odstavek 125.a člena ZPP določa, da se prepis zvočnega postopka izdela v treh dneh po njegovem nastanku, vendar gre za inštrukcijski rok. Prekoračitev tega roka bi bila lahko torej le relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 125.a člena ZPP, vendar pa okoliščina, da prepis zvočnega posnetka ni bil izdelan v roku treh dni, v ničemer ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

7Sodišče druge stopnje nadalje ugotavlja, da tudi ni podan pritožbeni očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje po mnenju pritožbe storilo s tem, da je brez konkretne obrazložitve zavrnilo ostale predlagane dokaze. Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno in natančno obrazložilo razloge, zaradi katerih je zavrnilo tiste dokazne predloge, ki jih ni izvedlo.

8Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožniku kršena osebnostna pravica do dobrega imena in časti, da je to storila tožena stranka v spornem intervjuju in da je zato odgovorna, zaradi česar mora tožniku plačati denarno satisfakcijo za povzročeno nepremoženjsko škodo. Glede na popolne razloge prvostopne sodbe glede temelja odškodninske odgovornosti in višine priznane odškodnine, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša, so v nadaljevanju podani le odgovori na posamezne opredeljene pritožbene navedbe.

9Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, ali predstavlja sporni del intervjuja izjavo toženca ali pa pisanje novinarke. Pri tem pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je verjelo novinarki M. J., da predstavlja zapisani intervju prepis toženčevih besed, ki ga je novinarka snemala na diktafon, ki pa ga je izbrisala, ker po štirih mesecih na intervju ni bilo nobenega odziva. Čeprav intervju ni bil avtoriziran, pritožbene trditve, da izpoved novinarke ni verodostojna, ne vzbudijo dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je potrjena tudi s pravilno ocenjenim dejstvom, da toženec ni zahteval objave popravka oziroma, da na intervju ni reagiral.

10Aktivna ali pasivna legitimacija pomeni biti nosilec pravic in obveznosti po materialnem pravu. Sodišče prve stopnje je zavzelo jasno stališče, da je toženec v intervjuju, ki je bil objavljen v časopisu D. podal sporno izjavo. Zato je pasivno legitimiran za to pravdo. V 15. točki obrazložitve sodbe pa je tudi pravilno obrazložilo, da odškodninske tožbe zaradi razžalitve v intervjuju ni treba vložiti zoper intervjuvanca in novinarja skupaj, ker nista ne nujna ne enotna sospornika (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 445/2001).

11Sodišče prve stopnje je z zaslišanjem tožnika zanesljivo ugotovilo obseg duševnih bolečin, ki jih je tožnik trpel zaradi žalitve časti in dobrega imena. Na tožnikovo duševno trpljenje je vplivalo tudi dejstvo, da je bil intervju objavljen v vplivnem in zelo branem slovenskem časopisu, izjava, da tožnik goljufa neposredno pa nedvomno predstavlja hud poseg v čast in dobro ime tožnika, ki je tedaj opravljal funkcijo župana. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je bil v konkretnem primeru opravljen intervju s toženo stranko kot strokovnjakom za prostorsko in urbanistično planiranje in kot svetnikom Mestnega sveta, kar je pri bralcu še dodatno lahko utrdilo vtis o resničnosti povedanega.

12Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju vseh okoliščin primera, zlasti pa glede na stopnjo duševnih bolečin tožnika zaradi posega v njegovo čast in dobro ime, tožniku prisodilo pravično denarno odškodnino v višini 4.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbenim stališčem, da dejstvo, da je tožnik javna oseba, zmanjšuje stopnjo njegovih duševnih bolečin v primerjavi z osebami, ki niso vsakodnevno in poklicno izpostavljene, vendar pa tudi javne osebe, kot je že poudarilo prvostopenjsko sodišče, niso dolžne trpeti žaljivih in težkih obtožb.

13Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14ZPP v prvem odstavku 165. člena določa, da v primeru ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa tudi ni prispeval k odločitvi, zato morata pravdni stranki v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka.