VSL sodba II Cp 90/2011

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 9,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 32229/2008 z dne 04. 06. 2008; tožbeni zahtevek za plačilo 1.871,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03. 06. 2008 dalje in za stroške izvršilnega postopka je zavrnilo, v preostalem pa je postopek zaradi umika tožbe ustavilo. Nazadnje je tožniku naložilo, da mora tožencu povrniti 563,17 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2Tožnik se je pravočasno pritožil zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Poudarja, da je že Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 (1) (Pravilnik - 98), ki ga je sicer v celoti odobril Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino, v 11. členu posebej predvidel usklajevanje tarife skladno z uradno objavljenimi podatki o indeksu rasti cen na drobno. Vrednost tarife je bila tako določljiva in objava valorizirane tarife sploh ni bila potrebna. Uskladitev tarifnih vrednosti, ki jo je tožnik 28. 12. 2006 objavil v Uradnem listu, tako ne pomeni spremembe tarife, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Takšnemu stališču pritrjuje tudi sodna praksa, kot izhaja iz odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4292/2009. Poleg tega se sodišče prve stopnje napačno sklicuje na exceptio illegalis, saj ni ugotovilo, da sporni pravilnik nasprotuje zakonu. Povsem arbitrarno je odločilo, da se tudi za razmerja, ki so nastala po 31. 12. 2006, uporablja Pravilnik – 98. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je tožbo delno umaknil takoj in zgolj zaradi toženčevega plačila. V tem delu bi moralo sodišče plačilo stroškov naložiti tožencu, preostale stroške pa odmeriti po uspehu.

3Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, ki bi lahko onemogočile njen pritožbeni preizkus: izrek sodbe je povsem nedvoumen, njena obrazložitev pa jasna, razumljiva in neprotislovna. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (2) (ZPP) ni podana. Uradoma upoštevnih procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo, drugih pa tožnik opredeljeno ne uveljavlja. Tudi dejanskim ugotovitvam izpodbijane sodbe v pritožbi obrazloženo ne oporeka. Sicer pa je bilo dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno. Prav tako je bilo pri odločanju o glavni stvari pravilno uporabljeno materialno pravo. Podlago za (delno) zavrnitev tožbenega zahtevka tvorijo jasni in prepričljivi materialnopravni razlogi, ki so skladni z večinsko sodno prakso in jim je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti v istovrstni pravdi pritrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije (3), ki je s tem poenotilo sodno prakso. Prejšnje manjšinsko stališče, na katerega se sklicuje tožnik v pritožbi, je tako ostalo osamljeno.

6Sodišče prve stopnje je torej ravnalo prav, ko pri presoji tožnikove terjatve ni upoštevalo Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 (4) (Pravilnik - 06). Tarifa, ki jo vsebuje navedeni pravilnik, namreč nima pravne veljave, ker ni bila sprejeta po predpisanem postopku, pač pa enostransko, ne da bi tožnik zanjo dobil soglasje reprezentativnih združenj. Neutemeljena je pritožbena trditev, da tožnik s Pravilnikom - 06 ni na novo določil tarifnih vrednosti, temveč jih je zgolj uskladil z inflacijo, upoštevaje pooblastilo iz Pravilnika – 98. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (5) (ZASP – B) je namreč v četrtem odstavku 26. člena kot veljavni skupni sporazum o tarifi ohranil le tarifni del Pravilnika – 98, ne pa tudi njegovega normativnega dela, kamor sodi 11. člen, na katerega se sklicuje pritožba. Brez pomena je zato pritožbeno vztrajanje, da naj bi bilo soglasje Urada za intelektualno lastnino dano k celotnemu Pravilniku – 98. V resnici je navedeni urad preizkusil le tarifni del tega pravilnika (6). Jalovo je tudi tožnikovo sklicevanje na pravico do valorizacije tarife. Tožnik je namreč do aprila 2004, ko je začel veljati ZASP-B, ki je predvidel sporazumno dogovorjeno tarifo, imel možnost sam spremeniti tarifo, vendar te možnosti ni izkoristil, vse do decembra 2006, ko je v nasprotju z zakonom sprejel enostransko odločitev o revalorizaciji tarifnih postavk. Končno si tožnik v pritožbi napačno razlaga institut exceptio illegalis, ki izhaja iz prvega odstavka 3. člena Zakona o sodiščih (7) ter iz 125. in 156. člena Ustave RS (8). Sodišče svoje odločitve ne sme opreti na podzakonski predpis, za katerega meni, da je nezakonit; v tem primeru lahko, ni pa dolžno zahtevati njegove presoje pred ustavnim sodiščem. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje povsem nedvoumno ugotovilo (9), da je Pravilnik – 06 nezakonit, zato se je pri presoji višine toženčeve obveznosti za čas po 01. 01. 2007 utemeljeno oprlo na tarifni del Pravilnika – 98. Neupravičen je torej pritožbeni očitek o domnevni arbitrarnosti izpodbijane sodbe.

7Tožnik pa utemeljeno nasprotuje stroškovni odločitvi. Ker je toženec med pravdo poravnal del tožnikove terjatve (skupaj 2.489,92 EUR), je s tem delno izpolnil tožbeni zahtevek, kar pomeni, da je bila zahteva za sodno varstvo v tem obsegu vendarle potrebna. Ker je tožnik delno umaknil tožbo takoj po izvršenem toženčevem nakazilu in njegovi specifikaciji, je v skladu s prvim odstavkom 158. člena ZPP upravičen do povračila svojih dotlej nastalih pravdnih stroškov v zvezi s tem delom svojega zahtevka. Stroške, ki so nastali z obravnavanjem preostalega vtoževanega zneska (1871,75 EUR), pa tožnik v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolguje tožencu, ker je bil ta del tožbenega zahtevka zavrnjen. Sodišče prve stopnje je torej zmotno štelo, da je toženec v celoti uspel v pravdi. Sodišče druge stopnje je zato ob pravilni uporabi materialnega prava izrek o stroških postopka na podlagi pete alineje 358. člena ZPP ustrezno spremenilo. Pri odmeri stroškov je uporabilo Odvetniško tarifo (10) in Zakon o sodnih taksah s taksno tarifo (11). Tožnikove stroške je odmerilo od zneska 2.489,92 EUR in sicer za procesna dejanja do delnega umika tožbe, toženčeve stroške pa od zneska 1.871,75 EUR. Tožnikovi stroški znašajo skupaj 315,67 EUR. Obsegajo stroške za sestavo dopolnitve tožbe (300 točk – tar. št. 19/1), zastopanje na naroku 25. 08. 2010 (75 točk – tar. št. 20/3), sestavo vloge z delnim umikom tožbe (50 točk – tar. št. 19/4), odsotnost iz pisarne (80 točk), kilometrino in parkirnino, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV. Do povračila stroškov za narok 21. 09. 2010 tožnik ni upravičen, ker se je po delnem umiku tožbe pa na tem naroku obravnaval le preostali del zahtevka, delni umik tožbe pa tudi ni vplival na višino izvršilnih stroškov. Toženčevi potrebni pravdni stroški znašajo 306,33 EUR. Obsegajo sodno takso za ugovor, stroške za zastopanje na naroku 25. 08. 2010 (75 točk – tar. št. 20/3) z dodatkom za nadaljnje pol ure (50 točk), zastopanje na naroku 21. 09. 2010 (300 točk – tar. št. 20/1), obvestilo stranki o sodbi (20 točk – tar. št. 39/4) in toženčeve potne stroške, 2 % materialnih stroškov ter 20 % DDV. Toženec pa ni upravičen do stroškov za posvet, ker so ti že zajeti v stroških za ostale odvetniške storitve, niti do zvišanja odvetniške nagrade glede na zahtevnost zadeve. Po drugem odstavku 5. člena Odvetniške tarife namreč takšnega zvišanja pri odmeri stroškov zastopanja ni dolžno upoštevati. Po medsebojnem pobotanju ostane 9,34 EUR, ki jih toženec dolguje tožniku. V primeru zamude s plačilom bo tožniku dolžan plačati še zakonske zamudne obresti od navedenega zneska.

8Čeprav je tožnik s pritožbo delno uspel, mora svoje pritožbene stroške kriti sam. Izpodbijana sodba je bila namreč spremenjena le v stroškovnem delu, stroški postopka pa predstavljajo stransko terjatev, ki se pri oceni vrednosti spora ne upošteva. Tudi toženec do povračila svojih stroškov za odgovor na pritožbo ni upravičen. Z odgovorom namreč ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi, zato stroški zanj niso bili potrebni.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Uradni list RS, št. 29/1998.

(2) Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB3 in 45/2008.

(3) Sodba II Ips 160/2011 z dne 15. 09. 2011.

(4) Uradni list RS, št. 138/2006.

(5) Uradni list RS, št. 43/2004.

(6) glej obrazložitev sklepa Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-149/98 (točka 41).

(7) Uradni list RS, št. 19/1994 do 33/2011.

(8) Uradni list RS, št. 33/1991 – I do 68/2006.

(9) Glej zadnji odstavek obrazložitve sodbe na 9. strani.

(10) Uradni list št. 67/2003, 70/2003 in 115/2006.

(11) Uradni list št. 37/2008 in 97/2010.